V svetovnih muzejih

Ljubljanski grafični bienale slavi 60 let

Objavljeno
01. julij 2015 13.49
Smilja Štravs, Kult
Smilja Štravs, Kult

Ljubljanski grafični bienale je ena najstarejših umetniških inštitucij na svetu. Z nastankom leta 1955 je postavil Ljubljano in slovensko likovno umetnost na svetovni umetniški zemljevid ter pomagal dvigniti kakovost slovenskega likovnega ustvarjanja. Mednarodni prostor mu je priznal status visokokakovostne prireditve, slovenska umetnost pa je zaradi bienala prišla v svetovne muzeje. Leta 1955 je bilo nasploh pomembno leto – v Londonu je tega leta izšla prva Guinnessova knjiga rekordov, rodili so se Nicolas Sarkozy, Alain Prost, Steve Jobs, Bill Gates, pa Desa Muck in Arne Hodalič, umrl je Albert Einstein. Svet Evrope je sprejel še danes veljavno zastavo z 12 zlatimi zvezdami na modri podlagi, medtem ko je 8 komunističnih držav podpisalo Varšavski pakt (NATO 1949).

Bienale v Ljubljani je nastal na pobudo takratnega direktorja Moderne galerije Zorana Kržišnika in umetnika Božidarja Jakca. Zoran Kržišnik (1920 – 2008), dolgoletni vodja bienala ter ustanovitelj Mednarodnega grafičnega likovnega centra (MGLC), je leta 2007 v pogovoru z Beti Žerovc za Likovne besede, ponatisnjenem kasneje v Mnemozini, retrospektivn publikaciji o bieanalu dejal: »Zame je bil pri tem delu bistven družbeni problem. Bienale smo vzpostavljali zato, da bi vstopili v svet. To je bil način, kako odpreti vrata.«

Pri odpiranju vrat je umetnikom veliko pomagala tudi takratna politična garnitura z maršalom Titom na čelu, ki je bil pokrovitelj tretje in četrte grafične razstave, ki se je ob svoji deseti ponovitvi preimenoval v bienale. O obisku je poročalo vse jugoslovansko časopisje. Grafični bienale v Ljubljani se je tudi lepo ujemal s pojmom neuvrščeni, saj je omogočal vezi z umetnostjo Afrike, Bližnjega Vzhoda... »Kržišnik je bil človek s posluhom za čas in željo skupnosti, da se dvigne nad povprečje. Naredil je ogromno, najprej za slovenske ustvarjalce in potem za jugoslovanske,« je v pogovoru z Mojco Zlokarnik za Mnemozino dejal bosanski grafik Dževad Hozo.

Naloga bienala je bila poskušati presegati politične meje med Vzhodom in Zahodom, Severom in Jugom. Zoran Kržišnik se je v intervjuju s kustusinjo Beti Žerovc takole spominjal: »Kadar so bile v politiki Avstrija–Slovenija razmere krizne, je telefoniral pokojni Boris Kraigher in rekel: »Veš kaj, naredi eno razstavo, srečati se moram z njihovim predsednikom.« Bienale je peljal svojo konstruktivno vlogo v reševanju težav v politiki v obeh smereh. Kržišnik pripoveduje: »Tudi takratni predsednik italijanske vlade Amintore Fanfani je bil nedeljski slikar, in sicer celo tako dober, da sem ga osebno povabil k nam na bienale in je res prišel razstavljal.

Prišel je v Ljubljano in mi pri večerji rekel: »Veste, nisem prišel samo pogledat svoje razstave, ampak prosit, ali mi lahko pomagate navezati stik z vašim Titom; situacija je danes namreč taka, da se moramo mi desni in tisti odprti levi začeti pogovarjati med seboj.« Bienale je pomembno prispeval tudi k povezovanju umetnosti in gospodarstva. V pravilniku je imel zapisano, da posreduje pri prodaji del, skrbel je za odkupe in donacije podjetij, sponzorstva in druga sodelovanja. V nekaterih letih, ki so v Jugoslaviji veljala za ekonomsko cvetoča, so bila na spisku podpornikov Bienala skorajda vsa vidnejša slovenska podjetja.

Ljubljanski grafični bienale je v desetletjih obstoja spodbudil nastanek mnogih drugih podobnih prireditev (Tokio, 1957, Grenchen, 1958, Krakov, 1966, Firence, 1968, Bradford, 1970, Fredrikstadt, 1972 …). »Tokio je, denimo, svoj bienale naredil po našem vzorcu, zato smo imeli z Vzhodom posebej dobre stike,« je dejal Kržišnik. Japonska grafika je imela velik vpliv, saj je v šestdesetih na bienalu prevladoval japonski globoki tisk. Japonci se osredotočajo na ceremonial, obred pitja čaja, neposredni stik čopiča s papirjem, zemljo; drugače kot Evropa, ki razmišlja predvsem o racionalizaciji, hiperprodukciji in komercializaciji. »Japonska grafika ni bila odkritje samo za nas, ampak za vso Evropo. In je še vedno tako. Je tako posebna in tehnično dognana. Lahko rečemo, da je bienale odigral vlogo, pomembno za vso Evropo,« je v intervjuju za MGLC dejal Ivan Picelj, hrvaški umetnik geometrijske abstrakcije in neokonstruktivizma. Po letu 1985 se je tudi kar nekaj japonskih umetnikov vpisalo na podiplomski študij na ALU in so zdaj ambasadorji slovenske umetnosti na Japonskem.

Verjetno največji fenomen prireditve, ki pa je postal razvpit šele leto kasneje, ko je bila znana razglasitev nagrajencev na Beneškem bienalu, je bila dodelitev glavne nagrade Ljubljanskega bienala, priznanemu ameriškemu slikarju Robertu Rauschenbergu, začetniku poparta, leta 1963. Ko je njegova grafika Nezgoda prejela prvo nagrado na prestižnem Ljubljanskem grafičnem bienalu, je Rauschenberga in ameriško grafiko postavila v ospredje kot še nikoli dotlej.

Med nagrajenci bienala je bil dvakrat tudi Damien Hirst, kontroverzni britanski sodobni umetnik, ki danes svoja dela prodaja za milijone evrov. Leta 2001 je prišel v Ljubljano s serijo sitotiskov Zadnja večerja in zanjo prejel svojo prvo večjo nagrado. Na naslednjem bienalu leta 2005 se je kot nagrajenec prejšnjega bienala predstavil z razstavo Od zibelke do groba. Žirija bienala je bila prav tako pomembna kot posamezni umetniki. Žirije so bile mednarodne, na zelo visoki ravni in imele so velik vpliv. Žirirali so vselej priznani strokovnjaki najvišjega ranga, na primer direktorji muzejev Guggenheim, Tate Gallery, Moderne Musset iz Stockholma, Muzeja moderne umetnosti iz Tokia, Melbourna, Rima ...

V osemdesetih je bila Moderna galerija, v kateri je Bienale potekal od svoje ustanovitve leta 1955, preoblikovana v tri delovne enote: Muzej sodobne likovne umetnosti, Mednarodni grafični likovni center (MGLC) in razstavno enoto. MGLC je bil ustanovljen 25. decembra 1986 pod okriljem Mestne občine Ljubljana z direktorjem Zoranom Kržišnikom. MGLC se je preselil v prenovljeni Tivolski grad, ki so ga slavnostno odprli 16. junija 1989. Prenovo je vodil arhitekt Sergej Pavlin, financirala pa so jo slovenska podjetja. Prva razstava v njem je bila razstava grafik španskega slikarja Juana Mirója, razstava, ki bi si jo želeli marsikje po svetu, kot je v Dnevniku zapisala Darinka Kladnik.

Po burnih devetdesetih, ko je bil postavljen pod vprašaj celo obstoj prireditve, je Mednarodni grafični likovni postal specializiran muzej in producent grafične in sodobne umetnosti, ki temelji na dediščini grafičnega bienala in na umetnosti tiska 20. stoletja. Danes je tudi sodoben produkcijski center z bogatim programom za otroke in mlade, družine, grafične navdušence in ljubitelje sodobne umetnosti, katerim je na voljo tudi javno dostopna knjižnica in študijski kabinet. V njem obiskovalec lahko spozna umetniške publikacije različnih žanrov, ki jih združuje reprodukcijska tehnika, od knjig umetnikov, umetniških časopisov, kulturnih revij do plakatov in nosilcev zvočne umetnosti ter teoretske literature. V zbirki MGLC je tako že več kot 4000 del. 

Umetnostna zgodovinarka Beti Žerovc je leta 2011 pripravila prvi grafični bienale, ki se je odrekel grafiki in si za temo izbral »dogodek«, ki je tedaj veljal ključni element v svetu sodobne umetnosti. Vendar grafika zato danes ni nič manj živa. Kot je v pogovoru z Vesno Teržan za Mmemozino dejal slikar in grafik Lojze Logar: »Mislim, da čar alkimističnega prizvoka in izziv raziskovanja v grafičnih tehnikah še vedno obstaja. Ni še izpet. Prepričan sem, da je v klasični grafiki še vedno neka skrivnost.«

Simbol za grafični bienale je leta 1963 oblikoval Jože Brumen, ob ustanovitvi pa ga je prevzel MGLC. To sta 2 zemeljski polobli in tiskarska preša. Znak je Brumen razvil iz plakata Ivana Piclja za 5. mednarodno grafično razstavo leta 1963 in mu dodal besedilo. Tako je nastala današnja vizualna identiteta bienala. Ob letošnji 60. obletnici ga je skrbno dodelala oblikovalka Mina Fina. Naslov letošnjega 31. grafičnega bienala, ki se bo odvijal od 28. avgusta do 3. decembra se glasi Nad tabo/ti