Sveta gora

Ob kengurujih, koalah in velikem koralnem grebenu tudi gora Uluru spada med največje avstralske znamenitosti. Uluru ali Ayers Rock je eden najpomembnejših krajev v kulturi aboriginov, ki si zelo prizadevajo za obstoj svetega osamelca iz peščenjaka. V Avstraliji je večina znamenitosti na vzhodni obali, ki je tudi najgosteje poseljena, turiste pa v notranjost dežele privabljata neokrnjena puščava in tudi fascinantna gora Uluru. Nahaja se sredi nacionalnega parka Uluru-Kata Tjuta v centralni Avstraliji in ima status svete gore lokalnega plemena aboridžinov Anangu, ki verjamejo, da v njeni notranjosti prebivajo duhovi, ki bedijo nad plemenom.

Vzpetina v višino meri slabih 350 metrov, njen obod pa meri nekaj manj kot deset kilometrov. Ne gre torej za mogočen vrh, a je edina stvar v okolici, ki izstopa iz ravnega horizonta avstralske puščave, zato je postal velika turistična atrakcija. Uluru ima še eno posebno lastnost, rdečkast peščenjak se v različnih letnih časih in ob različnih delih dneva sveti v posebnih odtenkih, najlepši pa je ob sončnem vzhodu in zahodu, ko za nekaj minut zažari živo rdeče.

Svoje drugo poimenovanje je gora dobila leta 1872, ko so angleški priseljenci začeli raziskovati notranjost Avstralije. Prvi je osamelca opazil Ernest Giles in ga poimenoval po takratnem generalnem sekretarju Commonwealtha za južno Avstralijo siru Henryju Ayersu. Med domačini tako prevladuje poimenovanje Ayers Rock, avstralska vlada je leta 1993 sprejela odlok, s katerim je goro uradno poimenovala Ayers Rock ali Uluru in poskrbela za zgodovinski trenutek, saj je naravna znamenitost postala prva z dvojnim poimenovanjem v avstralskem severnem teritoriju.

V zgodovini in mitih o nastanku aboriginskega plemena Anangu ima Uluru osrednjo vlogo. Po eni od razširjenih zgodb naj bi bilo površje gore neravno, njegove brazde so posledica dolgih let vojne med gigantsko mitološko kačo Liru, ki predstavlja slabega duha, in njenim dobrim protipolom Kuniya, velikanskim peščenim pitonom. Spopad naj bi se končal s smrtjo obeh kač, a so se z ustnim izročilom zaključki boja večkrat spreminjali. Druga zanimiva zgodba vključuje dva antična plemena posvečenih duhov, ki sta bila povabljena na gostijo, a so jih zamotile čudovite prikazni (Sleepy Lizard Women), zato so zabavo zamudili. Njihov gost je bil besen in je zle duhove spremnil v blatno figuro v obliki dinga, ki je končala življenja vseh pripadnikov plemen. Od žalosti zaradi prelivanja krvi je zajokala še zemlja in se dvignila, tako naj bi nastala gora Uluru. Po prepričanju plemena Anangu naj bi v notranjosti Uluruja še vedno živelo veliko svetih duhov (Tjukurpa), ob prej omenjenih Liru in Kuniya še božanstva v obliki emuja, ptic in kuščarja, skratka večine avstralskih znamenitosti iz živalskega sveta.

Domačini verjamejo, da plezanje po gori vznemirja duhove, zato se sami nikoli ne povzpenjo na vrh, žal pa to počne več kot 400.000 turistov, kolikor jih povprečno na leto zaradi Uluruja obišče centralno Avstralijo. Aborigini zakonsko ne smejo prepovedati plezanja po gori, le z znaki lahko naprošajo turiste, naj spoštujejo lokalne navade in goro opazujejo z vznožja, kjer je tako ali tako najboljši razgled. Opozorila so pripomogla k manj turistom, ki samovoljno plezajo na vrh skale, še leta 1990 je več kot 60 odstotkov vseh odšlo na vrh, dvajset let pozneje je bilo takšnih manj kot 20 odstotkov. Kljub temu so domačini želeli ukrepati, možnosti za to so dobili leta 1985. Takrat je avstralska vlada območje okoli Uluruja uradno vrnila aboriginom v last, te pa so goro nato nazaj oddali vladi in zdaj pravila v nacionalnem parku določa skupni odbor predstavnikov domorodcev in oblasti iz Canberre.

Leta 2015 so se začela pogajanja o popolni prepovedi hoje po Uluruju in konec letošnjega oktobra so obrodila sadove. »Za našo kulturo je to zelo pomemben kraj, česar se turisti ne zavedajo. To ni avstralski Disneyland, je sveto mesto in vesel sem, da bo takšno tudi ostalo,« je povedal predstavnik domorodcev v odboru Sammy Wilson. Odločitev je naletela na negodovanje oblasti, ki se bojijo upada turizma in posledično vrnitve v revščino degradirane notranjosti Avstralije, a ima prepoved kljub vsemu precej več privržencev kot nasprotnikov. Veljati bo začela 26. oktobra 2019, na 34. obletnico vrnitve Uluruja aboriginom, največjem prazniku plemena Anangu.

Nacionalni park bo ostal odprt za turiste, tudi ob vznožju Ayers Rocka bo še vedno mogoče fotografiranje, le sama gora bo postala prepovedan sadež. V njeni notranjosti se bodo svete kače, ptiči in emuji še naprej lahko v miru bojevali za prevlado dobrega nad zlim, aborigini pa bodo lahko uživali v enem od redkih primerov, ko je obveljala volja domorodcev, ne priseljencev. Uluru tako ne bo več le v rdeči barvi žareč osamelec z avstralskih razglednic, postal bo tudi simbol boja za pravice v Avstraliji prevečkrat prezrtih domorodcev. •