Tiskane izdaje
Ženska kljubovalno stoji na plaži nekje v Italiji, medtem ko ji policist piše listek s kaznijo. Njen prekršek? Oblečena je v bikini. Fotografija iz leta 1957 je ena od številnih z razstave v pariški galeriji Joseph, ki zaznamuje sedemdesetletnico slovitih kopalk.
Sedemdeset let za sedemdeset kvadratnih centimetrov blaga. Toliko ga je za oblikovanje prvega bikinija potreboval Louis Reard, ki velja za očeta »manjših od najmanjših kopalk na svetu«.
Strojnemu inženirju, ki je po mamini smrti prevzel njeno trgovino s spodnjim perilom v Parizu in se preusmeril v inženirstvo nedrčkov in spodnjih hlačk, so minimalne kopalke padle na misel, ko je na plažah okoli Saint Tropeza videl ženske vihati hlačke kopalk, da bi sonce laže doseglo bolj skrite dele telesa. Oblikoval je nedrček in hlačke trikotne oblike, povezane zgolj s tankimi trakovi. Formalno očetovstvo bikinija sicer pripada francoskemu oblikovalcu Jacquesu Heimu, čigar dvodelne kopalke, iz katerih je kukal popek, kar je bilo za tiste čase nezaslišano, so se že nekaj mesecev prej pojavile na plažah Azurne obale. Heim jih je oglaševal z letalom, ki je za seboj vleklo slogan: Najmanjše kopalke na svetu.
A kaj, ko ga je Reard prehitel pri patentiranju dizajna bikinija; sestavljala sta ga dva trikotnika, ki sta prekrivala prsi in se okoli vratu zavezovala z vrvico, in dva trikotnika spodaj, prav tako povezana z vrvicama. Heim je svoje kopalke poimenoval po atomu, ker so bile tako majhne, Reard pa po atolu v Tihem oceanu. Trdil je, da mu je bilo všeč ime atola, bolj verjetno pa si je obetal večji prodajni uspeh zaradi vročih razprav o ameriškem testiranju jedrskega orožja na Bikiniju v tistem obdobju.
Bikinke so zavzele plaže v okolici Saint Tropeza, do ameriških pa je bilo še daleč, saj je v zraku postajal zatohel vonj puritanizma. Kalifornijski kralj kopalk Fred Cole, čigar podjetje jih je izdelovalo za hollywoodske zvezdnice, je leta 1950 dejal, da so Francozinje bikinke vzljubile zato, ker vizualno podaljšajo njihove kratke noge. Tudi Reard je imel težave, saj za prvo predstavitev kopalk na pariškem kopališču Molitor ni našel nobene dostojne čedne mladenke. Najel je erotično plesalko Michele Bernardini, ki je pred fotoaparati pozirala s škatlico vžigalic v roki. Sporočilo je bilo očitno: kopalke, ki so se imenovale po prizorišču detonacije atomske bombe in več drugih jedrskih poskusov ter bile odete v vzorec časopisnega papirja, so bile vsaj eksplozivne kot atomska bomba.
Enako si je sporočilo interpretirala ameriška modna kolumnistka in urednica Diana Vreeland. Ko je bikini prvič videla na dekletu s plaže v Saint Tropezu, je izjavila, da je »najbolj vroča stvar po atomski bombi«, kar ni bila njena prva opazka, morda pa je bila najbolj neokusna, saj je od ameriškega bombardiranja Hirošime in Nagasakija minilo zgolj eno leto. A Vreelandova je bila med redkimi Američani, ki bikinija niso a priori satanizirali, le odkrito je povedala, kaj si o njem (in dekletih, ki ga nosijo) misli: »Kopalke o dekletu razkrijejo vse razen njenega dekliškega priimka.« Splošno javno mnenje je bilo bliže besedam, ki so jih bikiniju namenili v reviji Modern Girl: »O tako imenovanem bikiniju ni vredno izgubljati besed, saj je nezaslišano, da bi katero koli olikano in spodobno dekle nosilo kaj takšnega.«
Nekaj časa je bilo res tako. Nošenje bikink je bilo prepovedano v številnih ameriških mestih, vseeno pa so se dvodelne kopalke pojavile na tamkajšnjih plažah v drugi polovici štiridesetih, ker je ameriška vlada zaradi povojne recesije določila desetodstotno zmanjšanje količine materiala za izdelavo ženskih kopalk. Bikinke so bile prepovedane tudi v Belgiji, Italiji, Španiji in Avstraliji. Leta 1951 so jih prvič nosile tekmovalke izbora za mis sveta v Londonu, vendar v medije ni prišla nobena njihova fotografija. Leta 1961 so s plaže Bondi v Sydneyju pregnali več deset deklet, ki so nosile bikini.
Za njegovo popularizacijo so sredi petdesetih poskrbele hollywoodske filmske boginje, ki jim ni bilo mogoče ničesar odreči, zlasti pa ne očitati, da nosijo bikini zaradi prekratkih nog. Devetnajstletna Brigitte Bardot je v njem pozirala na plaži v Cannesu v času tamkajšnjega filmskega festivala in ga nosila v filmu In Bog je ustvaril žensko. Sledile so druge igralke, ki so v bikinkah z različno izrezanimi in nizko na boke spuščenimi hlačkami ter bolj ali manj podloženimi nedrčki na platnu in pred bliskavicami gradile podobo seks simbolov: Ava Gardner, Jayne Mansfield, Marilyn Monroe, Jane Russel …
Ursulo Andress je v zvezdo povzdignil bel bikini s pasom za nož, v katerem se je sprehodila iz vode v prvem filmu o Jamesu Bondu Dr. No (1962). Leta 2001 so ga na dražbi prodali za 41.000 funtov. Raquel Welch je priznala, da se je v krznenem bikiniju iz filma Milijon let pred našim štetjem (1966) počutila razgaljeno, a so ji njene obline v obliki peščene ure letos – pri petinsedemdesetih letih! – prinesle naslov najbolj seksi ženske v bikiniju vseh časov.
Z brisanjem oblin z estetskega in modnega radarja konec 80. let in v začetku 90. so začele popularnost izgubljati tudi bikinke. Moderne so postale suhice atletskih postav, ki so jim bolje pristajali drugi modeli kopalk. Louis Reard je po 40 letih leta 1988 moral zapreti svojo pariško trgovino, saj so bikinke predstavljale le še 30 odstotkov vseh prodanih kopalk. Bikini se je začel pojavljati v naslovih revijalnih člankov z nasveti, kako do poletja čim prej izgubiti toliko in toliko kilogramov, in postal tarča kritik demagogije lepotnega ideala vitkosti. »Naenkrat je bikini postal kletka namesto sredstvo osvoboditve,« piše Telegraph. V Veliki Britaniji je lani oglas za napitek za hujšanje s sloganom Beach Body Ready?, pospremljen s suhico v rumenem mikro bikiniju, sprožil val zgražanj nad promoviranjem anoreksije in številne pritožbe na oglaševalsko zbornico. Peticijo proti njemu je podpisalo 70.000 ljudi, v londonskem Hyde Parku pa so organizirali protest s kontraškim sloganom Zavzemimo plaže. Vseeno je kampanja proizvajalcu napitka prinesla lepe prihodke.
Danes se zdi, da so obline spet in, vendar jih ženske ne nosijo dostojanstveno kot Sophia Loren, ki je nekoč o svojem bujnem telesu dejala: »To je samo pašta«, temveč s perverznostjo igralk v pornofilmih domače produkcije, ki mislijo, da jim bo to prineslo emancipacijo. Razkazovanje golote v minimalnih oblačilih, kot je bikini, ni več izjema, temveč pravilo, pravzaprav normalnost, ki je že tako serijska, da dosega obraten učinek, aseksualnost. Ta obrat je opazen (ali nemara prav pri njih izvira) tudi pri novodobnih zvezdnicah, ki so zaslovele z nastopanjem v resničnostnih šovih. Kraljuje jim klan sester Kardashian z najstarejšo Kim v ospredju. Namesto bikinija, ki ga nosi, tabloidni mediji govorijo o njeni zadnjici, v katero se ta zažira.
V zadnjem času so se debate o bikiniju preusmerile na njegovo muslimansko različico, burkini. Francija ga je po terorističnem napadu v Nici na svojih plažah prepovedala in že začela izstavljati kazni ženskam, ki prepovedi ne upoštevajo. A kot pri stvareh, obnašanju in dejanjih, ki se prepovejo brez celovitega razmisleka, je bil nasprotni učinek dosežen tudi s prepovedjo burkinija. Njihova prodaja je po pisanju Guardiana narasla, kupujejo pa jih predvsem nemuslimanke, ki na plaži želijo popolnoma zavarovati kožo pred soncem. Včeraj bikini, danes burkini. Kaj bo na vrsti za prepoved jutri in kaj shizofrenost pornografizacije vsakdana na eni strani in neopuritanstva na drugi govori o nas?
