Tiskane izdaje
Sicer je predstavljenih kar nekaj epizod, ki življenje tega pesnika, pisatelja in glasbenika kažejo v ne vedno najbolj idealni luči. Vendar je ton avtorice vseskozi afirmativen, tako da bi težko rekli, da je Cohen zaradi nje izgubil kaj svoje karizme, enigmatičnosti, specifične avre in mističnosti. Prav nasprotno, kot bi se sam izrazil, so razpoke tukaj zato, da skoznje prodre svetloba, če spoznamo tudi njegove lastnosti slehernika, se zdijo njegove kvalitete še toliko bolj očitne.
Na videz je (bilo) njegovo življenje sicer skoraj idilično. Soliden družinski pedigre, boemsko življenje v Montrealu in na grški Hydri, po preboju pa glamur, svetovne koncertne turneje ter brezštevilni oboževalci in predvsem oboževalke. In še stalna rast kakovosti glasbenih projektov – če se je večina drugih iz njegove generacije bodisi izgubila v repetitivnem slogu ali preigravanju vedno istih glasbenih vzorcev, je vsak njegov novi album vsaj enakovreden prejšnjemu, praviloma pa je boljši.
Vendar je po drugi strani Cohenovo življenje pravzaprav skoraj sinonim za človeka 20. in 21. stoletja, ki ga zaznamujejo izgubljenost, nevrotičnost, depresija ter predvsem panično iskanje smisla in relevantnega cilja. Na tej poti je uporabljal najrazličnejše strategije, kako ostati v ravnotežju, pa naj bo to nekoliko nenavadno ohranjanje tradicionalnih judovskih navad in obredov, koketiranje s krščanstvom, zelo resno posvečanje zen budizmu in bežni izleti v različne religiozne in duhovne domislice, tudi tako bizarne, kot je scientologija. Takšno beganje ni dajalo pričakovanih rezultatov, zato je bilo zraven še veliko vina in viskija, tako rekoč vsa mamila, razen heroina, in stalni preizkusi z antidepresivi, vendar je bilo tudi to bolj kot v spodbudo v uteho.
V nasprotju s številnimi drugimi, ki so se ob takšnem eksperimentiranju na poti do tako želenega cilja povsem izgubili, pa je znal Cohen iz svoje hiperobčutljivosti, strahov in napetosti ustvariti tudi nadvse dragocen opus, verjetno pa je bila tovrstna avtoterapija od vseh stimulansov najpomembnejša. Tovrstni genij seveda ni ravno običajen, Cohen pa tako s svojimi deli kot z osebnostjo dokazuje, da čas velikih in karizmatičnih umetnikov še ni dokončno minil.
Obenem pa morda tudi opozorilo številnim samozvanim artistom, da vse, kar sproducirajo, še ni velika umetnost. Tukaj še kako velja svetopisemski izrek: veliko je poklicanih, a malo izvoljenih. Da bi lahko upravičeno zahtevali status genija, pač ni dovolj le nerazumljivost in/ali nerazumljenost. Cohen je obenem dovolj subjektiven in univerzalen, mističen in stvaren ter posvečen in vulgaren, da se lahko z njim identificira skoraj vsak. To pa je kvaliteta, ki jo dosežejo le redki.
