Titanik spet na kopnem

Titanik, britanski potniški čezoceanski parnik, ki ga je po naročilu družbe White Star Line izdelala ladjedelnica Harland & Wolff iz Belfasta, je bil ob krstu 2. aprila 1912 največja in najbolj razkošna potniška ladja na svetu. Bil je tudi prva prekooceanska ladja z bazenom na krovu.

Ladja se je v zgodovino zapisala s tem, da se je na krstni vožnji, v noči s 14. na 15. april 1912, zaletela v ledeno goro in se potopila. Dogodek predstavlja eno največjih pomorskih nesreč v zgodovini in je bil (in verjetno bo) navdih za številne filme, med katerimi je najbolj znan Titanik iz leta 1997 režiserja Jamesa Camerona s Kate Winslet in Leonardom DiCapriom v glavnih vlogah.

Pred tremi leti, ob stoti obletnici potopa ladje, je nesrečni Titanik končno dosegel kopno – v Belfastu na Severnem Irskem, mestu, kjer je bila ladja zgrajena, so odprli muzej, posvečen Titaniku. Stavba muzeja je na območju Queen's Island, to je tisti kos zemlje v zalivu Belfasta, ki so ga z izsuševanjem iztrgali morju sredi 19. stoletja. Več let je tu delovala ladjedelnica Harland & Wolff, kjer sta bili v začetku 20. stoletja zgrajeni tudi čezoceanski potniški ladji Olimpija in Titanik.

Kot zgodovinski spomenik so ohranili suhi dok, v katerem so gradili Titanik, legendarna žerjava, ki so ju uporabili pri gradnji ladij in sta imela tudi primerni imeni, Samson in Goljat, postajo za prečrpavanje vode, del projektivnega biroja Harland & Wolff ter del prostorov ladijske družbe White Star Line. Preostalo industrijsko mašinerijo nekdanje ladjedelnice so odmontirali in pripravili prostor za gradnjo muzeja, kjer danes hranijo nekaj tistega, kar je ostalo od potopa, predvsem pa si je v njem mogoče ogledati inštalacijo ladje in vse, kar povezanega je z njo. S propadanjem ladjedelniške industrije v drugi polovici dvajsetega stoletja je nekdaj vitalno industrijsko območje izgubilo svoj pomen za mesto, večina zemljišča pa se je z leti spremenila v zapuščeno in degenerirano industrijsko krajino. Leta 2001, ob takrat bližajoči se stoti obletnici potopa Titanika, je Belfast sprejel program revitalizacije območja, ki je predvideval tudi gradnjo muzeja, posvečenega najslavnejši potopljeni ladji. To se danes imenuje Titanikova četrt, poleg muzeja pa so tu zgradili tudi stanovanjske hiše, hotele, gostinske lokale, zabavišča in center znanosti.

Med idejami, kakšen naj bi bil videti muzej, posvečen potopljeni ladji, je bila tudi rekonstrukcija obstoječega suhega doka, v katerem je bila ladja zgrajena, z osvetljenim okvirjem doka. Jasno je bilo, da mora biti muzej arhitekturno atraktiven, da bo v mesto pritegnil dovolj obiskovalcev. Zgrajen je bil namreč z željo, da bo ladja, ki je pred sto leti naznanila zaton ladjedelnice, zdaj (nasprotno) znamenje ekonomskega oživljanja Belfasta. Investitorji so imeli v mislih podoben turistični bum, kot je uspel njihovim kolegom Baskom iz Bilbaa. Kot je znano, jim je z odprtjem znamenitega muzeja Guggenheim arhitekta Franka Gehryja, ki velja za najpomembnejšo arhitekturno stvaritev enaindvajsetega stoletja, uspelo v mesto in regijo pripeljati novo energijo.

Za zdaj gre odlično tudi Severnim Ircem, saj je Titanik Belfast že v prvem letu od »splavitve« presegel pričakovanja. Predvideno je bilo, da bi muzej obiskalo okrog 425.000 ljudi na leto, vendar se je ta številka že v prvem letu skoraj podvojila – od otvoritve muzeja 31. marca 2012 so našteli kar 807.340 obiskovalcev, več kot polovica med njimi je bilo turistov iz tujine.

Projektiranje muzejske zgradbe so zaupali britanskemu arhitekturnemu biroju iz Londona, ki ga vodi Eric Kuhne, britanski arhitekt ameriškega rodu, vlogo svetovalnega biroja pa so prevzeli Todd arhitekti iz domačega Belfasta. Kuhne si je kot vodilno misel pri projektiranju muzeja izbral industrijsko dediščino Belfasta z ladjedelništvom na čelu. V tej optiki bi resnici na ljubo odlično deloval tudi Gehryjev Guggenheim iz Bilbaa, če bi imeli v Belfastu možnost postaviti njegovo kopijo, saj se zdi Guggenheim s svojo valovito obliko in kovinskim lesketanjem srebrne fasade kot natančen posnetek čezoceanske ladje. To seveda ni bilo možno, zato si je Eric Kuhne zamislil svojo različico kovinskega poslopja, ki spominja na ladjo v razbitinah, razsekano na štiri dele s štirimi premci in stekleno kocko v središču. Druga ideja je namreč bila, da bi stavbo oblikovali kot ledeno goro, v katero je trčila nesrečna ladja, in Kuhne je preprosto naredil nekakšno kombinacijo obeh form. Meščanom je bil ta drugi predlog všeč in muzeju so hitro pripeli vzdevek ledena gora. Večino poslopja pokriva fasada, ki je oblečena v tri tisoč kosov bleščečega aluminija, katerega površina spominja na morske valove. V najvišji točki hiša doseže višino 38 metrov, kar je bila tudi višina ladijskega trupa Titanika.

V notranjosti muzeja je skupno 12.000 kvadratnih metrov razstavnih površin, ki skušajo zgodbo o Titaniku in njegovi tragični usodi predstaviti širokemu krogu ljudi. Razstavne prostore so zasnovali oblikovalci iz londonskega biroja Event Communications, obsegajo pa devet interaktivnih galerij, kjer se resnični zgodovinski eksponati mešajo s simulacijami ladijskih prostorov. Na vrhu poslopja je največji konferenčni center v Belfastu, ki sprejme 750 ljudi. V sklopu te dvorane je tudi eden najbolj zanimivih »eksponatov«, to je reprodukcija znamenitega lesena stopnišča z ladje, ki so mu posebno pozornost posvetili v kultnem filmu Titanik Jamesa Camerona.

Srebrno veličino poslopja lepo dopolni bronasta skulptura Titanika na podstavku iz medenine, ki jo je izdelal irski kipar Rowan Gillespie. Spominja na znamenite morske deklice, ki so običajno krasile ladijske premce, predstavlja pa upanje in pozitivnost.