Šestdeset let, odkar je prvič pripeljal s proizvodnega traku, in trideset let, odkar so naredili zadnjega, je fičko še vedno zasidran v kolektivno zavest tistih, ki so se pred koncem 70. let prejšnjega stoletja rodili v nekdanji skupni republiki, kot avto »vaše in naše mladosti«.
Pa ne le teh. »Spimpan«, včasih tudi do neprepoznavnosti, živi tudi pri mlajši generaciji, ki je na svet prijokala v postsocialistični Jugoslaviji in jo na staro Jugo vežejo zgolj (najpogosteje) nostalgični spomini staršev in iteracije tedanjih popkulturnih referenc. Še vedno prevaža vinogradniško in kmetijsko opremo po ozkih poteh med »gromačami« na jadranskih otokih, kot osveženi retroočak s prav takšnim, ne nujno osveženim retrovoznikom brni po avtocestah, medtem ko ga po levi in desni prehitevajo moderne makine, komu pa še vedno predstavlja glavno prevozno sredstvo zaradi ekonomske nujnosti.
Simbol in simptom časa
Skratka, fičko živi ali še bolje: »živ je«, kot Martin Pogačar v uvodu knjige pripelje vzporednico z izjavo Danila Stojkovića v filmu Maratonci tečejo častni krog, ko ta stoji nad odprtim grobom, kamor se je zvrnil stari oče, in s tem takoj nakaže tok svoje pripovedi o fičku kot zvezdi jugoslovanskega avtomobilizma in arhetipu motorizacije tega prostora. V monografiji, ki je izšla v zbirki Kulturni spomin pri Založbi ZRC, avtor spretno manevrira med posredovanjem osebnih izkušenj nedvomnega avtomobilskega sladokusca in izkušenj, posredovanih skozi pripovedi zaljubljencev v stare avte in zlasti v fička, popkulturne in muzejske predstavitve, ter jih prepleta s (post)jugoslovansko literaturo o avtomobilizmu v želji odgovoriti na vprašanje, zakaj je fičko avto spomin. In ponudi nekaj odgovorov: fičko na začetku 21. stoletja »ostaja predmet in simbol časa, ko je prejšnja domovina rasla in se razvijala, ko se je iz tako rekoč predindustrijske, pretežno agrarne predvojne družbe po drugi svetovni vojni razvila v s(p)odobno evropsko potrošniško družbo«.
Hkrati fičko kot avto, ki je nemalokrat že s proizvodne linije prišel zarjavel, »razkriva tudi težave socializma in postsocialistične sedanjosti«. Predvsem pa je »materialni in simbolni časovni stroj, skozi katerega se prisedanjajo osebne, kolektivne, naše in njihove, moje in tvoje osebne preteklosti, preteklost Jugoslavije in s tem preteklost vseh novonastalih držav na tem območju«. K veččutni izkušnji ob branju knjige izdatno prispeva tudi (n)ostalgičen oblikovalski poseg Tanje Radež, »pleh fičke«, kakor se poimenuje v pripovedi o svojem posebnem odnosu z avtom z brčicami.
Notranjost modela, narejenga leta 1977. Foto: Mužič Janez
Avtomobilska industrija je imela v povojno opustošeni Jugoslaviji močan ideološki in družbeni potencial, saj je predstavljala temelj industrializacije Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Zato nihče ni problematiziral dejstva, da je fička, ki je 18. oktobra 1955 prišel s tekočega traku kragujevške tovarne Zavodi Crvena zastava kot fiat 600, oblikoval Italijan. Zastava, ki je dotlej izdelovala predvsem orožje, vojaške tovornjake in traktorje, je namreč za izdelavo prvega osebnega avtomobila sklenila sodelovanje z italijanskim Fiatom. Legendarni Fiatov inženir Dante Giacosa je dobil nalogo »izdelati majhen, varčen in cenovno dostopen avtomobil, ki lahko sprejme štiri potnike«.
Leta 1955 so v Zavodih Crvena zastava izdelali dobrih tisoč vozil, tri leta kasneje že 3596. Do leta 1985, zadnjega leta proizvodnje, je iz tovarne v Kragujevcu prišlo skoraj milijon primerkov. Licenco za njihovo izdelavo je nato prodala turški tovarni Tofas, ki je proizvodnjo nadaljevala do leta 1990. Po nekaterih ocenah se danes v državah nekdanje Jugoslavije z registrsko tablico vozi še okoli 20.000 fičkov.
Poleg tega, da je bil fičko v Jugoslaviji običajno prvi družinski avto, ki je spremenil kulturo prostega časa, zabave in parjenja, kot ga opisuje Zdravko Duša v svojem spominskem zapisu, vsaj del njegove slave lahko pripišemo njegovemu ponarodelemu imenu, piše Pogačar. Fičko ni pomanjševalnica od imena fiat, ampak je tako (Kurir Fića) ime junaku iz stripa, ki je izhajal v Borbi konec petdesetih.
Poosebljal vse,
Z lanskoletnega srečanja lastnikov fičkov v Portorožu. Foto: Primož Hieng