Sodobna umetnost v Italiji

Prada Fondazione – konceptualno mesto umetnosti in arhitekture na obrobju Milana

Objavljeno
28. maj 2015 15.53
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult
Italija je sinonim za velika dela klasične umetnosti, za mojstrovine kultnih slikarjev in kiparjev iz antike in renesanse, sodobno umetnost pa je na katerem koli odseku italijanskega škornja težko zaznati. Med zbirkami sodobne umetnosti, ki predstavljajo svetlo izjemo, se je uveljavila zlasti tista v muzeju Peggy Guggenheim v Benetkah, ki je na ogled že vse od leta 1951, medtem ko sta nova muzeja sodobne umetnosti Macro in Maxxi v Rimu vsaj za poznavalce majhno razočaranje. Italija nima sodobnega muzeja, ki bi se lahko kosal z londonsko galerijo Tate Modern, pariškim Pompidoujem ali njujorškim muzejem MoMA. Vendar upanje ostaja; novi milanski »koncern« moderne umetnosti Fondazione Prada, ki so ga za javnost odprli 9. maja, je dobro znamenje, da se v sodobni umetnosti premika tudi v Italiji.

Šestinšestdesetletna Miuccia Prada, ki velja za najvplivnejšo žensko po Coco Chanel v moškem svetu mode, je skupaj z možem Patriziem Bertellijem že leta 1993 odprla razstavišče, namenjeno sodobni umetnosti, in ga poimenovala Prada Milanoarte – pozneje se je iz tega razvila Fondazione Prada oziroma Fundacija Prada. Leta 2005 je modna kreatorka, ki slovi po občutku za inovacije, v sodelovanju z dansko-norveškim umetniškim tandemom Elmgreen & Dragste v puščavi sredi Teksasa v ZDA dala postaviti umetniško inštalacijo oziroma fiktivno Pradino trgovino, ki naj bi tam tudi ostala, vse dokler je ne bi požrl pesek. Projekt se ni najbolje obnesel, saj so že nekaj dni po odprtju v trgovino vdrli vandali in jo izpraznili. Potem se je Miuccia Prada usmerila na umetniške projekte v svojem domačem mestu. Našla je zapuščen industrijski obrat žganjarne na robu Milana z začetka 20. stoletja in se odločila, da žganje pretoči v sodobno umetnost.

Novi umetniški kampus v stari industrijski coni Largo Isarco na južnem robu Milana med železniškimi tiri in stolpnicami, ki obsega sedem razstavnih dvoran, so načrtovali oziroma sestavili v nizozemskem arhitekturnem biroju OMA, ki ga vodi Rem Koolhaas. Čeprav je Prada najela prestižni arhitekturni biro, pa vendar ne gre za kompleks, ki bi se postavljal z arhitekturo, kot bi pričakovali; v prvem planu je namreč umetnost. Prostora zanjo je v starih skladiščih nekdanje žganjarne dovolj, skupaj z novimi prostori vred seštevek površin znaša 21.783 kvadratnih metrov.

Novo razstavišče je mozaična sestavljanka, v kateri se mešajo kosi klasične umetnosti ter sodobna dela z izbranimi kosi iz pisane zasebne zbirke Miuccie Prada in njenega moža, prav tako zbiratelja umetnin, Patrizia Bertellija. »Ljudje me sprašujejo, ali je Prada Fondazione galerija, muzej ali zasebna fundacija. Želeli smo ustvariti prostor, ki je agregat vsega naštetega. Je zelo homogen prostor in hkrati zelo heterogen,« je za revijo Wallpaper povedal Bertelli.

Arhitekti so dano industrijsko shemo poskusili zgolj nekoliko poživiti in razširiti, kar so dosegli s tremi novimi objekti. Nastal je nenavaden industrijsko-modni kompleks, sestavljen iz starih in novih objektov, med katerimi so muzej sodobne umetnosti, kino in bela poslovna stolpnica na njegovem robu. Nekaj originalnih poslopij je ostalo v surovem stanju, tako rekoč nedotaknjenih, druga so bila deležna takšnih ali drugačnih popravkov in sprememb. Stolpič, ki se ga je prijelo ime preganjana hiša (Haunted House), v katerem so na ogled nadrealistične skulpture ameriškega kiparja Roberta Goberja, so olupili in prelepili z zlatimi lističi, v tehniki, običajni za renesanso.

Med novimi je objekt, ki predstavlja muzej sodobne umetnosti. Pritlični del je enostavna steklena vitrina, medtem ko nadstropje spominja na velikanski blok poroznega kamna, položen v jekleni okvir, ki ga s tlemi povezuje kovinsko stopnišče. V muzeju nameravajo gostiti tako umetniške razstave kot kulturne in izobraževalne dogodke, ki bodo predvsem namenjeni študentom. Fundacija Prada namreč namerava del svojih sredstev nameniti za podiplomsko šolanje diplomantov iz Milana. Razstava, ki so jo v muzeju postavili ob otvoritvi, se imenuje Serial Classic (Klasika serijsko) ter izhaja iz antične skulpture.

Miuccia Prada in Rem Koolhaas prisegata na »odprt program«, na druženje umetnosti in arhitekture ter vsega, ker se ima iz tega nenavadnega projekta izcimiti. Stavita na mešanje italijanske kulturne dediščine in sodobne konceptualne umetnosti, ki zadnja leta predstavlja trend tako v modi kot v širši kulturi. Vse skupaj je nekakšen mišmaš, kar so želeli doseči tudi z arhitekturo. Raznolikost je videti na vsakem koraku: tu se mešajo staro in novo, majhno in veliko, nizko in visoko, materiali in forme ... Arhitektura, tako kot umetnost, ki bo v teh prostorih dobila svojo priložnost, temelji na kontrastih, na različnostih, ki tako kot ljudje v sodobnem svetu poskušamo sobivati, živeti drug ob drugem, ne glede na različno kulturno pripadnost, nacionalnost, telesne značilnosti itd.

Tako se bogovi in boginje iz marmorja spogledujejo z ostanki srednjeveških trdnjav, tlakovanimi dvorišči in bleščečimi zrcali ... Koolhaas se v tej nenavadni milanski zgodbi, ki jo težko povežemo z glamurjem, samoumevnim za tradicionalne revije visoke mode, poigrava s sodobnostjo, zgodovino, avtentičnostjo in rekonstrukcijo. Vse skupaj je daleč od arhitekturnega ekshibicionizma, ki smo ga vajeni od zvezdniških arhitektov tipa Zaha Hadid ali Frank Gehry, temveč gre za fragmente, ki med seboj niso povezani. Prada Fondazione je mesto v miniaturi, kjer je vsega po malem iz različnih obdobij in slogov. Gre za zavestno posnemanje današnje fragmentirane realnosti in našega dojemanja sveta, ki ga zaznamuje in oblikuje zlasti sodobno obilje pametnih elektronskih naprav.