Tiskane izdaje
Thomas Houseago, britanski kipar, ki trenutno živi v Kaliforniji, je na Rockefellerjevem trgu (Rockefeller Center Plaza) v središču New Yorka med 49. in 50. ulico postavil pet orjaških mask, obrazov, ki pogumno gledajo naravnost v oči svetovnemu kapitalizmu.
Razstava ima logičen naziv Maske, od katerih vsaka predstavlja drugačen pristop k oblikovanju stilizirane podobe človeškega obraza, od jasno prepoznavne obrazne forme do povsem abstraktne sinteze obraznih potez. Temelj kiparjevega izraza je spoj dvodimenzionalne ploskve in tridimenzionalne skulpture v nekakšen povečan relief s surovim, neobdelanim ozadjem. Thomasovi kolosalni obrazi, vpeti v urbano betonsko krajino, odpirajo poglede skozi jasno in geometrijsko pravilno strukturo nebotičnikov ter opazovalcu omogočajo nekoliko drugačno velemestno perspektivo. Kiparska poezija, ki jo neguje Thomas Houseago, oblikuje medmestne prostore, ki se tako spremenijo v nenavadne urbane ambiente.
Houseago je kipar, ki uporablja poceni materiale, kot so mavec, beton, vezana plošča, les ali železo, kar mu daje več svobode in možnosti pri kreiranju, čeravno gre to morda na račun manjše obstojnosti njegove umetnosti. Vendar trajnost oblike ni osrednji motiv njegovega ustvarjanja, s svojimi deli raje opozarja na razmerja v družbi. Obraz je v zgodovini umetnosti vedno zrcalil podobe dobe in posameznika v njej, tistega, ki ima moč, ali tistega, ki je nima. Umetnost se najbolje obnese v skrajnostih, zlasti ko gre za formo. Houseago izhaja iz značilno lomljene estetike kubizma in futurizma, ki razkrivata značilno geometrijsko strukturo stvari, čeprav ostaja zvest klasični formi in vprašanjem telesa, ki se mu zdi najpomembnejši kiparski subjekt.
Rodil se je leta 1972 v britanskem Leedsu. Vzgojila ga je mama, po poklicu učiteljica, očeta pa so, ko je imel Thomas komaj šest let, hospitalizirali z diagnozo shizofrenije, kar je nedvomno vplivalo na njegovo umetniško ustvarjanje, ki temelji na popačenju in odvzemanju oblike. Iz Leedsa se je pri osemnajstih letih preselil v London, kjer se je leta 1991 vpisal na znamenito šolo za umetnost in oblikovanje Central Saint Martins, kasneje pa je študiral še na šoli De Ateliers v Amsterdamu. V tem času so nanj pomembno vplivali mentorji, med katerimi so južnoafriški kipar Marlene Dumas, nemški kipar Thomas Schütte in belgijski slikar Luc Tuymans. Po zaključku študija je nekaj let živel v Bruslju, dokler se leta 2003 ni preselil v Los Angeles v Kaliforniji, kjer trenutno živi in ustvarja.
Houseago z izjemno senzibilnostjo kreira monumentalne konstrukcije, kombinira klasične in modernistične forme in tehnike. Njegovi obrazi izražajo duha neke dobe in njenih predstavnikov, z njimi pa kipar sicer abstraktno, vendar izjemno učinkovito predstavi tako občutek moči kot ranljivost izbranih herojev oziroma antiherojev nekega časa. Umetnikovo roko je posebej dobro čutiti v obrazni mimiki, poudarjenih potezah nosu, obrvi ter seveda oči, obrobljenih z umetniško predimenzioniranim nizom gub, podočnjakov in drugih obraznih posebnosti. Družba temelji na povezavah oziroma odnosih med posamezniki in nekaj podobnega skuša prikazati tudi Houseago, ko svoje obraze drugega na drugega priklepa z železnimi palicami. Namesto podpisa v skulpturah pogosto pusti odtis svoje roke in odtis hčerkinega stopala.
Thomas Houseago z nenavadnimi obrazi ustvarja umetniško pokrajino, ki ljudem omogoča ustvarjalni umik iz vsakdanje in utesnjene betonske realnosti. Vseh pet mask je izdelanih iz industrijskega mavca, dodatno utrjenega s sintetičnimi primesmi. Zadnja stran vsakega obraza razkriva umetnikovo tehniko dela, ki jo sestavlja armirana mrežna konstrukcija. Kiparska peterica spominja na arhaične templje, katerih vlogo je nekoč opredeljevala močna arhitekturna poza z običajno mrežo stebrov na čelu – slednje v sodobni predelavi lahko gledamo tudi kot armirano zaporedje sicer dosti manj vizualno privlačnega surovega železja.
Tako se dela zdijo nezaključena, napol dokončana, vendar tovrstna kiparska surovost ni naključna. Kot pravi Houseago: »S tem sem želel v javni prostor vnesti občutek studijske energije, ljudem posredovati izkušnjo umetnika pri delu. Javnost tako lahko vidi ne le končno podobo umetniške skulpture, temveč tudi kako umetniško delo nastaja.« Armirano ozadje vsakega obraza je neke vrste insajderski vpogled v konstrukcijo, ki gledalca obravnava kot integralni del v procesu nastajanja umetniškega dela.
Najpomembnejši element vsake maske so seveda oči kot okna, v katerih se zrcali urbana pokrajina Manhattna. Thomas Houseago igrivo prevrača naša pričakovanja o skulpturi. Njegovo ustvarjanje temelji na namerni robatosti potez z odsekanimi in nedokončanimi profili, ki imajo tragikomičen izraz. Njegov abstrakten odnos do skulpture izhaja iz mitičnega odnosa do sveta, ki ga prikazuje. Izhaja iz dodajanja, odvzemanja, rezanja ali popačenja forme, kot je značilno za kubizem in futurizem. Monumentalnim obličjem zaradi odsotnosti teže sicer manjka specifično kiparska polnost, vendar Thomas doseže umetniško veličino in izvirnost prav s tanjšanjem volumna, za katerega se zdi, da mu vedno nekaj manjka.
Morda je v tem primanjkljaju bistvo umetnosti, ki jo kažejo nenavadna obličja Thomasa Houseaga. V njih lahko vsak najde intimno umetniško razodetje o svetu, ki mu kljub očitnemu preobilju nekaj manjka, mu je bilo odrezano, odvzeto ... Kaj to je, ugiba Houseago na svoj tragikomičen način z alternativnimi skulpturami, ki jih je postavil v duhovno središče kapitalizma, v New York, na trg, posvečen znamenitemu ameriškemu industrialcu Johnu Rockefellerju, ustanovitelju družbe Standard Oil, ki je dolga leta imela monopol nad naftno industrijo ZDA in bila prvi veliki ameriški poslovni kartel.
