Tiskane izdaje
Če si omislite silbersteina, jasno izražate svojo drugačnost, upornost in morebiti celo posmeh vsemu dozdevno resnemu. Mogoče samo prijazno razigranost in zdrav ostanek radovedne otroške duše? Morebiti si pripašete silbersteina samo ob uricah dobrega razpoloženja ali zato, ker še niste razpoloženi?
Prav lahko bi naleteli na doneče besede propagandistov o mučnih letih, ko je bil Alain Silberstein noseč svojo zamisel in je ni hotel roditi pred popolnostjo in odraslostjo – kot Zevs Ateno. Ampak mi raje verjamemo, da je mladi Alain, čakajoč zamujajoče dekle, na s pivom politem prtičku s svinčnikom krivil in deformiral kazalce preklete ure. Šele ko je plačal zapitek in odšel brez dekleta, se mu je posvetilo, kaj je naredil, in da čakanje navsezadnje ne bo zaman. Ni nemogoče, da je bil zafiksan ...
Alain Silberstein je svojo prvo uro, kronograf krono 1, pokazal na baselskem sejmu leta 1987. To je bil čas kvarčnih, silno natančnih, popolnoma stvarnih in poceni ur. A nekaj firmam, ki so še izdelovale mehanske ure višjega in najvišjega razreda, je začuda kar šlo. Da jim bo šlo tako dobro, kot jim gre danes, še ni bilo mogoče slutiti. Kar so te urarske manufakture in sestavljalci ponujali trgu, je bilo klasično, neoklasično, celo baročno oblikovano – za stare konzervativce. Kvarčne ure so bile digitalne, na tekoče kristale, tudi še na sveteče diode in le počasi so se uveljavljale takšne z analognim prikazom. Kazalci zahtevajo zobnike in motorček, kar že zmanjšuje bistveno prednost kvarčnih ur, da so manj občutljive na udarce in tresljaje. Nekaj ur si je res drznilo priti na trg z barvnimi številčnicami ali kazalci, toda te so bile namenjene predvsem otrokom, ženskam in nemoškim ...
Silbersteinov krono 1 je bil naravnost zafrkantska petarda, če ne bomba. Krono 1 je videti, kot bi ga naredil in nosil Gaston Zgaga, junak vrhunskega komičnega stripa. Črno kromano ohišje je primitivna, okrogla škatlica s štirimi okroglimi paličicami za pritrditev jermena. Navijalna krona je trioglata, kar je bilo pri sprva ročno navijani uri silno nerodno. Potem pa še zeleni in rumeni kazalci – sekundni zvit v kačo – ter veliki Silbersteinov podpis na zapleteni, črni in beli številčnici. Kaj je zdaj to? Saj je ta ura predobra in predraga za otroke! V trenutku se je ustvaril krog Silbersteinovih privržencev, ki so se tudi želeli posmehovati resnosti meritev izmišljenega časa.
Menda se je Alain rodil v Parizu leta 1950. Doštudiral je notranjo arhitekturo in se ukvarjal z oblikovanjem. Takoj po uspešni predstavitvi ure v Baslu sta skupaj z ženo v Besançonu ustanovila podjetje, ki je cvetelo in uspevalo celih dvajset let. Približno petnajst zaposlenih je na leto ustvarilo največ tisoč ur, toda tudi skoraj toliko različic. Silberstein je v visoko urarstvo prinesel ali znova prinesel barve. Urar pa ni bil in je bil prepričan le, da mora ura vidno utripati. Vse njegove ure imajo stekleno dno, skozi katero občuduješ nekonvencionalno dekorirane mehanizme. Občasno oblikuje tudi kaj drugega, odlična in bolj stroga zadeva je njegov žepni nož.
Morebiti ni videti na prvi pogled, toda Silberstein je privrženec oblikovalske šole Bauhaus – tako je imenoval tudi eno svojih kolekcij ur. Ob natančnejšem pogledu se razkrije izredna premišljenost in celo askeza oblikovanja – žarijo predvsem barve. Njegove ure skozi dve desetletji, še posebno skozi prvo desetletje kažejo enotnost in vztrajnost sloga. Težko bi rekel, katera je prva in katera zadnja. V vsem tem času je našel dovolj možnosti in veselja v neštetih različicah, barvnih odtenkih, obdelavi površin in pasovih: »Pas je za uro enako pomemben kot čevlji za lepo oblečeno žensko.«
Potem je prišlo krizno leto 2008. Kaže, da se je tudi Alain izčrpal in kupci so iskali nekaj, nekaj ... Barve, nefunkcionalne, groteskne oblike, eksotične materiale in popolnoma eksperimentalne, že nesmiselne mehanizme so od takrat ponujali tudi zelo seriozni izdelovalci. Znova je bilo treba pritegniti bogate kupce. Silberstein je skušal odgovarjati s kolekcijami, kot je bila papaya, kjer je bilo še ohišje, včasih celo številčnica, prevlečeno z barvanim aligatorjevim usnjem. Še več, te ure je poganjal mehanizem s tourbillonom, takrat izredno cenjeno in drago komplikacijo. Tourbillon je stara iznajdba, ki je imela smisel v stabilnih in žepnih urah, saj je z obračanjem nemirke in kotve kompenzirala vplive težnosti. Pri gibajoči se zapestni uri to nima prav nobenega smisla.
Silberstein je menda prvi vdelal diamante v neplemenit material, v jekleno uro! Izkoriščal je nove tehnologije; našel je majhno francosko podjetje, ki je lahko brez spremembe dimenzij obarvalo dele urnega mehanizma popolnoma po željah. To je bil čas, ko je postala ekskluzivnost vrhovna zapoved visokega urarstva. Okus, smiselnost in uporabnost ne igrajo nobene vloge več, gre za edinstvene kose nakita iz najredkejših materialov, v katerih se nekaj vidno giblje. Kako bi sicer uspevala izredno draga ura – ne Silbersteinova, ki prikazuje samo dan in noč?
Silberstein išče preprostost oblike iz svojega začetka, išče barvo v titanovih ohišjih, prevlečenih z rutenijem ali z emajli, ki se ne luščijo.
»Mehanizem je za visoko urarstvo pomemben, toda napačno je identificirati uro samo po njem,« je pogosto povedal.
Nekam časovno nedoločeno je izginjalo njegovo podjetje. Bledelo je med letoma 2008 in 2012, potem je izginilo. Toda Silberstein sodeluje z drugimi, recimo s podjetjem MB&F, za katero je oblikoval uro HM 2, ki naj bi menda bila v slogu Bauhausa. Poiščite jo sami in si povejte, kaj si mislite. V sodelovanju ne moreš nikdar zares dosledno uveljavljati lastnih zamisli. Potem do letos ni bilo slišati ničesar o Silbersteinu. V Baslu so razkazovali futuristično uro spacekraft Romaina Jeroma, ki jo je podpisal Alain Silberstein.
Lahko bi rekli, da so Alainova zgodnja dela zdaj že priznana kot svojstvena in avtentična veja klasike visokega urarstva. Resen zbiratelj zapestnih ur ne sme biti brez vsaj enega silbersteina. Različni grafi na spletu kažejo gibanje cen rabljenih silbersteinov in te so med letoma 2010 in 2013 dosegle dno. Zdaj se strmo vzpenjajo. Najbrž bi bilo najbolj zanimivo in vredno kupiti uro iz prvega desetletja Silbersteinovega delovanja, ko so bile oblike jasne, barve intenzivne in igrive, mehanizmi in materiali pa ne pretirani.
Pred nedavnim je bila v Parizu dražba avkcijske hiše Artcurius, na kateri so izklicevali inventar in ostanke proizvodnje podjetja Alain Silberstein. Je že mogoče reči, da tako umirajo veliki?
Kot rečeno, na trgu ponaredkov ni pretresov: Alain Silberstein nemoteno proizvaja naprej, letna proizvodnja je mnogokratnik njegove iz Besançona.
