Tiskane izdaje
Tonya Harding ni bila dovolj – elegantna, omikana, lepa, predvsem pa ni bila bogata. Revno življenje, ki so ga krojile krute življenjske okoliščine v otroštvu in gospodovalna, tiranska mati, je naredilo iz ljubkega nadarjenega dekletca neotesano punčaro, ki je hitro ugotovila, da cilj posvečuje sredstva, predvsem pa, da oholih sodnikov ne bo mogla očarati z milino. »Princeska« Nancy Kerrigan je to zmogla brez težav in Tonya je bila nemočna.
Štiriindvajset let je od tistih olimpijskih iger v Lillehammerju, ko umetnostno drsanje ni bilo le šport, ki je izražal gracioznost, ampak šport, ki ga je zaznamovala afera, Američani so jo poimenovali Skategate. Ponovno pozornost je vzbudila ob nedavni premieri filma Jaz, Tonya. Med ameriškim državnim prvenstvom v umetnostnem drsanju v Detroitu januarja 1994 je k njeni tekmici Nancy Kerrigan pristopil maskirani neznanec in ji s palico poškodoval koleno ter tako preprečil njen nastop na prvenstvu. Naslov prvakinje je osvojila Tonya Harding, toda kmalu se je razvedelo, da je bila vpletena v podlo dejanje. Napad sta namreč organizirala njen nekdanji mož Jeff Gillooly in varnostnik, sicer možev prijatelj Shawn Eckhardt, da bi Hardingovi olajšala pot do olimpijskih iger in posledično do odličij na tem tekmovanju vseh tekmovanj. Drsalka je vpletenost zanikala. Edina krivda, ki jo je pred igrami priznala, je bila, da so pri napadu na Nancy sodelovali ljudje, ki so ji bili blizu. Toda priznanje je ni odrešilo bremena. To, da je hotela samo drsati in svetu pokazati, da zna to zelo dobro početi – navsezadnje je bila prva Američanka, ki je na mednarodnem tekmovanju izvedla visoko čaščeni skok trojni aksel –, ni bilo več pomembno. Pomembno je bilo samo še, ali se bo dokončno zlomila. Od ambicioznega dekleta je, vsaj tako se je zdelo, ostala le še lupina z narejenim nasmehom in obupanim, objokanim pogledom.
Na led pri treh letih
Tonya Harding je bila nekoč pristno nasmejano dekletce. Mati LaVona Golden – Tonya je bila njen peti otrok s četrtim možem – jo je pri treh letih (rodila se je 12. novembra 1970 v Portlandu) peljala na led, kajti menda ni in ni nehala sanjati o drsanju. Želja je bila uresničena, a to, da je morala mati precejšen del težko zaslužene plače natakarice nameniti za dekličin trening, je slednja še kako občutila. Očitki so padali po njej kot udarci, tudi ti baje niso bili redki. Da jo je mati psihično in fizično zlorabljala, je Tonya pozneje večkrat ponovila. Mati je obtožbe v glavnem zanikala, priznala je le, da jo je enkrat udarila na drsališču.
Zaradi drsanja je že v srednji šoli opustila izobraževanje in se posvetila edini stvari, ki jo je znala. Sredi osemdesetih so se začeli kazati prvi uspehi; leta 1986 je bila šesta na ameriškem državnem prvenstvu v umetnostnem drsanju, leta 1989 pa je zmagala na tekmovanju Skate America in si s tem še utrdila položaj med najboljšimi ameriškimi drsalkami. Leta 1990 so pričakovali, da bo prvakinja, a ji je uspeh preprečila bolezen (bila je sedma).
Njeno leto je bilo 1991. To je bilo leto trojnega aksla. Z njim si je prislužila prvo šestko, ki so jo sodniki kadarkoli prisodili ženski drsalki za tehnične zmožnosti, in tudi zmago. Skok je istega leta ponovila še na svetovnem prvenstvu in pristala na drugem mestu, za Kristi Yamaguchi in pred Nancy Kerrigan. Bilo je menda prvič, da je ena država zasedla vse tri zmagovalne stopničke na svetovnih prvenstvih v umetnostnem drsanju. S tremi aksli je blestela tudi na tekmovanju Skate America, s tem pa se je končalo obdobje vrhuncev. Na naslednjem nacionalnem tekmovanju je bila tretja, na olimpijskih igrah 1992 v Albertvillu četrta, na svetovnem prvenstvu šesta. Naslednje leto ni prišla v ekipo za svetovno prvenstvo. To so bila tudi leta, ko se je zlagoma iztrgala primežu nasilne matere in padla v roke drugemu nasilnežu, Jeffu Gilloolyju, s katerim se je poročila leta 1990.
Drsanje eden najbolj gledanih športov
Uvrstitev na olimpijske igre leta 1994 v Lillehammerju je krojil škandal, ki je ta prestižni športni dogodek spremenil v tabloidno meko. Umetnostno drsanje je postal eden izmed najbolj gledanih športov, posnetek nastopa Tonye Harding pa eden najbolj gledanih posnetkov v ameriški zgodovini. Takrat so bile vse oči uprte v čustveno razrvano drsalko (okoli drsališča se je menda zgrnilo več kot štiristo novinarjev). Se bo sploh prikazala pred občinstvom? Ji bo uspelo oddrsati? Se je škandal izplačal? Vse to so bila vprašanja, ki si jih je postavljalo občinstvo, medtem ko se je ona pripravljala na vstop v areno. S tresočimi rokami, bledico, ki je bila v popolnem nasprotju s pretiranimi ličili, in pordelimi očmi si je poskušala zaman zavezati drsalke. Ne njej ne njenim pomočnikom ni uspelo, v zadnjem trenutku je prišla na ledeno površino. Poskus se je končal s padcem, obupana drsalka pa je sodnike prosila za še eno priložnost in zdi se, da so ji takrat edinkrat izkazali vsaj malo posluha. Večkrat se je namreč ob sodniški klopi pritoževala zaradi nepravičnosti; njeni tehnični dovršenosti načeloma niso oporekali, sta ji pa ocene vselej zbijala njen videz in manko gracioznosti. Tako jim je nekoč, oblečena v načičkani rožnati kostum, zabrusila: »Pa mi vi dajte 5000 dolarjev za kostum, da mi jih ne bo treba sami šivati!« V Lillehammerju je torej dobila še eno priložnost in končala na osmem mestu. Nancy Kerrigan je bila druga (prvo mesto je takrat osvojila Ukrajinka Oksana Bajul).
Po igrah se je morala Tonya soočiti s posledicami napada. Na sodišču v Portlandu je priznala posredno krivdo. Dobila je tri leta pogojne zaporne kazni, plačati je morala denarno kazen in odslužiti 500 ur dobrodelnega dela. Sodnik ji je naložil tudi psihiatrični pregled, vzeli so ji naslov državne prvakinje iz leta 1994, a nič od tega je ni prizadelo tako kot izgon iz nacionalne drsalne zveze in dosmrtna prepoved sodelovanja na tekmovanjih. Gillooly je bil obsojen na dve leti zapora, a je bil izpuščen po nekaj mesecih. Po tistem si je spremenil ime in z nekdanjo ženo menda ni več v stikih. Nekdanja drsalka je ostala zaradi neslavnega dogodka slavna vse življenje in je še večkrat prišla v medije, denimo ko je Gillooly medijem poslal erotični posnetek njune poročne noči, ko si je za naslednjo kariero izbrala boksanje ali ko je vozila pod vplivom alkohola in povzročila prometno nesrečo. Zdaj je tretjič poročena in ima sedemletnega sina. Obe z Nancy trdita, da sta bili žrtvi.
Jaz, Tonya
Zgodba o škandalu, ki je olimpijske igre spremenil v tabloidni dogodek, vznikne tako rekoč vsaka štiri leta, vse umazane podrobnosti pa so še izraziteje privrele na dan ob napovedi filma Jaz, Tonya, še bolj pa po premieri. Zelo zgovorni so že uvodni stavki, ki gledalca seznanjajo s tem, da film temelji na resničnih intervjujih s Tonyo Harding in Jeffom Gilloolyjem (prvo igra Margot Robbie, drugega Sebastian Stan), brez dodane ironije. Ti intervjuji in nasploh sosledje dogodkov so tako na meji verjetnega, da nikakor ni presenetljivo, da je na spletu kar nekaj člankov, ki odgovarjajo na vprašanje, kaj iz tega filma je resnično. Kar je še bolj šokantno, je to, da so resnični nekateri najbolj neverjetni dogodki in izjave.
Film Jaz, Tonya zaradi bizarnih dogodkov, ki so jih krojili še bizarnejši liki, deluje kot parodija. A v resnici je tragedija, ki odraža vse groteskne značilnosti ameriške družbe. Amerika potrebuje ljubljence, a potrebuje tudi sovražnike, razmišlja filmska Tonya. Ko sovraži, sovraži bistveno bolj strastno, kot ljubi. •
