Uresničevalec sanj

Auguste Rodin: od smrti avtorja enega najimpresivnejših kiparskih opusov v zgodovini mineva natanko stoletje.

pet, 17.11.2017, 14:00

»Sanjalec, ki so mu sanje zlezle v roke, on pa jih je začel pri priči uresničevati,« je Augusta Rodina (1840–1917) označil Rainer Maria Rilke, nekaj časa njegov osebni tajnik in pisec njegove biografije.

Umrl je 17. novembra 1917; v zadnjem obdobju pred smrtjo mu je duh opešal in izgubil je občutek za okolico. Ni več ustvarjal in tudi vilo v Meudonu na obrobju Pariza je redko zapuščal, privoščil si je le kratke sprehode.

Francoska oblast se v času, ki ga je zaznamovala prva svetovna vojna, ni odločila za državni pokop slavnega umetnika, a je že dve leti zatem v pariški palači Hôtel Biron, kjer je imel atelje, javnosti odprl vrata Musée Rodin. Omogočil je ogled mojstrovin, ki jih je umetnik leto pred smrtjo doniral državi.

Poljub, okoli 1882. Foto: Musée Rodin

Rodin je kiparstvu dal nov zagon v istem času, kot so slikarsko umetnost revolucionirali francoski impresionisti, in kot se za revolucionarje spodobi, je bil podobno kakor Édouard Manet ali Claude Monet sprva daleč od priznanja. Kiparsko umetnost, ujeto v navidez popoln svet akademskih nazorov, proporcev in dekorativnih učinkov, je vrnil v življenje. Površine kipov je spremenil v prizorišča vdolbin, izboklin, grud in dramatične igre svetlobe, igre življenja, po drugi strani je svoj čut za sodobnost povezal z davno klasiko, zlasti Michelangelom.

Izšel je iz pariškega delavskega okolja v četrti Mouffetard – oče Jean-Baptiste Rodin je bil zaposlen na policijski postaji –, v srednješolskih letih se je učil na Petite École, poskus vpisa študija na École des Beaux-Arts pa je kar trikrat padel v vodo (prvič so ga zavrnili že leta 1857), s čimer mu je bil prihranjen uk akademskega neoklasicizma, ki je sredi 19. stoletja še dominiral v kurikulumu te prestižne akademije.

Namesto tega je pri animalistu Antoine-Louisu Baryju spoznaval muskulaturo živali v gibanju, zatem pa se dve desetletji preživljal z obrtnim in dekoraterskim delom. Po smrti sestre Marie se je za nekaj časa celo odpovedal umetniški karieri in vstopil v katoliško Bratovščino blagoslovljenega zakramenta. A se je kmalu poslovil.

Tudi na pariškem Salonu so ga zavrnili že ob prvem poskusu. Ko je hotel na njem predstaviti Človeka z zlomljenim nosom iz leta 1864, ki je z razbrazdano površino nakazal nove kiparske učinke, se je kritikom, vajenim akademskih pravil, kip zdel le osnutek, teh pa se seveda ne razstavlja. Danes velja, da je prav Rodin v kiparstvu 19. stoletja kot estetsko načelo uveljavil moment nedokončanosti, leto 1864 pa je vneslo spremembo tudi v njegovo zasebno življenje.

Spomenik Meščani Calaisa je posvečen šesterici patriotov, ki so bili med stoletno vojno za rešitev mesta pripravljeni žrtvovati lastna življenja. Foto Reuters

Zaživel je s šiviljo Rose Beuret, s katero sta ostala povezana vse življenje, pa čeprav ji Rodin ni bil zvest. Najznamenitejše razmerje, ki je trajalo poldrugo desetletje, si je pri 43 letih privoščil z osemnajstletno modelko in nadarjeno kiparko Camille Claudel, sestro pesnika Paula Claudela; po razpadu zveze je pristala v umobolnici ter tam ostala osemindvajset let, vse do smrti.

Rodin in Beuretova sta se poročila šele tik pred smrtjo, 29. januarja 1917. Zelo kmalu potem, 16. februarja, je Rose umrla, devet mesecev pozneje tudi Rodin. Imela sta sina Auguste-Eugèna, ki se jima je rodil leta 1866, v času, ko je družina še tolkla revščino.

Tedaj je Rodin vrsto let delal z bolj priznanimi kiparji, zaradi česar je več let preživel tudi v Bruslju – v tistem času je z belgijskim kolegom Antoinom Van Rasbourghom ustvaril alegorični kiparski okras tamkajšnje borze –, kar mu je naposled zagotovilo dovolj denarja za obisk Italije in študij tamkajšnje umetnosti, predvsem Donatella ter Michelangela. »Michelangelo je bil tisti, ki me je osvobodil akademskega kiparstva,« je izjavil.

Še v Belgiji je začel ustvarjati zgodnjo mojstrovino Bronasta doba, moški akt v naravni velikosti, katerega naturalizem je, ko ga je leta 1877 razstavil v Bruslju in Parizu, odmeval do te mere, da so kritiki posumili, da gre za sleparijo, odlitek po živem modelu. Tudi zato se je pozneje velikokrat odločal za kiparjenje v dimenzijah, ki so bile bodisi večje bodisi manjše od naravnih.

Po vrnitvi v Pariz je leta 1880 vendarle dosegel prvo veliko naročilo, ki je obveljalo za eno ključnih tako zanj kot za zgodovino umetnosti. Za portal novega Muzeja uporabnih umetnosti, ki ga niso nikoli zgradili, je zasnoval Vrata pekla, katerih simbolika temelji na Dantejevi Božanski komediji. Nikoli jih ni realiziral, a je v sklopu projekta skozi desetletja ustvaril serijo kipov, ki so postali samostojna dela.

Med njimi slovitega Misleca, ki bi moral sprva stati nad portalom, od koder bi z višine zrl na ljudi, danes pa je seveda znan kot avtonomna figura introvertiranega golega moškega, potopljenega v razmislek. V njem je mogoče prepoznati Danteja, Adama ali Prometeja, a tudi odmeve prastare umetnosti Michelangela ali še starejše, starokrščanske umetnosti. Lani so blizu Tel Aviva odkrili celo prazgodovinsko figuro, ki so ji zaradi sorodne kompozicije vzdeli ime Mislec, nastala pa je v bronasti dobi, domala štiri tisočletja pred Rodinovim monumentalnim kipom.

Spomenik Honoréju de Balzacu, postavljen leta 1898. Foto: Musée Rodin

Za projekt Vrat je ustvaril še številna druga dela, ki so zaslovela kot avtonomna, tudi ikoničen Poljub – Rodin je bil tudi eden mojstrov erotike v umetnosti, to je povezal z Dantejem in Peklom, a tudi sodobnimi Baudelairovimi Rožami zla –, naslednje veliko naročilo v njegovi karieri pa je predstavljal spomenik Meščani Calaisa, posvečen šesterici patriotov, ki so bili med stoletno vojno za rešitev mesta pripravljeni žrtvovati lastna življenja (naposled so na srečo preživeli).

Kipar jih ni postavil v konvencionalno herojsko kompozicijo in jim ni dodelil kakih tradicionalnih alegoričnih simbolov, temveč jih je predstavil kot individualne može, zazrte v lastno usodo. Zavzel se je tudi za postavitev spomenika brez podstavka, za izenačenje upodobljenih figur z gledalcem, a mu nazadnjaški naročniki niso prisluhnili. Spomenik, ki ga je kipar končal leta 1889, je pristal na podstavku, njegova želja pa se je uresničila šele po smrti, ob vnovični postavitvi spomenika, ki so ga med prvo svetovno vojno zaradi poškodb umaknili.

Med Rodinovimi najsmelejšimi kipi je njegov spomenik Honoréju de Balzacu, postavljen leta 1898, ki je dolgo ostajal model v mavcu, saj ga odbor za ta spomenik ni hotel sprejeti. Zasnoval ga je v nadnaravni velikosti, pravzaprav kot kiparsko maso, iz katere se dviguje le z emocijami prežet portret pisatelja, sicer pa je do izteka stoletja dosegel še naročila za spomenike Victorja Hugoja, Julesa Bastien-Lepagea ali Clauda Lorraina. Večkrat znova z zapleti.

Široko priznanje, ki mu je omogočilo ureditev ateljeja s številnimi pomočniki, ki so se pozneje zapisali v zgodovino francoskega kiparstva, denimo Antoine Bourdelle, François Pompon ali Jules Desbois, je dosegel tik pred iztekom 19. stoletja, leta 1900 pa je ob pariški Svetovni razstavi lahko že postavil lasten paviljon s kar 150 deli.

Ob stoletnici smrti se dogodki, ki slavijo njegovo umetnost, vrstijo že vse leto. Musée Rodin se mu bo danes s posebnim programom poklonil tako v matičnih prostorih kot v vili v Meudonu, kjer je kipar pokopan, na spletnem naslovu rodin100.org pa so navedeni še številni drugi projekti po Evropi in svetu.

Prijavi sovražni govor