Tiskane izdaje
Razglednega stolpa i360, nove znamenitosti obmorskega britanskega letovišča Brighton, ki si prizadeva za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov 2017 kot najvitkejši razgledni stolp na svetu, se je, še preden so ga prejšnji teden odprli, prijelo že za celo zbirko vzdevkov in ljubkovalnih imen.
Za nekatere je, generično rečeno, brightonski razgledni stolp, za druge velikanska lizika, tiste z bujnejšo domišljijo pa spominja tudi na kaj bolj faličnega. Uradno se imenuje British Airways i360, saj so se pri britanski letalski družbi odločili, da bodo nosilci pravic poimenovanja tega najvišjega premikajočega se razglednega stolpa na svetu. To je prispevek h gradnji lastnega imidža, saj so se v različnih obdobjih svoje 96-letne zgodovine v mnogočem proslavili kot prvi oziroma inovativni. In tudi po besedah enega od avtorjev Davida Marksa, arhitekta in ustanovitelja biroja Marks Barfield, ki se je 16 let po postavitvi London Eye podpisal pod še eno obetajočo britansko znamenitost, gre tisti mali i v imenu razumeti kot oznako za inteligenco, inovacijo in integriteto, ki jo izraža ta konstrukcija.
Nova brightonska turistična atrakcija, ki že slovi tudi kot najvišji premikajoči se razgledni stolp na svetu in najvišja vertikalna vzpenjača na svetu, od daleč spominja na nekakšen visok tovarniški dimnik. Dviga se 162 metrov nad obmorsko promenado in v širino meri 3,9 metra, objema pa ga futuristična steklena kapsula s premerom 18 metrov, ki lahko v hipu popelje 200 obiskovalcev na višino 138 metrov (kar zaračunavajo po 17,70 evra).
Med njimi je bil očitno tudi arhitekturni kritik britanskega časnika Guardian Oliver Wainwright, ki vzpon na stolp primerja s povzpetjem v košari privezanega balona na topel zrak, takšnega, s kakršnim so v viktorijanskih časih razveseljevali množice v bližnjem parku St. Ann's Well Garden, le s to razliko, da je obiskovalec v tej stekleni kapsuli odrezan od zvokov in vonja morja pod njim. »Tudi razgled je nekoliko okrnjen zaradi odbleskov dvojne zaobljene zasteklitve, kar je še bolj moteče ponoči, ko se pridružijo luči tamkajšnjega koktajl bara. Takrat si zaželiš, da bi še vedno vladala doba preprostejših balonov. In predvsem svežega zraka,« je zapisal.
Londonsko oko Foto: Arhiv Marks Barfield Architects
Vez z zgodovino
A tudi ta tehnološko dovršeni stolp je povezan z zgodovino. Stoji na mestu propadle, nato pa še pogorele nekdanje največje znamenitosti mesta, Zahodnega pomola (West Pier). Arhitekta sta to dejstvo interpretirala tako, da sta višino tega vertikalnega pomola, kot mu pravita, določila na polovici dolžine nekdanjega West Piera. Prepričana sta, da v mnogih pogledih opravlja podobno funkcijo. »Pomol, ki se je raztezal nad morje, je omogočal bližnji pogled nanj, z morja pa se je odpiral tudi drugačen pogled proti mestu. Podobno je s tem nekakšnim pomolom 21. stoletja, le da obiskovalcem ne omogoča 'hoje po vodi', ampak 'hojo po zraku',« sta David Marks in Julia Barfield povedala v intervjuju, ki so ga pripravili ob odprtju v mapi sporočil za javnost. Ob jasnem vremenu z vrha stolpa pogled seže celo do obrisov precej oddaljenega otoka Isle of Wight.
Nova brightonska znamenitost Foto: Arhiv Marks Barfield Architects
Stolp, vreden okoli 54 milijonov evrov, je bil zasnovan že leta 2003, a je trajalo kar trinajst let, da so ga postavili. »Po odprtju London Eye so nas zasuli z naročili za takšna razgledna kolesa iz vsega sveta, toda pokazalo se je, da ni prav veliko primernih krajev, kjer bi bilo to smiselno in bi povrhu imeli še primerno lokacijo. Poleg zadostnega števila potencialnih obiskovalcev potrebuješ tudi lep razgled. Potem sva spoznala, da so v resnici želeli nekaj, kar bi prineslo enako izkušnjo oziroma bi postalo odmevna mestna znamenitost. In kako poustvariti takšno znamenitost v drugačni obliki v mestu, ki ga ne bo nujno obiskalo nekaj milijonov ljudi na leto? Če bi postavili manjše kolo, ne bi prineslo enake izkušnje, in če bi naredili tako velikega, a z manj kabinami, bi bilo veliko predrago. Zato sva ga morala preoblikovati in iz tega je izšla zamisel za cenejši nadomestek,« razkrivata avtorja.
Proučila sta kar nekaj mest v Veliki Britaniji in Brighton se je pokazal kot tisti, ki je ponujal pravo kombinacijo: je najbolj obiskano obmorsko letovišče v Veliki Britaniji in ima dobre prometne povezave. Ponaša se še s svojevrstnim značajem, saj je mesto, ki je svojo identiteto gradilo tudi z arhitekturo in inženirskimi podvigi z znamenitostmi, kot sta kraljevi paviljon Johna Nasha in Zahodni pomol. In prav tu, na mestu pogorelega pomola, se je kazala prvovrstna lokacija, ki je potrebovala tankočutno osvežitev.
Foto: AFP/ Glyn Kirk
Na London Eye že
Tako kot London Eye so tudi ta projekt nameravali financirati povsem iz zasebnih sredstev. Leta 2006 so dobili gradbeno dovoljenje, kmalu zatem pa je udarila kriza. Ravno ko so kupili vse potrebno jeklo za gradnjo, je vse skupaj obstalo. Naslednja leta so se neuspešno pogovarjali z več kot 150 bankami in potencialnimi investitorji in vprašanje, kaj bi bilo, če interesa ne bi pokazala pokojninska sklada. Gradnja se je nadaljevala in končala po zaslugi javno-zasebnega partnerstva, stolp s stekleno kapsulo pa naj bi po nekaterih ocenah v mestno gospodarstvo prispeval od 15 do 30 milijonov evrov na leto, so še poročali v Guardianu.
Mošeja v Cambridgu Foto: Arhiv Marks Barfield Architects
London Eye oziroma Londonsko oko, ki so ga arhitekti pod vodstvom Davida Marksa in Julie Barfield postavili leta 2000 v Londonu, je postal ena največjih znamenitosti britanske prestolnice in jo je od tedaj obiskalo že več kot 60 milijonov ljudi. Ob odprtju je s svojimi 135 metri veljal za najvišje razgledno kolo na svetu, potem so se začeli za rekorde te vrste potegovati tudi na drugih koncih sveta, nazadnje v Las Vegasu v Nevadi, kjer so pred dvema letoma postavili razgledno kolo High Roller, ki v višino meri 167,6 metra in ima premer 158,5 metra.
Toda v biroju Marks Barfield Architects med svoje največje projekte štejejo tudi sprehajalno stezo nad krošnjami dreves (Treetop Walkway) v Kraljevem botaničnem vrtu Kew, s čimer lahko obiskovalci 18 metrov nad tlemi spoznavajo obsežno zbirko dreves, ki jih je v drugi polovici 18. stoletja sadil še slovit britanski krajinski arhitekt Lancelot Brown, bolj znan pod imenom Capability Brown. Biro je za vstopna paviljona, ki so jih zasnovali v severnem delu Greenwicha v Londonu, prejel letošnjo nacionalno nagrado kraljevega inštituta britanskih arhitektov, zasnovali so osnovno šolo v okviru Univerze v Cambridgeu, pri načrtovanju katere so tesno sodelovali s strokovnjaki s tamkajšnje pedagoške fakultete.
Ponosni so tudi na načrte za mošejo in verski center v Cambridgeu, ki jo odlikuje inovativna lesena nosilna struktura za streho, ki posnema tradicionalne islamske geometrijske vzorce. Prav pri zadnjem projektu arhitekta David Marks in Julia Barfield, ki v svojem biroju združujeta okoli 25 arhitektov, znova sodelujeta s svojim nekdanjim profesorjem na najstarejši in najprestižnejši londonski arhitekturni šoli Architectural Association Keithom Critchlowom. V intervjuju sta zaupala, da je Critchlow zelo zaznamoval njuno poklicno razmišljanje in pot. Ker je delal z znanim ameriškim arhitektom in teoretikom Richardom Buckminsterjem Fullerjem, je tudi s študenti mnogo časa posvetili grajenju lahkotnih struktur in novih geometričnih form (Fuller je avtor okoljskega muzeja v Montréalu, znanega pod imenom Biosphère, ki je v resnici nekdanji ameriški paviljon Expa 67).
Nad krošnjami dreves v Kraljevem botaničnem vrtu Foto: Arhiv Marks Barfield Architects
Tako David Marks kot Julia Barfield sta delala v biroju slavnega Richarda Rogersa, Julia tudi pri arhitekturnem zvezdniku Normanu Fosterju. Priznavata, da sta oba pomembno vplivala nanju. Sicer pa oba zelo občudujeta velike arhitekte in inženirje viktorijanske dobe, arhitekturo in gradbeništvo pa vidita kot dve strani istega kovanca. Njun biro, ki sta ga ustanovila leta 1989, je prejel že več kot 65 nagrad za arhitekturo, odličnost v oblikovanju, inovacije in trajnostni razvoj.
