Takaši Murakami v muzeju Mori Art v Tokiu

Petsto prebujenih Takašija Murakamija v muzeju Mori Art v Tokiu

sob, 23.01.2016, 10:00

Takaši Murakami, prvi mož japonske popularne kulture in superflat umetnik svetovne slave – poimenovanje superflat je njegov izum in je sinonim za estetiko sodobne tehnološke družbe, ki jo utelešajo televizija, računalniki in jumbo plakati –, se vrača domov. Murakamijeva inštalacija ostarelih budističnih menihov z naslovom 500 prebujenih v muzeju Mori Art v Tokiu je avtorjeva prva velika retrospektiva v zadnjih štirinajstih letih v domovini.

Leta 2003 so v reviji ArtNews objavili, da je Murakamijeva umetnost med najbolj zaželenimi na svetu. Razstavljal je vsepovsod, med drugim tudi v Rockefellerjevem centru v New Yorku, v palači Versailles v Parizu in Muzeju sodobne umetnosti v Los Angelesu. Starci v živopisanih budističnih ogrinjalih, narisani v znamenitem japonskem slogu manga, prikazujejo resničnost najhitreje starajoče se družbe na svetu oziroma družbe z največjim številom starcev. »To je avtoportret Japonske,« je ob razstavi povedal slikar, ki je s sliko želel izraziti stanje družbe, ki je preživela izredne dogodke, kot sta bila v zadnjem času nuklearna katastrofa v Fukušimi in cunami. Umetnost je po njegovem eden od načinov, kako ozdraviti družbo ali jo vsaj spodbuditi k pozitivnemu razmišljanju.

Murakami, ki se že vse življenje sprašuje, kaj je v resnici Japonska, se je tokrat lotil portretiranja domovine skozi oči staranja in starosti nasploh – lastnosti, ki japonsko družbo najbolj zaznamuje. Če je bila Japonska v očeh svetovne javnosti nekoč prepoznavna po zabavni elektroniki, danes vodi v številu starostnikov.

Medtem ko nekoliko manj stari evropski družbi zrcalo o njeni neizpodbitni iztrošenosti in povešenosti zadnja leta vztrajno nastavlja italijanski režiser Paolo Sorrentino, na drugem koncu sveta to s svojim živopisanim čopičem počne japonski Warhol alias Takaši Murakami, v svetu najbolj prepoznaven in plodovit japonski umetnik. Pri velikopoteznih projektih mu pomaga četica pomočnikov, ki rišejo ponavljajoče se elemente na slikah, kot so režeče se rože, psihedelične lobanje ali, v zadnjem primeru, utrujeni starci. Murakamijev studio je nekakšna velika obrtna delavnica po vzoru najuspešnejših slikarjev iz preteklosti, čeprav skozi njegova vrata ne vstopajo slavne osebnosti tako kot nekoč pri Warholu.

Motiv Budovih učencev je v japonski tradicionalni umetnosti nekaj običajnega, le da se je Murakami lotil prebujenih na svoj način. Njegova budistična pop freska v dolžino meri sto metrov, na njej pa se drenja četica brezzobih starcev z golimi glavami, zgubano kožo, nekateri shujšani in koščeni, drugi z okroglimi trebuščki, eni s širokimi nasmehi, drugi s stisnjenimi ustnicami. To so ostareli budistični menihi, ki so že davno nehali iskati razsvetljenje. Triinpetdesetletni Murakami priznava, da je v svoji umetnosti vedno rad izpostavljal čudaške lastnosti japonske družbe. K upodabljanju budističnih menihov v iskanju nirvane ga je nagovoril umetnostni zgodovinar Nobuo Cujdži, ki pravi, da so podobe, ki jih je ustvaril, pravzaprav nenaličeni portreti slikarja samega oziroma njegove vizije, kako si sebe predstavlja v daljni prihodnosti kot dedka.

Murakami se zlahka poigrava z duhovnostjo, h kateri stremijo budisti, kajti tudi njega so velikokrat kritizirali prav zaradi nebrzdane komercialne narave njegove umetnosti. Kot nasprotje budistični praznini je želel preveriti, kakšen potencial lahko na trgu doseže animirana umetnost, zato je načrtno raziskoval univerzalnost likov, kot sta denimo miška Miki in Kitty, ki sta naredila svetovno kariero. Leta 1996 je ustanovil svoj produkcijski studio z imenom Hiropon factory in ta je kmalu prerasel v uspešno podjetje KaiKai Kiki. S Kaikai Kiki je ustvaril zanesljive temelje za promocijo nove japonske umetnosti v podobi komercialnih izdelkov, kot so igrače, posterji, majice, lončki za kavo, obeski za ključe ..., s čimer je svojo »visoko« umetnost približal običajnim smrtnikom.

Murakami trdi, da ostaja zvest svoji ironično komercialni doktrini in da ga v vseh teh letih niso spremenili niti čas niti slava in denar. Odrasel je v revščini in se povzpel med elito, medtem pa je zavzeto spremljal, kako se je v drugi svetovni vojni poražena Japonska več kot pol stoletja spopadala z večno krizo identitete. Ta kriza je danes prerasla v demografsko krizo in kot vsake se je tudi te treba lotiti s humorjem, razmišlja Murakami.

Pravi, da je srečen, če lahko komunicira z mladimi. Verjame, da umetnik ustvarja sanje, in mladi jih imajo še veliko. Rad jim pomaga, da njihove sanje rastejo, da se ne bi prehitro razbile na ostrih čereh surove odraslosti.

V značilnem cinično uporniškem slogu obiskovalcem svoje razstave v Tokiu priporoča, naj zavzeti spiritualnosti, ki jo zahteva budizem, namenijo približno 30 odstotkov energije, preostalo pa naj prihranijo za veseljačenje, potovanja in luksuz. •

Prijavi sovražni govor