V kraljestvu bogov

Himalaja, mogočna, skrivnostna in težko dostopna, ima status božanstva. Ljudje pod njo še danes verjamejo, da na veličastnih zasneženih vrhovih domujejo bogovi. Tudi na Makaluju, peti najvišji gori sveta (8436 m). Maha Kala – Velika Črna jo imenujejo Tibetanci, ki s severa zrejo proti črni piramidi, največkrat brez snega, saj ga sproti odnašajo močni vetrovi.

Makalu ima kulten status tudi v slovenskem alpinizmu, bolj kot kateri koli drug osemtisočak. Na njem je Stanetu Belaku - Šraufu, Marjanu Manfredi - Marjonu, Janezu Ažmanu - Janku, Nejcu Zaplotniku, Vikiju Grošlju, Ivču Kotniku in Janezu Dovžanu (preostali člani odprave so bili Zoran Bešlin, Danilo Cedilnik - Den, Boris Erjavec, Tomaž Jamnik, Stane Klemenc, Janez Lončar, Bojan Pollak, Milan Rebula, Roman Robas, Jože Rožič, zdravnik Damijan Meško in tv-snemalec Radovan Riedl) uspel prvi mednarodno odmeven dosežek v Himalaji. Po prvenstvenem vzponu odprave Aleša Kunaverja po južni steni, oktobra 1975, je Slovenija dosegla vrh prvega osemtisočaka in postala ena svetovnih alpinističnih velesil.

Zgodba o tem zgodovinskem podvigu se je začela že tri leta prej. Zanimivo, da je bil Makalu pravzaprav »plan B«. Odprava je bila že pripravljena na vzpon na Kangbačen, a ker od nepalskih oblasti ni dobila dovoljenja, je morala v zadnjem trenutku zamenjati cilj. Tako je avgusta 1972 z ekipo, v kateri so med drugim tudi že bili Šrauf, Marjon, Ažman in Den, Kunaver prvič začrtal pot po južni steni na vrh, ki so ga sicer leta 1955 že dosegli Francozi. A Slovenci niso želeli po že utrtih poteh ali grebenih, krenili so po še nikdar preplezani steni. »Glede na dotedanje skromne himalajske izkušnje je bila to neverjetno drzna odločitev, ki takrat sicer ni prinesla tako želenega in zasluženega uspeha, je pa slovenski himalajizem usmerila v pravo smer. Plezanje novih smeri v najtežjih himalajskih stenah je bila v tistem času tudi med himalajskimi velesilami še prava redkost,« je v Velikanih Himalaje zapisal Viki Grošelj.

Več kot dva meseca so oblegali steno, se borili z orkanskimi vetrovi, plazovi, nizkimi temperaturami. Bili so relativno neizkušeni, večina jih je bila prvič v Himalaji. »Bili smo prepričani, da je tako ekstremno vreme nekaj povsem običajnega,« se je spominjal Den. Vseeno so najvišjo doseženo točko potiskali vse višje, Janko Ažman in Matija Maležič sta kot prva Slovenca dosegla 8000 m. Pri sestopu so nato v snežnem viharju in brez hrane komaj še ostali živi. Manfreda je v knjigi Ledeno sonce zapisal, da toliko hudega kot takrat ni doživel na nobeni odpravi, ne prej ne pozneje. »Takrat se mi je Himalaja pokazala v najstrašnejši podobi. Kljub temu je pustila neizbrisen pečat.«

Še težje kot povzpeti se na vrh je bilo gori obrniti hrbet. Razočarani so se vrnili, a njihov poskus ni ostal neopažen. Za njimi so poskusili Avstrijci z Reinholdom Messnerjem na čelu. Dosegli so le 7500 m, sloviti alpinistični veljak pa je tedaj zatrdil, da te gore po južni steni ne bo mogoče osvojiti nič prej kot leta 2000. Skeptičen je tako že vnaprej označil za neuspešno tudi drugo slovensko odpravo na Makalu. A Kunaverjevim fantom je dal le še več zagona in motivacije.

Jeseni 1975 so se vrnili pod Makalu, da poravnajo stare račune. Gora jim je dala nekaj koristnih lekcij, bili so bolje podučeni in pripravljeni. Bolje so poznali pot do baze in tudi samo steno. Kunaver je s seboj vzel nekaj izkušenih in nekaj mladih alpinistov, med njimi je bil tudi Grošelj. »Že sama uvrstitev v ekipo je bila zame nepopisna čast. O vrhu sploh nisem razmišljal. Prevevala me je ena sama skrb: upravičiti zaupanje vodje Aleša Kunaverja, ker me je vzel s seboj. Morda se mi je prav zaradi tega načina razmišljanja potem vse tako sanjsko izteklo. Šlo je za prvi slovenski in takrat seveda tudi jugoslovanski osemtisočak, za novo smer v južni smeri, in kot himalajskemu začetniku mi je uspelo priti na vrh! S tem sem ne le uresničil, ampak nekajkrat presegel svoje najbolj drzne otroške sanje,« se je spominjal.

Pet kilometrov vrvi so napeli po ledeni steni, postavili pet višinskih taborov, najvišjega na 8050 m. A v Himalaji brez drame pač ne gre. Četrti tabor je zasul plaz, izkopali so se in se vrnili v bazo. »Prijatelji me objemajo, kot bi vstal od mrtvih. Ker nam je odneslo radio, so mislili, da nas je s taborom vred odneslo v večnost,« je v svojem dnevniku opisal Zaplotnik. Tako so se dvigali in dvignili. Slišali so, da so prav tedaj Angleži preplezali južno steno Everesta. »Ko bo Šrauf to slišal, bo prek Makaluja sfrčal v Tibet.«

A Šrauf in Marjon, ki sta si prva utirala pot, sta imela druge skrbi. Pod vrhom sta ostala brez ene od štirih kisikovih jeklenk. »Kisika je preveč za enega, premalo za dva. Nenadoma se nama zazdi vrh gore bolj oddaljen kot zvezde na nebu,« je beležil Šrauf. Morala sta se odločiti. Nekdo je moral tvegati, javil se je Marjon. Brez kisika bo odšel na vrh! To pa je zahtevalo izjemne napore: »Najraje bi se vrnil, vendar srce hoče naprej, vsaj do grebena, da bi od blizu pogledal v obličje najvišje gore sveta – Sagarmathe.«

Dosegla sta rob stene, do koder je že zmogla tudi francoska odprava, eden od njih, Jean Paul Paris, pa je brez pomoči kisika prišel do 8300 m. »Povej Bohinjcu, da ne more biti Francoz boljši od njega. Bilo bi enkratno, če pride na vrh brez kisika. Pomagaj mu, drži ga, porivaj, vleci, kar hočeš ...?? so jima naročili iz tabora. In sta šla, korak za korakom. »Nič več mi ni cilj vrh, predaleč je. Oko si poišče le nekaj metrov oddaljeni cilj pred seboj. Ko ga dosežem, se stvar ponovi. Tako nezadržno hodim navzgor.« S strahom se je Šrauf oziral na prijatelja, a utiral pot naprej. Nato pa: »Vrh, vrh, vrh!«

»Koliko jih je garalo v neskončnih strminah te gore, da midva stojiva zdaj tu, na izteku tega mogočnega grebena. Podoba dveh človečkov, ki sta si drznila tja, v kraljestvo bogov, je skoraj neresnična. Naš prvi osemtisočak!« Pozabljeno je bilo garanje, izmučenost, strah, mraz. Oba sta 6. oktobra 1975 na vrhu jokala ob izjemnem dosežku: Manfreda je postavil svetovni rekord – še nihče se ni povzpel tako visoko brez pomoči kisika. Šrauf je tulil od navdušenja, prav tako vsi v baznem taboru, Marjon je bil preutrujen za veselje in bil le olajšan, da ni bilo treba več navzgor.

Na vrh sta jima sledila Nejc Zaplotnik in Janko Ažman, nato Viki Grošelj in Ivč Kotnik, 11. oktobra pa kot zadnji še Janez Dovžan. Nato pa nova drama: vzpon bi se lahko končal tragično za Zorana Bešlina, ki je odnehal le nekaj metrov pod najvišjo točko, na sestopu pa ga je na 8400 m zajela noč. Kot po čudežu je z neizmerno voljo preživel, Dovžan pa se junaško še tretjič povzpel navzgor iz tabora št. 5 in ga rešil. To je bil pravzaprav najsrečnejši dan za odpravo.

V bazi jih je čakala torta, glasno slavje je odmevalo med okoliškimi vrhovi, njihov dosežek pa tudi v najelitnejših alpinističnih krogih. Še Messner se jim je opravičil in jim čestital za velik uspeh. Tito jih je odlikoval z zlato zvezdo, prejeli so Bloudkovo nagrado in številna druga priznanja. A za junake Makaluja so bile najbolj dragocene podobe osupljive narave, solze ob dosegu vrha, spomini na melodijo iz orglic na višini 8000 m, Ivčeva štajerščina, slovenska zastava na vrhu ... Med njimi je ostalo trdno prijateljstvo in večna ljubezen do Himalaje, kjer je leta 1983 (v nesreči pod Manaslujem) za vedno ostal Nejc Zaplotnik: »Kaj bo poslej? Bomo našli nove Makaluje? Je to prvi in edini? Je to konec nečesa lepega in velikega, kar je dano le redkim? Vse bolj spoznavam, da je tovarištvo veliko več kot uspeh. Prijatelji so ostali, vse drugo je preteklost.« •