Tiskane izdaje
Britanski gledališki igralec Eddie Redmayne je nase opozoril leta 2011 kot mladi pomočnik režije Colin Clark, ki je v filmu Teden z Marilyn tolažil najslavnejšo blondinko vseh časov (Michelle Williams), leto zatem pa še kot francoski revolucionar Marius Pontmercy v Nesrečnikih. Vse od septembrskega filmskega festivala v Torontu, kjer so premierno uprizorili film Jamesa Marsha Teorija vsega, pa se o njegovi doslej najzahtevnejši vlogi vrstijo pozitivne kritike, nominacije in nagrade. Po zlatem globusu za najboljšega igralca v drami, nagradi za najboljšo moško vlogo Screen Actors Guild ter bafti, nagradi Britanske akademije za film in televizijo, za najboljšega glavnega igralca je po nominaciji za oskarja za najboljšo moško vlogo (film ima skupaj 5 nominacij) še vedno odprta tudi možnost, da pojutrišnjem - pri triintridesetih letih - osvoji tudi zlati kipec Ameriške filmske akademije.
Kot je priznal v pogovoru za Guardian, ga je najbolj skrbelo, da bo s svojo vlogo razočaral pravega Hawkinga. Toda ta mu je, ko je videl film, posnet po knjigi spominov svoje nekdanje žene Jane, Travelling to Infinity: My Life With Stephen (Potovanje v neskončnost: Moje življenje s Stephenom), priznal, da je na trenutke mislil, da gleda samega sebe, in da bo Eddiejev trud gotovo imel velik čustveni učinek. »Zavedal sem se, da bodo Jane, Stephen, Janin drugi mož Jonathan Hellyer Jones in otroci videli film, in bilo me je strah. Če igraš nekoga, ki še živi, drugače jemlješ vse skupaj. Ne glede na to, koliko truda vložiš, to ni dokumentarni film, tu so stvari, ki jih gotovo ne boš odigral, kot so se zgodile, povrhu vsega pa te tam sploh ni bilo,« se je zavedal težavnosti svoje naloge. To ga je nadvse morilo, saj je velik perfekcionist.
Obiskal bolnike in zdravnike
Da bi bil čim bolj pristen, je obiskal londonsko bolnišnico za nevrološke bolezni Queen Square Centre for Neuromuscular Diseases in se tam srečal z bolniki z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), boleznijo gibalnih nevronov, in njihovimi zdravniki. Igranje bolezni primerja z učenjem plesa, pri čemer sta ga podpirala koreograf in strokovnjak za gibanje Alex Reynold ter osteopat Dan Studdard. »Svoje telo sem moral trenirati kot plesalec, toda pri tem sem se moral naučiti, kako obdržati skrčene mišice, ne pa kako jih raztegniti,« poudarja. Ironično je, da so trenutki, ko je moral igrati negibnega Stephena, od njega terjali največ energije. »Stephenov obraz se ne premika, toda to ne pomeni, da sem jaz lahko sprostil svojega. Spustiti sem se moral v fizični ekstrem, potem pa sem se skušal sprostiti. Že samo to, da sem lahko nadzoroval obrvi, je vzelo veliko časa,« se spominja. Naredil si je tabele in vanje natančno zapisal, kaj mora pri posamezni sceni storiti in kako se mora držati. Za olajševalno okoliščino pa navaja odločitev, da je Hawking bolan že od začetka filma. Kljub temu da je zaradi vloge izkusil veliko fizično obremenjenost, pa mu je ta nenehno vlivala zavedanje, kako srečen je, da je ob koncu delovnega dne lahko vstal z vozička.
Želi si, da gledalci vedo, da mu vloga ni bila prinesena na pladnju, temveč jo je zasledoval in se zanjo moral soočiti z močno konkurenco. »Mislil sem, da bo biografska filmska pripoved, toda scenarij je bil zapleten, težaven, na trenutke tudi zaradi težavne ljubezenske zgodbe. To vlogo sem želel odigrati zaradi Jamesa Marsha (režiserja z oskarjem nagrajenega dokumentarca leta 2009 Človek na žici),« razkriva. A tudi Marsh je priznal, da mu je bilo težko gledati, kaj vse je vloga terjala od Redmayna. »Vlogo je tako ponotranjil, da je bilo videti, kot bi se 'nalezel' bolezni, kar je zelo zapletena reč. Porival sem ga tako daleč, kolikor je zmogel,« je priznal Marsh.
Eddie Redmayne je razkril tudi podrobnosti svojega prvega srečanja s svetovno znanim fizikom. Ko je stopil v njegovo hišo v Cambridgeu, je negovalka dvignila Hawkingovo roko, da je segla v njegovo. Srečanje opisuje kot zapleteno in posebno, saj je moral Hawking gledati v računalniški ekran, da je ob njegovi pomoči lahko komuniciral z njim. »Ko sem prišel, sem začel govoriti in se osramotil, rekoč: 'Pozdravljeni, profesor, kako ste?' In potem spoznal, da mu odgovor na to preprosto vprašanje vzame več minut. Prav tako brez pomena so tudi šale,« navaja igralec. Tudi ko mu je Hawkingov računalnik odgovoril: »Prosim, recite mi Stephen«, iz računalniškega glasu z enakomerno intonacijo ni mogel razbrati, ali naj to razume kot znak prijateljstva ali odziv na njegovo servilnost pri naslavljanju s profesor Hawking.
Toda Eddie Redmayne, ki je pred tem sodeloval v neodvisnih filmih, pri nižjeproračunskih televizijskih serijah in gledaliških vlogah – njegova kariera se je začela v predstavi Twelfth Night v londonskem Middle Temple Hall leta 2002 –, ni samo igralec. Že nekaj let je tudi ljubljenec modnega sveta in tiska. Leta 2008 je prvič poziral kot maneken ikonične britanske znamke Burberry, z manekenko Caro Delevingne pa je nastopil tudi v njihovi oglasni kampanji za kolekcijo pomlad/poletje 2012. Že leta 2013 se je uvrstil na lestvico 25 najbolje oblečenih moških na svetu moške revije GQ, od začetka letošnjega leta pa kraljuje na njenem vrhu. Med najbolje oblečene moške so ga lani uvrstili tudi modni kritiki Vanity Fair.
Med najbolje oblečenimi moškimi
Brez dlake na jeziku pove, da je barvno slep, zato izbira modra in siva oblačila, ki so videti dobro, tudi če jih pomeša, sicer pa je še leta 2012 za britanski Telegraph dejal, da je precej brezbrižen do mode in da ga je vse, kar je do tedaj vedel o modi, poučil kreativni direktor Burberryja Christopher Bailey, ki ga je prvič srečal leta 2008. A že takrat je poleg zlizanih kavbojk, ponošenih čevljev in conversk prisegal tudi na klasične moške obleke znamk Burberry in McQueen. S poslovno modo je tako rekoč odrasel, saj je njegov oče, ki ga razglaša za svojo stilsko ikono, delal – in še vedno dela – v londonskem Cityju, največjem evropskem finančnem središču, njegova mama pa kot nepremičninska agentka.
Tudi na pogovor z novinarko Guardiana Kate Kelleway je prišel elegantno zadržan; v temnomodrem puloverju s kitami, skrbno krojenih hlačah in klasičnih angleških rjavih čevljih. Kakor je zapisala, se ji je pokazal kot topla oseba, ki ob srečanju trdno stisne roko, kot fant, ki ga hitro preplavi rdečica in je videti mlajši, kot je v resnici. Ko mu je čestitala za njegovo izvrstno vlogo v Teoriji vsega, je začel govoriti, kako krasna je bila njegova soigralka Felicity Jones v vlogi Stephenove žene Jane, in v nadaljevanju priznal, da je samozavest njegova velika šibka točka. »Delček mene sedi zunaj mene in me vedno opazuje,« je povedal. Tako v filmu kot v resničnem življenju je namreč nadvse sramežljiv.
Odraščal je v predelu Chelsea v Londonu in skupaj s princem Williamom obiskoval Eton College, zgodovino umetnosti pa je študiral na Trinity Collegeu v Cambridgeu, kamor pa se mu je bilo, kot je priznal, čudno vrniti, da bi odigral Hawkinga. Še vedno ga drži ljubezen do umetnosti, in ko lahko zadiha, rad pohaja po galerijah. Stanuje v Bermondseyju v Londonu in se opisuje za popolnega Londončana. Decembra lani se je poročil s Hannah Bagshawe, trgovko s starinami iz Staffordshira, ki jo pozna že iz najstniških let. Pred tem je delala kot piarovka v finančnem sektorju.
In kateri so njegovi naslednji filmski podvigi? Tudi slovenski ljubitelji znanstvenofantastičnih pustolovščin ga lahko gledajo v Jupitru v vzponu, dobil pa je že vlogo v filmu Toma Hooperja The Danish Girl, ki ga bodo posneli po življenjski zgodbi slikarja Einarja Wegenerja, enega prvih transseksualcev na svetu iz 20. let prejšnjega stoletja. •
