Kontroverzna razstava z imenom Umazani vogal

Kiparska razstava Anisha Kapoorja v versajskih vrtovih velja za enega letošnjih osrednjih kulturnih dogodkov v francoski prestolnici.

Objavljeno
01. julij 2015 12.52
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Takoj po odprtju 9. junija je povzročila silno vznemirjenje. Predmet javne obsodbe je bila orjaška instalacija iz jekla in zemlje z imenom Umazani vogal (Dirty Corner), o kateri je Anish dejal, da predstavlja »vagino kraljice, ki prevzema oblast«. V francoskem tisku in na internetu se je razvnela debata o tem, kaj je primerno in kaj ne v umetnosti, čeprav ravno kraljevski Versailles velja za vrhunec dekadence in brezsramnosti francoskega kraljestva.

Burne odzive je umetnik zavrnil z razlago, da ima lahko njegova umetnina veliko pomenov in da si lahko vsak predstavlja, kar si hoče. Da bi bila reč še bolj delikatna, Umazani vogal stoji v središču versajskih vrtov ob osrednji fontani v najlepšem delu parka sredi t. i. kraljevskega drevoreda in svojo vagino, ki jo ponazarja velikanski, 60 metrov dolgi lijak iz kortenskega jekla, ujet med skalami, usmerja naravnost proti palači. Omenjena skulptura je le del Kapoorove instalacije, v kateri je še vrsta drugih velikih kipov; večina jih izhaja iz umetnikove temeljne forme – luknje oziroma votline, ali drugače, praznega prostora. »Prazen prostor ne pomeni, da v njem ni ničesar. To je prostor, v katerem je vse mogoče, a se nič ne zgodi. Tako vsaj mislimo. To je prostor, ki šele nastaja, ki se rojeva in postaja kreacija,« pravi Kapoor.

Časnik Le Parisien je ob Kapoorjevem versajskem »rojstvu« zapisal, da je umetnik nadarjeni provokator, in dodal, da je bila javnost šokirana, ker je mogoče vagino razstaviti v tako formalnem okolju. Spet drugi so pozdravili koncept, dnevnik Le Figaro pa je zapisal, da bo kontroverzna umetnina zagotovo pritegnila še več obiskovalcev, ki jih v Versaillesu, palači iz 17. stoletja brez primere v dekorju v evropski grajski arhitekturi, obišče pet milijonov ljudi na leto. Kakorkoli že, ves spektakel okrog vagine Kapoorja gotovo zabava. Je namreč tiste vrste umetnik, ki ga vznemirja ritual opazovanja umetnosti oziroma ogledovanja kiparske skulpture, pri čemer se je treba znati prav postaviti, si izboriti pravi prostor za opazovanje ... Ogled umetnine ni enostavna reč, saj zahteva miselni in telesni napor, predsodki pa ga le še otežujejo, in »versajska vagina« to zagotovo potrjuje.

Kapoorjeva umetnost zahteva nekaj razlage, a tudi brez nje kakšnega dramatičnega pohujšanja, ki ga versajski vrtovi od 17. stoletja še ne bi doživeli, vendarle ni bati. Anish Kapoor tudi ni katerikoli konceptualni umetnik, ki bi mu po naključju padla sekira v versajski med. Britanski kipar indijskega rodu se namreč lahko pohvali, da je bil avtor osrednje skulpture olimpijskih iger v Londonu pred tremi leti, rdeče trobente z zveriženo pihalno cevjo ujete v pajkovo mrežo, ki jo je poimenoval Arcelor Mittal Orbit in za katero so prireditelji odšteli 21 milijonov evrov.

Anish Kapoor je takšen pajek, ki se rad skriva v temi in opazuje ljudi, kaj si mislijo, kaj doživljajo, kako se zapletajo in razpletajo v njegovih kiparskih mrežah, kot se bo to poletje dogajalo v Versaillesu. Kapoorjeva versajska vagina je zgolj še eden od njegovih pogledov v globino, v temo, v misterij neznanega, pri čemer z zgodbo o vagini zagotovo ni pričakoval tako puritanskega odziva Parižanov.

Kapoor proučuje temo, ker je naravna, del naše podzavesti, je zgodba, ki je nismo povedali, ker je nočemo povedati. Tema je v vsakem od nas; lahko jo doživljamo kot intimni del duše, ki nas varuje, ali pa se je bojimo, ker je ne moremo prepoznati, doumeti. Svetloba je za Kapoorja veliko manj zanimiva, saj jo lahko umetno ustvarimo, kultiviramo, gojimo kot rastlino. »Vsa zahodna civilizacija temelji na ideji, da je Platon sedel v votlini, pogledal ven v luč in rekel, 'naj bo svetloba'.« Svetloba ga zanima predvsem kot fenomen površine. Takšna je, denimo, skulptura »Sky Mirror«, ki jo je ustvaril leta 2006 in je zdaj del njegove kiparske formacije v versajskem parku. Površine njegovih svetlobnih skulptur so gladke, bleščeče, »prisotne«. Če te Kapoorjeve »vagine« s svojo globino metaforično požrejo, potegnejo vase, ti njegova svetlobna zrcala poglede vračajo. Ta dvoumna igra je tisto, kar ga zabava in vznemirja.

Anish Kapoor raziskuje skrivnostne temine našega bivanja, da bi odkril, kako se je vse skupaj začelo. Zanj se je začelo v Mumbaju, takrat Bombaju, rodil se je mami Judinji, begunki iz Bagdada, in očetu Indijcu, budistu, ki je zaradi službe v indijski mornarici veliko časa preživel na poti. Anish se je v Indiji vedno počutil kot tujec, čeprav je bila judovska skupnost za časa njegovega otroštva v Mumbaju razmeroma velika. V London je prišel, da bi študiral umetnost, zdaj tu živi že več kot 40 let.

Navajen je biti tujec, za Britanca se šteje šele zadnjih nekaj let, zaradi otrok, ki so tu rojeni in vzgojeni. »Čudno je, navajen sem biti outsider, ampak biti domačin ima svoje prednosti,« pravi. Otroštva v Mumbaju se le še megleno spominja. »Moji starši so bili oboje, svetovljanski, a hkrati izjemno konservativni. Takšna je bila tudi moja vzgoja,« pravi.

Umetnik si je vedno želel postati, čeprav je najprej hotel postati inženir. Danes je oboje, saj ima večina njegovih skulptur opraviti s cevmi, tradicionalnim inženirskim elementom. Umetnost je študiral v Londonu, razstavljal pa v najelitnejših muzejih in galerijah sveta – v londonski Tate Gallery, v Kunsthalle v Baslu, v Hiši umetnosti v Münchnu, v Guggenheimu v Berlinu, v muzeju Reina Sofia v Madridu, v dunajskem MAK ...

Veliko Britanijo je leta 1990 zastopal na beneškem bienalu in bil nagrajen. Leta 1991 je prejel prestižno Turnerjevo nagrado. Leta 2003 je postal vitez britanskega imperija. Najbolj zanimive so njegove velike skulpture na javnih mestih, kot so Vrata oblakov (Cloud Gate), ki jih je postavil v Millennium Parku v Chicagu, Zrcalo neba pred Rockefellerjevim centrom v New Yorku, Veliko drevo in oko, ki ju je postavil na dvorišču Kraljeve akademije v Londonu, ter seveda kultna olimpijska rdeča trobenta.