Tiskane izdaje
»Prav kakor preskušen drvar je precenjeval, na katero stran utegne topol pasti. Da se bo vedel o pravem času in na pravo stran ogniti. Zadovoljen s svojim dosedanjim delom je sedel na močni zadnji nogi, se oprl na mesnati rep in se vzpel pokonci. Podoben je bil majhnemu možicu. Današnji otrok bi kar verjel, da vidi pred sabo palčka,« je pred 75 leti zapisal Janez Jalen.
Res, ustvarjalen in spreten je kot človek: drvari, gozdari, gradi jezove na rekah in upravlja z vodami. Dela kot mravlja, plava kot vidra in se potaplja kot riba. V odmoru si za skromno malico privošči šop svežega listja. To je bober, eno najbolj karizmatičnih bitij, ki jih je peti dan ustvaril Bog. Potem je prišel človek in ga skoraj pospravil z obličja zemlje.
Bobra menda ni težko ujeti v past. Na kopnem je namreč precej neokreten, čeprav je njegova spretnost podiranja dreves zavidljiva. Nekajdesetcentimetrsko deblo pregloda v eni sami noči, največ dveh. Obgloda ga malo čez polovico in nato prepusti vetru in težnosti, da ga treščita v vodo. Vedno napravi tako, da pade v vodo. Od tam pa ni več težko. Bober je izjemen plavalec, tudi ko plava z deblom pod pazduho do jezu ali brloga. Tako dobro je prilagojen vodi, plavalno kožico ima med vsemi petimi prsti na zadnjih tacah, da so ga v srednjem veku prišteli kar med ribe.
Leta 1760 je bil v Franciji tudi uradno uvrščen med ribe in odločitev ni bila brez soli. Ob postnih dnevih so kristjani lahko malce pogoljufali in si namesto pustih rib privoščili masten košček bobra. Kartuzijani v Žičah, znani po skromni samostanski hrani, so ob nedeljah in praznikih pri skupnem kosilu stregli dve kuhani jedi. Najprej je bila vedno juha. Druga jed so bile ribe ali raki, polži ali žabe, včasih pa tudi meso vidre ali bobra. A poslušajte, kakšen jedilnik je bil na voljo za največji cerkveni praznik v letu, veliko noč, leta 1737: za praznično kosilo je bila juha, nato bober v omaki, pašteta s svežimi somi, ščuke in riž. Za večerjo so postregli ješprenjevo juho, klobaso iz bobrovega mesa in torto.
Postnih dni je moralo biti očitno veliko, saj je obrežni glodalec že v 18. stoletju začel naglo izginjati iz naših krajev. Marsikje drugje po Evropi so ga iztrebili že mnogo prej; na Danskem že pred tisoč leti in v Veliki Britaniji okrog leta 1200, v sosednji Avstriji pa se je ohranil dlje kot pri nas, zadnjega so ustrelili leta 1869. V slast in mast je šel človeku že davno prej. Koliščarske najdbe na Ljubljanskem barju kažejo, da se je bakrenodobni marostar hranil pretežno z mesom bobra in jelena. Rimljanke v stari Emoni pa so bile prepričane, da jim bo vdihavanje hlapov iz svetilk, napolnjenih z bobrovino, pomagalo preprečiti zanositev.
Bobrovina, poseben izloček bobrovih žlez, je bila menda cenjena tudi pri izdelavi parfumov, čeprav tisti, ki so imeli možnost zavohati bobrišče, pravijo, da neizmerno smrdi. Še težje kot vohati pa ga je videti. Bober v glavnem gara, kot je zapisal Jalen, gorenjski zaljubljenec v ljubljanski marost, ob luninem svitu, ob pošastnem oglašanju uharic: »Na trdini, blizu in daleč od brega, je na vseh koncih in krajih hreščal les, ki so ga glodali bobri. Še celo iz vode je bilo čuti pridušeno škrtanje.«
Čeprav je nadvse prepričljiv, pa Janez Jalen, ki je s svojo trilogijo Bobri ustvaril literarno mojstrovino in iz bobrov napravil kult naše kulture, tudi sam ni več videl teh živalic. Kar jih niso naši predniki pojedli, jih je potolkla industrija zaradi njihove prečudovite dlake. V kvadratnem centimetru njegovega kožuščka je, so prešteli znanstveniki, 13 tisoč dlakic. Ta puhek pa ima tudi izredno ostre sprednje sekalce, okrepljene z železom, s katerimi podira drevje. Tako kot najbolj umen ekoinženir gradi jezove, prek katerih se filtrira in čisti na milijone ton vode in ustvarja mokrišča za tisoče drugih živih bitij. V Sloveniji se je znova naselil pred dvajsetimi leti. Za zdaj mu gre dobro; ker ga je država zaščitila kot izumrlo vrsto, se je že lepo ugnezdil na vseh glavnih rekah in njihovih pritokih in iz nekaj imigrantov narastel na več kot 1000-glavo množico.
