Ikona, ki je bila nagrajena tudi v Ljubljani

Sacco je tik pred abrahamom, poslovil pa se je njegov idejni oče Piero Gatti.

Objavljeno
26. april 2017 18.08
Saša Bojc
Saša Bojc

Tako rekoč na pragu 50. rojstnega dne kultne sedežne vreče Sacco (praznovala ga bo prihodnje leto) se je od tega sveta poslovil eden od njenih očetov, italijanski arhitekt Piero Gatti.

Bil je zadnji od treh oblikovalskih mušketirjev, ki so zasnovali enega najbolj ikoničnih kosov notranje opreme 60. let, še danes množično kopiranega po vsem svetu. Toda originalna bean bag oziroma fižolasta vreča je le ena – Zanottina. In temu primerno (pre)cenjena.

Največji italijanski časopisi (oziroma vsaj njihovi portali) so o Gattiju poročali bolj kot ne skopo. Da je umrl v Grossetu za posledicami bolezni pri 77. letih, da se je rodil v Torinu, delal v Milanu in potoval po svetu, preden se je pred tridesetimi leti preselil v Maremmo, kjer je delal kot arhitekt. Da se je v imenu Gibanja petih zvezd podal tudi v politiko in bil leta 2011 kandidat za mestnega svetnika v Grossetu. Če že ne v naslovih poslovilne vesti, pa so med prvimi poudarki zapisali, da je bil Gatti eden od izumiteljev slavne poltrone sacco, ki se je zapisala tudi v televizijsko in filmsko zgodovino po zaslugi Paola Villaggia. V vlogi nerodno komičnega televizijskega lika Giandomenica Fracchie se je pred svojim šefom zvrnil z naslanjača vreče, kar se mu je leta 1981 zgodilo še v filmu Fracchia belva umana (Fracchia, zver človeška) režiserja Nerija Parentija. Ob vsem tem pa niso pozabili izpostaviti, da je bila vreča tudi nagrajena, leta 1970 s slavno domačo nagrado compasso d'oro, in bila dve leti pozneje razstavljena v newyorškem Muzeju moderne umetnosti (MoMA). A za uspeh treh torinskih oblikovalcev je bil ključen podjetnik Aurelio Zanotta, tedaj že znana osebnost antikonformističnega oblikovanja, in uspeh je bil hipen.

V modi je bila egonomija

Pod zasnovo vreče se je, kot že rečeno, podpisala trojica mladcev na pragu svojih tridesetih let: poleg Gattija še Cesare Paolini (1937–1983) in Franco Teodoro (1939–2005), ki so vse od leta 1965 skupaj delali na več kreativnih področjih, v arhitekturi, opremljanju in vseh zvrsteh oblikovanja. Vsa pa je zaznamovalo tako rekoč revolucionarno obdobje, ki je vrelo od eksperimentiranja zlasti z novimi materiali.

Kako se je rodila vreča, je v enem od intervjujev konec 80. let natančno opisal prav Gatti, delček pa so pri Zanotti objavili na priložnostni spletni strani ob 40. rojstnem dnevu njihovega še danes enega najprepoznavnejših izdelkov. »Med letoma 1967 in 1968 je bila v modi ergonomija, zato smo si želeli oblikovati predmete, ki bi bili kar najbolj prilagodljivi ne samo različnim načinom uporabe, ampak tudi različnim postavam. Rekli smo si: zamislimo si stol, ki bo omogočal vse to. Začeli smo razmišljati o materialu, ki bi dopuščal prilagodljivost tako telesu kot njegovim različnim položajem. Iskali smo kaj podobnega, kot je sneg, v katerega se vržeš in v njem ostane tvoj odtis, oziroma kaj tekočega, kot je voda. V tistem času so že bile vodne postelje, vendar so bile trde, v ospredju so bile tudi napihljive stvari, kakršne je predstavila in promovirala tudi francoska skupina Utopie. Oblikovali so napihljive strukture in teoretizirali o nomadskih, premičnih domovih, ki bi jih napihnili in jih po potrebi izpraznili in prestavili,« je Gatti opisal takratno obdobje, ki je prispevalo tudi k rojstvu pop ikone Blow, napihljivega naslanjača, ki so ga leta 1967 zasnovali Jonathan De Pas, Donato D'Urbino, Paolo Lomazzi in Carla Scolari, izdelovala pa ga je Zanotta. Toda zrak je prav tako pomenil trdo podporo telesu, zato je bil neudoben, so menili Gatti, Paolini in Teodoro. Je pa tedaj v vse bolj množično uporabo prišla tudi poliuretanska pena in na koncu je trojica iz Torina začela razmišljati o starih žimnicah, napolnjenih s kostanjevim listjem, kakšne so najpogosteje uporabljali na podeželju. V vrečo so natlačili listje ali kaj podobnega, ležišče pa se je prilagodilo telesu. Iz tega in s serijo opazovanj so tako prišli do zamisli, da bi se telesu prilagodile tudi kakšne kroglice oziroma frnikule in se obnašale kot poltekoč, telesu prilagodljiv material. Razmišljali so o polnilu pepelnikov, toda svinčene kroglice so bile pretežke. Spomnili so se tudi na žogice za namizni tenis, ki pa so bile predrage, zato so bili znova na začetku, se je spominjal Gatti. Potem pa so odkrili material, ki so ga v gradbeništvu uporabljali za zvočno in toplotno izolacijo – stiropor. V prozorno vrečo so nasuli majhne kroglice, da bi videli, ali delujejo, ter razvili prototipe, ki so jih »zavarili«, kot bi plastificirali vozniško dovoljenje. Po vsem tem so naredili nekaj fotografij in prišli do zaključka, da nihče tako ali tako ne bi želel izdelati kaj takšnega, zato je vse skupaj obstalo v pisarni.

Klic iz Macy's

A se je zgodba odvrtela zelo hitro. Nekaj mesecev pozneje, pred božičnimi prazniki, so jih novinarji neke ameriške revije prosili, ali bi jim lahko poslali nekaj fotografij njihovega dela, oni pa so zraven priložili še fotografijo prototipa sedežne vreče. »Že kmalu zatem, enkrat med božičem in novim letom, smo prejeli klic italijanske izpostave prestižne ameriške veleblagovnice Macy's. Povedali so nam, da so na sedežu podjetja v New Yorku videli našo objavo v reviji in da se zanimajo za model, ki smo ga poimenovali Mold You Are. Odgovorili smo jim, da ga še vedno razvijamo in da sploh še ni v proizvodnji, tako da jim ne moremo povedati niti cene niti nobene druge podrobnosti. Dejali so, da jim je vseeno, kaj jim rečemo, saj bi takoj kupili 10.000 kosov. Ko smo odložili telefon, smo si dejali: to pa je lepa številka!« je pripovedoval Gatti. A najti je bilo treba proizvajalca, h kateremu jih je pripeljalo bolj kot ne naključje.

Z Zanotto so se srečali v Eurodomusu, na pilotski razstavi moderne hiše v Torinu leta 1968, ko so oblikovali razstavni prostor za proizvajalca dekorativnih toplih podov Abet Print. Ta je stal ravno nasproti prostora Zanotte, ki se je predstavljala z napihljivim naslanjačem Blow. »Rekli smo si, če že kdo, bi edino pri Zanotti izdelali našo vrečo! Poklical sem v Zanotto in tajnica me je vprašala, s katerim Zanotto želim govoriti! Zakaj, sem jo vprašal, koliko pa jih je tam? Pet! Rekel sem, vežite me k tistemu, ki je bil na Eurodomusu v Torinu. Prevezala me je h gospodu Aureliu in sem mu predstavil posel, on pa nas je povabil, naj pridemo in bomo videli. Po svetih treh kraljih smo se odpeljali v Novo Milanese, nekaj kilometrov severno od Milana, s prototipom v prtljažniku. Pogledal ga je in dal izdelati tri kose, ki jih je vzel na pariški pohištveni sejem ...« se konča odlomek iz zgodovine industrijskega odlikovanja.

Nasprotje statičnemu pohištvu

Od tu je sledil hipen uspeh, saj je bil izdelek revolucionarnega koncepta, novost v različnih pogledih in pravo nasprotje dotedanjemu statičnemu pohištvu. Bil je spremenljive oblike in zato prilagodljiv različnim postavam, bil je mnogo udobnejši in se ga je dalo zlahka prestavljati iz sobe v sobo pa tudi na teraso ali vrt. Sacco je postal kos, ki je napolnil ne samo domovanja, temveč tudi pisarne in hotele ter predvsem zbirke muzejev oblikovanja po vsem svetu. Kam vse je uvrščen, na domači spletni strani priča impresiven seznam. V muzeju moderne umetnosti MoMA je bila razstavljen že leta 1972, poleg domače nagrade compasso d'oro (1970) pa je leta 1973 prejel še nagrado na BIO 5 v Ljubljani. Med drugim so naslanjač Sacco leta 2000 skupaj z nekaterimi ikonami italijanskega dizajna izdali na priložnostni znamki Design Italiano za 800 lir (oziroma 0,41 evra) s stolom Superleggero Gia Pontija, Alessijevim loncem za špagete s podpisom Massima Morozzija in lučjo Papillona, ki jo je za Flos oblikoval Tobia Scarpa. Ko pa je vreča osem let pozneje praznovala 40. rojstni dan, so pri Zanotti izdelali priložnostno serijo 40 vreč iz tkanin haute couture.

Vrečo naslanjač še vedno izdelujejo v mnogih barvah, materialih in velikostih, pri nekaterih modelih je blago mogoče tudi odstraniti in oprati, lahko se ponaša z digitalnim potiskom, tkanina z oznako vip je primerna tudi za uporabo na zunanjih površinah, je negorljiva, ima antibakterijsko in protimadežno impregnacijo. Čeprav so naslanjač Sacco v primerjavi s prvotnim modelom nekoliko izboljšali, njena podoba na prvi pogled ostaja enaka in še vedno izpolnjuje več uporabniških, časom primerno pa tudi potrošniških želja. •