Enourni življenjski nauki

Trideset let šova Oprah, ki je spremenil televizijo.

Objavljeno
14. oktober 2016 10.14
Talk show host and businesswoman Oprah Winfrey talks to journalists before the opening of the Oprah Winfrey Leadership Academy for Girls in Meyerton, outside Johannesburg January 2, 2007. Winfrey started the private learning and residential institution
Špela Robnik
Špela Robnik
»Obstaja življenje po Oprah?« so se spraševali pred petimi leti, ko je na milijone gledalcev po vsem svetu zapustila ena najvplivnejših žensk na svetu Oprah Winfrey. S svojo priljubljeno pogovorno oddajo je po 25 letih zapustila njihove dnevne sobe. Mnogim se je zdelo nepredstavljivo živeti brez njenih opogumljajočih besed, brez njenega poguma in humorja, nasvetov za opremljanje stanovanja in najnovejših prijemov za izgubo telesne teže. A saj nekako gre. Ker Oprah sploh ni odšla. Ostala bo za vselej.

Tega se je verjetno že dobro zavedala, ko je na robu solza napovedala zadnjo sezono, ko se je poslavljala v družbi zvezdnikov, pozneje pa še v umirjenem ambientu njenega studia, v katerem je pred vesoljnim svetom znala vedno pričarati tolikšno intimo, da so v vrsti padale maske politikov, pevcev in igralcev, pa tudi navadnih smrtnikov. Njih zgodbe so jo vedno ganile do srca. Kultna je že postala, a da bi (v poplavi televizijskih postaj in oddaj zadnjega desetletja) tudi ostala, je morala oditi. V velikem slogu, na vrhuncu.

V osemdesetih in devetdesetih, ko si je gradila svoje ime, so bili časi drugačni. Pogovornih oddaj si sicer ni izmislila sama, že pred njo je z njimi zaslovel Phil Donahue, a vsekakor je bila Oprah na televiziji nekaj povsem novega. »Vstopila sem v svet, ki so ga dotlej sestavljali le beli moški. Še danes sem pogosto edina temnopolta in tudi edina ženska v pisarni. To me vznemirja. Hkrati pa me to nikdar ni skrbelo, saj nikoli nisem razlikovala ljudi po njihovi barvi kože. Če bi to počela, nikoli ne bi dosegla tega, kar sem. Hkrati nisem nikoli dovolila, da bi kdo drug name zaradi barve kože gledal drugače. Vedno se spomnim pesmi Maye Angelou, ki pravi: 'Prihajam kot eden, a zastopam jih 10.000.' Ko imam pred seboj v sobi, polni belih moških, težak izziv, si zamislim, da prihajam z energijo vseh tistih ljudi, ki so si pred menoj že utirali pot na tak način. Zavedam se, da to, kar sem, ne izvira le iz mene same, je del neke dediščine,« je nedavno razlagala študentom na Stanfordu in obujala spomine na svoje televizijske začetke. Začela je na radiu, bila pozneje novinarka na televiziji, a ugotovila, da poročanje ni bilo zanjo. »Poročala sem o požaru. Želela sem biti z ljudmi, jim pomagati, jim prinesti odeje. A mi moji šefi niso dovolili. Želeli so le poročilo, nobene empatije. To je bilo zame nenaravno.«

Tako je sledila instinktu, opustila poročanje in po naključju postala sovoditeljica pogovorne oddaje v Baltimoru (People Are Talking), nato pa leta 1983 odšla v Chicago, kjer je bila najprej uspešna z AM Chicago, po enem letu pa že dobila svojo oddajo – The Oprah Winfrey Show. Bila je neposredna sogovornica, iskriva in nepopustljiva, a se je hkrati z veliko mero sočutja dotaknila gledalcev. Skozi leta oddaj, ki jih je nanizala od septembra 1986, se jim je razkrivala s podrobnostmi iz svoje težke mladosti v Mississippiju, kako se je izvlekla s socialnega dna in postala prva temnopolta voditeljica pogovorne oddaje. Z njimi je delila zgodbo o tem, kako je bila kot devetletna deklica žrtev spolne zlorabe, pozneje so izvedeli tudi, da je pri štirinajstih letih rodila sina, a je po nekaj dneh umrl v bolnišnici. Ko se je preselila k očetu v Tennessee, se je vendarle usmerila na pravo pot. Njena zgodba ji je pomagala, da se je približala ljudem; bila je ena od njih, a hkrati drugačna, tako odločna in pogumna, njihov navdih in ideal.

Ko je bila otrok, so jo klicali The Preacher, ker je tako sijajno recitirala izseke iz svetega pisma. Naposled so na njene besede kot predani verniki čakali milijoni pred televizijskimi zasloni. Naenkrat so v vrsti za nastop v oddaji čakali vsi, ki v ZDA kaj pomenijo. Nastopiti pri Oprah je postal privilegij – način, kako se prikupiti javnosti. Z Oprah so kot v spovednici razkrivali boleče človeške zgodbe, na njenem kavču so odpirali srce. Ellen DeGeneres je v njeni oddaji povedala, da je lezbijka, Tom Cruise je v znanem evforičnem izbruhu z njo spregovoril o nori zaljubljenosti v Katie Holmes, Lance Armstrong je priznal, da si je vrsto let pomagal z dopingom, Bill Clinton se je po zloglasni aferi prek nje skušal spet prikupiti Američanom, Barack Obama pa je leta 2006 prav pri njej napovedal, da bo kandidiral za predsednika. Winfreyjeva je od nekdaj bila in ostala njegova velika podpornica, ga spremljala v številnih predvolilnih nastopih in tudi v zadnjem času pogosto nastopala v družbi prve dame Michelle Obama.

Bila je pri Nelsonu Mandeli v Južni Afriki, pa pri Michaelu Jacksonu na njegovem posestvu Neverland, kjer je nastala še danes ena najbolj gledanih oddaj v zgodovini. Na odru je zapela s Tino Turner, v oddajo na veliko presenečenje vseh povabila svojo izgubljeno polsestro, nekoč je vsakemu od gledalcev v studiu podarila avto, jim vrsto let izpolnjevala dolgoletne želje ... »Veliko intervjujev se je zgodilo skozi leta. Ljudje, katerih imen se sploh ne spomnim več, so name naredili vtis s svojimi zgodbami, z izpovedmi, bil je privilegij opazovati njihove tragedije in zmage. Te so me zares pretresle in me izboljšale kot človeka. Najpomembnejši trenutki oddaje so bili, ko se je v ljudeh nekaj spremenilo, ko so začeli drugače gledati na svet, tisti 'aha!' trenutki. To so bile moje najljubše oddaje,« je dejala.

In z njimi je spremenila televizijo, je prepričana kritičarka pri časniku Los Angeles Times Mary McNamara. »Ne morem razumeti tega neverjetnega vpliva, ki ga je pustila v naši kulturi. Viden je povsod. Sprožila je neki val. Ljudje so začeli deliti svoje zgodbe, svoje spomine,« je dejala in za njeno prvo prelomnico označila oddajo iz leta 1987, v kateri je priznala, da je bila žrtev zlorabe. »S tem je spremenila novinarstvo. Postala je del občinstva, del ljudi, ki jih je sicer sama intervjuvala. Ti dve strani je povezala.« Druga prelomna točka je po mnenju McNamare prišla leta 1994, ko so se na televiziji pojavile podobne, a bolj senzacionalistične oddaje tipa Jerry Springer in Ricki Lake. Tedaj se je zavestno odločila, da bo odšla po drugačni poti, da se bo izogibala tem »smetem« in se raje osredotočila na pozitivne, terapevtske in navdihujoče zgodbe, s katerimi bi poiskala najboljše v ljudeh. »Če se je zgodilo nekomu, se je verjetno še številnim drugim. Naše oddaje so bili le enourni življenjski nauki.«

Ko je končala 25 let trajajočo pot, oddajo, ki je bila njeno življenje, bi lahko rekla, da je dosegla vse. Najvplivnejša in najbogatejša Afroameričanka je vrsto let skupaj z oddajo spretno vodila posle in ustvarila svojo televizijsko mrežo OWN, prek katere želi zdaj uresničevati svoje poslanstvo. »Ne bojim se iti naprej, vem, da imamo vsi omejen čas. Moraš se le vprašati, kdo si in kaj želiš početi.« •