Tiskane izdaje
Bil je medijski mogotec, ki ni ljubil samo denarja, ampak tudi potiskan papir. Solomon Isidore Newhouse, ki so ga zaradi začetnic v imenih klicali Si, je bil eden tistih medijskih lastnikov, ki je oboževal časopise. Pred dnevi je umrl, star 89 let.
V njegovem medijskem imperiju je bilo 30 revij, zdaj jih je 15, med njimi Vanity Fair, Vogue, Wired, New Yorker, House & Garden, Architectural Digest ... Nekatere so nehale izhajati, druge le v ZDA, še vedno pa živijo tuje izdaje, katero od njih so za nekaj časa ugasnili, potem pa spet oživili ... Condé Nast je bil prvi založnik z revijalnimi izdajami v tujih državah.
Si Newhouse si je lastništvo delil z dve leti mlajšim bratom Donaldom, in čeprav sta bila vedno med deseterico najbogatejših medijskih mogotcev, nikoli nista bila tako razvpita kot Rupert Murdoch ali Silvio Berlusconi. Si in njegov brat Donald sta se rodila v eni najmočnejših založniških družin v ZDA. Po smrti očeta sta podedovala njegovo premoženje in razvila moderen medijski posel, ki vključuje časopise, revije in kabelsko televizijo.
Si je bil obseden z izdajateljsko hišo Condé Nast, zanj je bila vedno v središču, medtem ko se je brat ukvarjal s časopisi in televizijo. Newhouse je vsako od revij, ki jih je izdajal, prebral od prve do zadnje stvari in bil seveda tisti, ki je nameščal in odstavljal urednike. Revijam je dajal pomemben pečat vsakokratni urednik, po vsebini so bile različne, vsem pa je bila skupna lastnost glamuroznost, ki jo je uvedel sam Newhouse. On se ni po naključju znašel v medijskem poslu, je ob njegovi smrti izjavil urednik New Yorkerja David Remnick. »Ljubil je revije, ljubil je vse v zvezi z njimi.«
Foto: Arhiv Vogue
Newhouse je oboževal svoje novinarje in urednike. To so bila sama mednarodno znana imena: Anna Wintour, legendarna urednica Vogua od leta 1988 in zadnja leta umetniška direktorica založbe Condé Nast, Tina Brown, urednica Vanity Faira in nato New Yorkerja, legenda legend Graydon Carter, zadnji urednik Vanity Fair, ki zdaj odhaja.
Novica o Carterjevem odhodu je bila v svetu še posebno odmevna, saj je bil ena zadnjih uredniških zvezd, resnični celebrity z vplivom v Hollywoodu in Washingtonu. Bil je novinar in urednik, ki je vplival na generacije novinarjev, ne le v Ameriki. Pri 68 letih se je odločil, da ima dovolj, da želi oditi, ko je revija na vrhu, kakor se je sam izrazil. Carter je ustvarjal trende v literaturi, filmu, umetnosti.
Produciral je filme in broadwayske predstave, odpiral trendovske restavracije. Pravzaprav bi odšel že prej, toda še malo je ostal zaradi zmage Donalda Trumpa na volitvah, ki ga je imel v želodcu že zdavnaj prej. Ameriški predsednik predstavlja vse tisto, proti čemur sta se Graydon Carter in Vanity Fair bojevala četrt stoletja: vulgarnost, rasizem, nasilje, seksizem, neizobraženost, nekompetentnost in pohlepnost. Človekove pravice, liberalnost in obzirnost pa so v samem bistvu Vanity Faira, nekoč najboljše revije na svetu.
Tudi Trump ni ostajal dolžan Carterju, po njem je velikokrat udrihal na twitterju. In kaj bo počel zdaj, odvisnež od novinarstva, ki je Vanity Fairu urednikoval 25 let? Najprej bo šel za pol leta v Provanso in poskusil napisati knjigo. Graydon Carter je ob smrti Newhousa izjavil, da so se z njim končala velika poglavja v zgodovini revij. In enako lahko rečemo o Carterju.
Vanity Fair, ki se posveča kulturi, politiki in modi, že desetletja izraža in ustvarja podobo časa in njegovih najvplivnejših, najzanimivejših in najglamuroznejših protagonistov. In kakšni veličastni časi so za njim. Revija je začela izhajati leta 1913 in prenehala leta 1936. Spet so jo obudili leta 1983.
Foto: Arhiv The Newyorker
Že na začetku, leta 1913, je zbrala okoli sebe kulturnike. Cinična in duhovita književnica Dorothy Parker, ki je do takrat delala za Vogue, je prišla pisat gledališke kritike. Za Vanity Fair so delali najboljši pisci svojega časa, med njimi Aldous Huxley, T. S. Eliot, Gertrude Stein, D. H. Lawrence, ki jim je bilo dovoljeno, da so zbrisali mejo med književnostjo in reportažo.
Vanity Fair je prvi v časopisih dal pomembno mesto fotografiji kot idealnem mediju za tisto, s čimer se je ukvarjal – artikuliranjem duha časa in hkrati predstavljanjem in seciranem ljudi, ki so s svojimi lastnostmi in talenti naredili neki trenutek dragocenejši. Vanity Fair je ogrozil neomajni vpliv New Yorkerja na ameriško kulturno prizorišče. Toda ni mu uspelo preživeti velike depresije in leta 1936 so ga ugasnili. Premor je trajal 47 let.
Ko je založbo Condé Nast prevzel Si Newhouse, se je odločil Vanity obuditi od mrtvih. Najbolje je to uspelo njegovi tretji urednici, 35-letni Tini Brown, ki je prišla iz britanskega Tatlerja. Njena formula je bila fantastična mešanica japijevskega glamurja, ostre inteligence, drznosti, ironije, trača in prefinjene črne kronike. Naslovnice so postale zelo pomembne, na njih slavne osebnosti, ker je to vplivalo na prodajo. Raquel Welch na rokah olimpijcev, Paloma Picasso, Madonna, Joan Collins ... Vanity Fair je ustvaril nov žanr – trač za izobražene in pametne.
S Tino Brown je revija hitro presegla naklado milijon izvodov. Si Newhouse jo je leta 1992 prestavil v svoj drugo revijo, The New Yorker, da bi rešil 150 milijonov dolarjev, investiranih vanj. Vanity je prevzel ekscentrični Graydon Carter, ustanovitelj časopisa Spy, ki je prav tako končal v Newhousovih rokah. Ta odločitev se je izkazala za izvrstno, Carterju je uspelo ohraniti formulo Tine Brown in ji hkrati dati svoj pečat. Njegov izjemni prispevek je dodajanje politične ostrine glamurju. Njegovi uvodniki in objavljanje člankov proti Bushevi administraciji so Vanity spremenili v protibushevsko orožje.
Za revijo, ki so jo odlikovali sijajni članki, intervjuji in fotografije, so tekom let pisali nekaterih od najbolj znanih ljudi 20. stoletja, med njimi Sebastian Junger, Michael Wolff, Christopher Hitchens, Dominick Dunne. Zanjo so fotografirali najboljši fotografi, kot so Bruce Weber, Annie Leibovitz in Mario Testino. Nekatere naslovnice veljajo za zgodovinske. Taka je na primer naslovnica iz avgusta leta 1991 z golo in visoko nosečo Demi Moore. Fotografijo je posnela Annie Lebowitz.
Ona je tudi avtorica fotografije Toma Cruisa in Kate Holmes s hčerjo Suri, ki jo je par do takrat skrival pred javnostjo. Revija s to fotografijo, objavljeno oktobra 2006, je postala druga najbolj prodajana v njeni zgodovini, najbolj prodajana pa je bila z naslovno fotografijo Jennifer Aniston po ločitvi od Brada Pitta in njenim intervjujem. Vanity se je z naslovnico in velikim članom prvi postavil v bran Kate Moss, ko je izbruhnila afera s kokainom.
Nekatere od najboljših naslovnic Vanityja so bile na tanki liniji družbeno sprejemljivega. O naslovnici z Demi Moore je razpravljal ves svet. A je, kot še številne druge, porušila norme in pozneje so jo večkrat posnemali, nazadnje junija letos s Sereno Williams. Ko je Vanity Fair poročal o slavnih iz šov biznisa, je hkrati objavljal sijajne članke o svetovnih politikih ter intervjuje z njimi.
Toda revija ni imela slovesa vrhunskosti zaradi fotografij in rušenja norm, temveč zaradi člankov, zelo dolgih analitičnih, kompetentnih in odlično napisanih člankov, ki so bili neredko literarne mojstrovine. V Vanity Fair so svoje pisce obravnavali zvezdniško, njihove članke so navajali mediji po vsem svetu. Naj spomnimo samo na članka Christopherja Hitchensa o materi Tereziji, ko je umrla, in na opis, po lastni izkušnji, waterboardinga, ameriške metode mučenja v boju proti radikalnemu islamu.
Vanity Fair vsako leto izda tudi nekaj tematskih številk, na primer hollywoodsko izdajo o filmskih zvezdnikih in stilsko, v kateri septembra objavijo lestvico najbolje oblečenih ljudi v aktualnem letu. Ta je letos dvignila veliko prahu, ker na lestvico ni bila uvrščena Melania Trump, menda iz političnih razlogov oziroma nasprotovanja njenemu možu Donaldu.
Hollywoodske izdaje pa slovijo po tem, da niso samo prepoznale, ampak tudi sodoločale rangiranje zvezdnikov in vpliva v ameški filmski industriji. Najsijajnejši časi so za Vanity Fairom, kar je večinoma posledica digitalizacije medijev, ki pa ne morejo nikoli doseči bleščave luksuznih tiskanih izdaj. Politično ost je revija izgubila, ko je postal predsednik ZDA Barack Obama, ki ga je Graydon Carter zavzeto podpiral in je bila revija do njega prizanesljiva tudi takrat, ko za to ni bilo razloga.
Revije, kot je Vanity Fair, nimajo optimistične prihodnosti v industriji tiskanih medijev in verjetno je to eden od vzrokov, da se je Graydon Carter odločil oditi. Naklada je ta čas milijon in dvesto tisoč izvodov, s čimer se ne uvršča med 50 najbolje prodajanih revij v ZDA. S Carterjem, izjemnim novinarjem in urednikom, se nepreklicno končuje obdobje velikih časopisnih imen. Medijska industrija se je toliko spremenila, da ljudi velikega formata ne potrebuje več.
