Takoj po odprtju 9. junija je
Burne odzive je umetnik zavrnil z razlago, da ima lahko njegova umetnina veliko pomenov in da si lahko vsak predstavlja, kar si hoče. Da bi bila reč še bolj delikatna, Umazani vogal stoji v središču versajskih vrtov ob osrednji fontani v najlepšem delu parka sredi t. i. kraljevskega drevoreda in svojo vagino, ki jo ponazarja velikanski, 60 metrov dolgi lijak iz kortenskega jekla, ujet med skalami, usmerja naravnost proti palači. Omenjena skulptura je le del Kapoorove instalacije, v kateri je še vrsta drugih velikih kipov; večina jih izhaja iz umetnikove temeljne forme – luknje oziroma votline, ali drugače, praznega prostora. »Prazen prostor ne pomeni, da v njem ni ničesar. To je prostor, v katerem je vse mogoče, a se nič ne zgodi. Tako vsaj mislimo. To je prostor, ki šele nastaja, ki se rojeva in postaja kreacija,« pravi Kapoor.
Časnik Le Parisien je ob Kapoorjevem versajskem »rojstvu« zapisal, da je umetnik nadarjeni provokator, in dodal, da je bila javnost šokirana, ker je mogoče vagino razstaviti v tako formalnem okolju. Spet drugi so pozdravili koncept, dnevnik Le Figaro pa je zapisal, da bo kontroverzna umetnina zagotovo pritegnila še več obiskovalcev, ki jih v Versaillesu, palači iz 17. stoletja brez primere v dekorju v evropski grajski arhitekturi, obišče pet milijonov ljudi na leto. Kakorkoli že, ves spektakel okrog vagine Kapoorja gotovo zabava. Je namreč tiste vrste umetnik, ki ga vznemirja ritual opazovanja umetnosti oziroma ogledovanja kiparske skulpture, pri čemer se je treba znati prav postaviti, si izboriti pravi prostor za opazovanje ... Ogled umetnine ni enostavna reč, saj zahteva miselni in telesni napor, predsodki pa ga le še otežujejo, in »versajska vagina« to zagotovo potrjuje.
Kapoorjeva umetnost zahteva nekaj razlage, a tudi brez nje kakšnega dramatičnega pohujšanja, ki ga versajski vrtovi od 17. stoletja še ne bi doživeli, vendarle ni bati. Anish Kapoor tudi ni katerikoli konceptualni umetnik, ki bi mu po naključju padla sekira v versajski med. Britanski kipar indijskega rodu se namreč lahko pohvali, da je bil avtor osrednje skulpture olimpijskih iger v Londonu pred tremi leti, rdeče trobente z zveriženo pihalno cevjo ujete v pajkovo mrežo, ki jo je poimenoval Arcelor Mittal Orbit in za katero so prireditelji odšteli 21 milijonov evrov.
Kapoor proučuje temo, ker je naravna, del naše podzavesti, je zgodba, ki je nismo povedali, ker je nočemo povedati. Tema je v vsakem od nas; lahko jo doživljamo kot intimni del duše, ki nas varuje, ali pa se je bojimo, ker je ne moremo prepoznati, doumeti. Svetloba je za Kapoorja veliko manj zanimiva, saj jo lahko umetno ustvarimo, kultiviramo, gojimo kot rastlino. »Vsa zahodna civilizacija temelji na ideji, da je Platon sedel v votlini, pogledal ven v luč in rekel, 'naj bo svetloba'.« Svetloba ga zanima predvsem kot fenomen površine. Takšna je, denimo, skulptura »Sky Mirror«, ki jo je ustvaril leta 2006 in je zdaj del njegove kiparske formacije v versajskem parku. Površine njegovih svetlobnih skulptur so gladke, bleščeče, »prisotne«. Če te Kapoorjeve »vagine« s svojo globino metaforično požrejo, potegnejo vase, ti njegova svetlobna zrcala poglede vračajo. Ta dvoumna igra je tisto, kar ga zabava in vznemirja.
Anish Kapoor raziskuje skrivnostne temine našega bivanja, da bi odkril, kako se je vse skupaj začelo. Zanj se je začelo v Mumbaju, takrat Bombaju, rodil se je mami Judinji, begunki iz Bagdada, in očetu Indijcu, budistu, ki je zaradi službe v indijski mornarici veliko časa preživel na poti. Anish se je v Indiji vedno počutil kot tujec, čeprav je bila judovska skupnost za časa njegovega otroštva v Mumbaju razmeroma velika. V London je prišel, da bi študiral umetnost, zdaj tu živi že več kot 40 let.
Umetnik si je vedno želel postati, čeprav je najprej hotel postati inženir. Danes je oboje, saj ima večina njegovih skulptur opraviti s cevmi, tradicionalnim inženirskim elementom. Umetnost je študiral v Londonu, razstavljal pa v najelitnejših muzejih in galerijah sveta – v londonski Tate Gallery, v Kunsthalle v Baslu, v Hiši umetnosti v Münchnu, v Guggenheimu v Berlinu, v muzeju Reina Sofia v Madridu, v dunajskem MAK ...