Urbani gozd

Ko je leta 1989 pogorela sežigalnica odpadkov v dunajski četrti Spittelau, so jo prepustili umetniškim rokam Friedensreicha Hundertwasserja. In arhitektura je dobila še eno pomembno razsežnost. Ekološko.

Ne samo da so med obnovo dunajske sežigalnice spremenili prejšnjo hladno in strogo funkcionalno gradnjo v edinstveno umetniško delo, ampak so ravno zaradi vsakdanjega, a hkrati izjemno pomembnega vprašanja, povezanega z mestnimi odpadki, ustvarili uspešno simbiozo tehnologije, ekologije in umetnosti. In medtem ko sodobni stroji v sežigalnici v četrti Spittelau zagotavljajo čist zrak, se Hundertwasserjeva razigrana fasada, pozlačena žoga, skozi katero poteka dimnik, in strehe, pogozdene kakor najlepši vrtovi, bojujejo proti estetskemu onesnaženju monotonega urbanega okolja.

Preskočimo nekaj desetletij in nekaj tisoč kilometrov, in že smo v Tajpeju, glavnem mestu Tajvana, kjer pravkar nastaja stanovanjski stolp v obliki dveh med seboj prepletajočih se spiral. Stavba bo ne samo varčevala z energijo, ampak bo tudi vsesavala ogljikov dioksid zaradi 23.000 dreves in grmovja, ki bo posajeno na njenih zavitih terasah.

»Rad bi vzbudil upanje v boljši jutri,« pojasnjuje svojo oblikovno rešitev francoski arhitekt Vincent Callebaut, ki svoji stavbi pravi »urbani gozd«. Že uradno ime stanovanjskega bloka »Tao Zhu Yin Yuan«, kar pomeni »Zatočišče za Tao Zhuja«, namiguje, da gre za pionirski koncept trajno vzdržne ekostavbe, v kateri bodo stanovalci porabili komaj kaj druge energije poleg naravne svetlobe in prezračevanja, reciklirane deževnice in elektrike, pridobljene s sončnimi ploščami, ki so jih namestili na strehi 21-nadstropne stavbe.

Zeleni rob vzdolž celotne dvojne spirale, ki pravzaprav spominja na verigo DNK kot najpomembnejši vir življenja, bo pogoltnil približno 130 ton ogljikovega dioksida na leto, kar je približno toliko, kolikor ga je v izpušnih plinih 27 avtomobilov. Če upoštevamo, da Tajvan s 23,5 milijona prebivalcev vsako leto izpusti 250 milijonov ton ogljikovega dioksida, je razumljivo, da Callebaut priznava, da bo njegov nebotičnik samo majhen korak k popolnoma čistemu zraku. Kljub temu vztraja, da je sam koncept gradnje velik skok v boju proti globalnemu segrevanju ozračja.

Francoski arhitekt nenehno razmišlja o tem, da bo do leta 2050 na našem planetu živelo vsaj devet milijard ljudi, od tega 80 odstotkov v velemestih. Zato je treba zdaj nekaj storiti za to, da bi v urbano okolje vključili naravo in tako človeštvo pripravili za prihodnost, v kateri bomo nujno potrebovali ekološko odgovoren življenjski slog, če bomo hoteli preživeti.

»Prvotni pomen arhitekture je bil ta, da je varovala človeka pred naravo,« je povedal Callebaut v nekem intervjuju za CNN, »toda sodobno mesto si mora prizadevati za spravo med človeškimi bitji in njihovimi naravnimi ekosistemi.«

Potem ko je Callebaut spoznal, da ni več dovolj samo urediti vrt zraven stavbe, ampak da je treba v novih razmerah iz stavbe narediti vrt, je samega sebe označil za »arhibiotekta«. V novi besedi je združil predpone besed »arhitektura«, »biotehnologija« in »informacijsko-komunikacijska tehnologija«.

»Arhitekturo je mogoče kultivirati, jesti in tako postane trajno vzdržna,« pravi Callebaut. In ko ga novinarji sprašujejo, ali so navpični vrtovi arhitekturna modna težnja, Callebaut vztraja, da so predvsem nujnost. V nasprotju z dunajsko sežigalnico odpadkov, ki je za pomoč zaprosila umetnost in verjetno ni pričakovala, da se bo v tej zakonski zvezi spremenila iz ekološke naprave v kulturno znamenitost avstrijske prestolnice ter postala turistična zanimivost, ki jo vsako leto obišče skoraj enako število ljudi kakor katedralo sv. Štefana, tajpejski spiralni nebotičnik temelji na domnevi, da je treba v temelje vsake urbane stvaritve vključiti ekološko harmonijo in da je novo razumevanje estetskega tesno povezano z nujno potrebno trajno vzdržnostjo.

Medtem ko poskušajo v tajvanskem glavnem mestu čim hitreje dokončati »Zatočišče za Tao Zhuja«, da bi se lahko prvi stanovalci vselili vanj že septembra, je v Pekingu in približno tridesetih drugih kitajskih mestih zrak tako onesnažen, da je od začetka leta v njih več dni veljal rdeči ali oranžni alarm. Smog je povzročil toliko skrbi, da je osrednja vlada hitro objavila načrt za povečanje deleža obnovljive energije v kitajski energetski pahljači na 15 odstotkov do leta 2020 ter na 20 odstotkov do leta 2030. Za gradnjo sončnih in vetrnih elektrarn bodo namenili kar 360 milijard dolarjev v prihodnjih 13 letih, Kitajska pa upa, da se bo tako prebila v svetovni vrh v eni od najhitreje razvijajočih se industrijskih panog.

Toda takoj ko je oblast javno objavila načrt, so se strokovnjaki vprašali, ali ni tega storila pravzaprav zato, da bi nekoliko pomirila državljane, ki zadnje dni vdihavajo strupen zrak. Vprašali so se, koliko bodo tudi tako obsežne naložbe v sončne plošče in vetrnice sploh lahko izboljšale ekološke razmere, če upoštevamo, da se poraba elektrike v tej državi povečuje precej hitreje od rasti obnovljivih energij.

Eden od vzrokov za to je pospešena urbanizacija. Po statističnih podatkih, pridobljenih aprila lani, 56,1 odstotka od skoraj 1,4 milijarde Kitajcev živi v mestih, kitajska vlada pa namerava povečati delež mestnega prebivalstva na 60 odstotkov do leta 2020, kar je tudi eden od pogojev za uresničitev nove gospodarske reforme in za prehod s pretežno proizvodne na predvsem storitveno gospodarsko strukturo.

Toda družina, ki živi v urbanem nebotičniku, porabi približno sedemkrat več energije od tiste, ki živi v podeželski hiši, in če bo za to, da bi dosegli zgoraj omenjeni cilj, treba preseliti približno 100 milijonov ljudi iz vasi v mesta, je težko pričakovati, da bodo povečanje njihove porabe energije ustrezno pospremili z razvojem obnovljivih virov energije.

Kitajska bi, skratka, morala biti ena prvih držav, v katerih bi nebotičniki, kakršen je »Zatočišče za Tao Zhuja«, postali nujnost. In postopoma spoznanje o tem postaja del arhitekture, ki daje kitajskemu 21. stoletju prepoznaven pečat, zato je videti čedalje več novih nebotičnikov, ki so zanimivi prav zato, ker upoštevajo ekološki ultimat za zmanjševanje izpustov škodljivih plinov v ozračje.

Lani so v kitajskem finančnem središču odprli Šanghajski stolp – zgradbo, ki ima 128 nadstropij in o kateri Kitajci trdijo, da je »najbolj zelen nebotičnik« na svetu. Na vrhu stolpa, visokega 632 metrov, je nameščenih 200 vetrnih turbin, ki ustvarjajo približno deset odstotkov električne energije, ki jo stavba potrebuje. Poleg tega nebotičnik zbira deževnico, reciklira uporabljeno vodo, zaradi naravnega ogrevanja in ohlajanja pa ga obdajata dva sloja stekla. Prostor med dvema steklenima srajčkama je preurejen v vrtove.

Svetovni svet za zelene stavbe (WGBC) je kot največja mednarodna organizacija, ki določa smernice oblikovanja in širitve ekoloških trajno vzdržnih nebotičnikov, lani napovedal projekt, s katerim namerava zagotoviti, da bodo vse zgradbe, zgrajene do leta 2050, popolnoma uravnotežile proizvodnjo in porabo energije. To pomeni, da bodo nebotičniki neodvisni od električnih omrežij, ki pridobivajo energijo iz fosilnih goriv, in da ne bodo v ozračje izpuščali nobenih ogljikovodikovih plinov.

Projekt bodo najprej izvedli v osmih izbranih državah – v Avstraliji, Braziliji, Kanadi, Nemčiji, Indiji, Južni Afriki ter na Nizozemskem in Švedskem –, vendar se bo arhibiotektura očitno dobro uveljavila tudi drugod. Tajvansko »Zatočišče za Tao Zhuja« je samo eden od najzanimivejših primerov nove filozofije gradnje, ki bo zaznamovala naše stoletje. Če upoštevamo, da zgradbe porabijo približno 40 odstotkov globalne energije, 25 odstotkov globalne vode in 40 odstotkov globalnih virov ter oddajajo približno tretjino plinov, ki ustvarjajo učinek tople grede, je jasno, da bo v arhitekturi našega časa zeleno postalo temeljno merilo lepote. Callebaut se je tega samo pravočasno zavedel.