Tiskane izdaje
Potem ko je pred dnevi zaradi večje natančnosti satelitskih meritev in premika ničte točke iz Trsta v Koper odjeknila novica, da je Triglav za 34 centimetrov nižji, kot smo bili prepričani od leta 1985, se je morda za hip stresel celo sam slovenski očak, ki se po novem dviga »le« še 2863,65 metra nad morje. Čeprav se s tem ni zamajal pregovor, da kdor ni bil vsaj enkrat na Triglavu, ni pravi Slovenec, se pa osebni rekordi vseh najbolj zavednih Slovencev, ki so od tedaj stopili na njegov vrh, poslej dvigajo le še do novoizmerjene višine.
A s Triglavom v resnici negujemo narodno zavest tudi zunaj hribolazniških krogov – v vseh sferah naše biti in bivanja – že od narodnega preporoda dalje, ko je postal domovinski simbol Slovencev. V njegovo bližino so naravoslovci začeli prihajati že v 2. polovici 17. stoletja, stoletje zatem pa je Žiga Zois pod vplivom razsvetljenskega občudovanja narave v Triglavskem pogorju spodbujal mineraloško raziskovanje in vzpone na vrhove. Na mecenovo pobudo so se 26. avgusta 1778 povzpeli po dostopu iznad Triglavskega ledenika na glavni vrh Triglava, tedanjega najvišjega vrha Kranjske, »štirje srčni ljudje«, rudarja Luka Korošec in Matevž Kos, lovec Štefan Rožič in ranocelnik Lovrenc Willomitzer, znani kot prvi pristopniki, navaja Enciklopedija Slovenije. Zapišimo še, da je Triglav že leta 1777 skušal prvič zavzeti Baltazar Hacquet in bil pri tem neuspešen ter da je bil najvišji slovenski vrh osvojen osem let pred osvojitvijo najvišjega evropskega Mont Blanca in kar 175 let, preden je bil zavzet Mount Everest.
Triglav in Plečnik
Po osvojitvi Triglava je minilo še dobro stoletje, da je Jakob Aljaž uglasbil in leta 1900 objavil domoljubno pesem Triglav (bolj znano kot Oj, Triglav, moj dom) po besedilu, ki ga je župnik iz Gornje Radgone Matija Zemljič napisal leta 1894. Že v tistem času pa so si ime Triglav ali izvedenke iz njega nadela tudi razna slovenska društva, vojaške enote in podjetja. Konec oktobra 1875 je bilo v Gradcu ustanovljeno Akademsko tehniško društvo Triglav, ki je delovalo na narodni podlagi. Po razpadu Avstro-Ogrske se je preimenovalo v Jugoslovansko akademsko društvo Triglav s sedežem v Zagrebu, maja 1922 pa je bila ustanovljena še podružnica v Ljubljani, ki je čez desetletje postala najpomembnejše študentsko društvo na ljubljanski univerzi, a je bilo že leta 1936 zaradi marksistične usmeritve razpuščeno.
Triglav s šesterokrako zvezdo Celjskih grofov na grbovnem ščitu je arhitekt Jože Plečnik uporabil kot simbol Slovenije na Šverljugovem znamenju (Bled, 1934), in sicer v enotnem znaku Jugoslavije, iz tega časa pa je znana tudi zgodba o prvem »slovenskem« avtomobilu triglav. Na osnovi nemškega malega avtomobila F1 z dvotaktnim motorjem, ki ga je nemška tovarna DKW v 30. letih 20. stoletja predstavila kot najcenejšega na domačem trgu, je inženir Stanko Bloudek, solastnik in glavni konstruktor družbe Automontaža, leta 1934 razvil prvi slovenski avtomobil triglav. Na prvi pogled se ni razlikoval od izvirnega DKW, le za tretjino je bil cenejši. Tudi prvo preizkušnjo je dobro prestal in se ponašal s porabo komaj med 6 do 6,5 litra mešanice. Čeprav so pozneje razvili nov motor, podoben agregatu DKW z zračnim hlajenjem, pa so ambiciozni načrti za domač avtomobil iz neznanega vzroka, vsaj deloma pa zagotovo zaradi majhnosti trga utonili v pozabo.
Skupaj z lipovimi listi tudi v grbu Socialistične Republike Slovenije
Med drugo svetovno vojno je obris Triglava postal sestavni del znaka OF in Slovenske zaveze, pozneje tudi grba Ljudske Republike Slovenije, Socialistične Republike Slovenije in naposled še vedno mlade Republike Slovenije. Že 12. junija 1991, dva tedna pred razglasitvijo slovenske neodvisnosti, je proti Triglavu poletel policijski helikopter s skupino gorskih reševalcev, ki so na njegovem vrhu izobesili slovensko trobojnico, takrat še brez grba. Posnetek tega dejanja, ki so ga predvajali na slovesnosti na Trgu republike in so ga gledalci lahko videli na televizijsih zaslonih, pa se je zapisal v zgodovino. Zadnja tri leta Slovenija s Triglavom (vojaško oziroma večnamensko ladjo) rešuje življenja prebežnikov v Sredozemskem morju in potaplja tihotapske čolne.
Triglav je bil konec 80. let daleč najbolj prepoznan simbol nacije, so pokazale raziskave, ki so jih opravili pred komunikacijsko akcijo Slovenija, moja dežela, pripoveduje Jernej Repovš, direktor tedanje prve sodobne trženjske agencije Studio Marketing Delo, danes regionalni kreativni direktor SMJWT Studio Marketing. »Enakovreden mu je bil le lipov list. V 80. letih so Slovenke in Slovenci željno in nezavedno iskali svojo identifikacijsko točko in se takoj krčevito oprijeli lipovega lista. Triglav je bil sopotnik tega simbola in nič čudnega ni, da se je znašel v slovenskem grbu ob osamosvojitvi. Sicer pa je bil Triglav osrednja likovna točka že v grbu Socialistične Republike Slovenije; obkrožen je bil z vencem iz lipovih listov,« še spomni.
V filmsko zgodovino
A prej in potem se je rodilo še kar nekaj Triglavov. Po zadetkih v Googlu se je v novo dobo najbolj trdno usidrala njegova zveza z zavarovalnico, njenimi skladi, prireditvami in celo pobudami, kot je bila pred več kot desetletjem za knjižno zbirko Triglav v sodelovanju z Društvom pisateljev Slovenije in pred petimi leti za jesenski Triglav tek na Brdo pri Kranju. Letos so, denimo, predstavili brezplačno aplikacijo za pametne telefone Triglav Vreme, ki se naslanja na podatke Arsa in Snežnega telefona. Zavarovalnici Triglav (kot Zavarovalna skupnost Triglav se je poimenovala šele leta 1976) je uspelo povsem monopolizirati uporabo tega imena in njegovih številnih pozitivnih lastnosti, kar je morebiti vzrok in zagotovo tudi posledica njihovega prvega mesta na slovenskem trgu, ugotavlja dr. Miro Kline iz družbe za marketing Kline & Partner. Dodaja, da »marginalne 'lupinice', poimenovane po mogočnem Triglavu, ne boste hitro našli. Verjetno šele po tem, ko boste imenu dodali besedo ladja.«
Triglav se je zapisal tudi v slovensko (in jugoslovansko) filmsko zgodovino z ustanovitvijo Triglav filma sredi septembra 1946, ki je imel prvi atelje v Trnovem v Ljubljani. Leta 1950 so slovenski filmski delavci s prostovoljnim delom preuredili v filmski atelje prostore v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani, tri leta zatem pa se jim je pridružil še manjši blizu Pirana. Preden je šel Triglav film leta 1966 v stečaj in so ga leta 1975 pripojili Viba filmu, je posnel 54 filmskih obzornikov, 264 kratkometražnih filmov in 21 celovečernih igranih filmov, ki so prejeli številne nagrade in priznanja na domačih mednarodnih filmskih festivalih. V slovensko filmsko klasiko pa so se med drugim zapisali prvi slovenski zvočni celovečerni igrani film Na svoji zemlji, Kekec, Vesna, Dolina miru in Ples v dežju.
Osamosvajanje z živo skulpturo Triglav
Najvišjo slovensko goro kranjski športniki povezujejo tudi s svojimi športnimi dosežki ali vsaj rekreacijo v najrazličnejših disciplinah, saj je športno društvo Triglav od 50. let 20. stoletja postajalo osrednje športno društvo v Kranju. Triglav je za marsikaterega turnega smučarja tedaj najlažja smučka za tekmovalno turno smuko, ki so jo pozimi 2010 izdelali v razvojnem oddelku Elan zimska divizija za naslednjo sezono. Tehtala je manj kot 700 gramov, visoka je bila 165 centimetrov in široka 66 milimetrov, pri njenem nastanku pa je sodeloval tudi Davo Karničar. Kranjčani se Triglava spominjajo tudi po Triglav konfekciji, ki je po pol stoletja delovanja kot zadnje večje tekstilno podjetje v Kranju s poslednjimi 59 zaposlenimi pred štirimi leti doživelo likvidacijo.
Sladkosnedi verjetno še niso pozabili, da so bile z imenom Triglav Pecivo poimenovane današnje Gorenjkine mini roladice, ki so bile leta 1968 prvi primerki industrijske peke peciva in biskvitnega testa v takratni Jugoslaviji. Konec istega leta je skupina OHO v parku Zvezda v Ljubljani uprizorila živo skulpturo Triglav, ki je bila nazorni prikaz državnega simbola in besedne igre (triglav = tri glave). To duhovito avantgardno delo, ki sta ga ponovili še dve umetniški skupini (Irwin leta 2004 in Janez Janša, Janez Janša in Janez Janša leta 2007), pa po mnenju umetnice Zore Stančič navdihuje in vzpostavlja novo pojmovanje zgodovine Slovenije kot samostojne tvorbe. Zato se je po njenih besedah osamosvajanje Slovenije začelo že 30. decembra 1968.
Slovenski izseljenci v Buenos Airesu so leta 1974 ustanovili Slovensko-jugoslovansko vzajemno društvo Triglav, planinsko društvo z imenom Triglav imajo tudi Slovenci v Zürichu, med okoli 10.000 narodnozabavnimi ansambli zunaj naših meja pa se od leta 1995 v Kanadi dviga tudi ansambel Triglav, ki ga tvori šest potomcev slovenskih izseljencev in njihov prijatelj. V Kamniku slabo desetletje deluje kulturno-zgodovinsko društvo Triglav, ki neguje dediščino NOB, v svoji sestavi pa imajo partizane v zaščitni četi Triglav in Nemce v 31. pešpolku in 139. polku gorskih lovcev. Nekoč je v Mojstrani goste in planince sprejemal hotel Triglav, še danes jih soimenjak na Bledu, medtem ko so Apartmaji (hotel) Triglav v Bohinju trenutno naprodaj. Nekdanji sežanski hotel Triglav pa je lani s prenovo v rezidenco Kraški biser postal stanovanjski blok. Za ljubljanskim Bežigradom vsako leto vadi okoli 120.000 ljudi v Športnem centru Triglav, v središču Ljubljane pa smo pred leti lahko jedli v restavraciji Triglav. Gostje v Dobrni to še vedno lahko počnejo v gostilni Triglav. Tudi Aerodrom Ljubljana je konzorciju, ki ga je leta 2003 ustanovil s še štirimi ustanovnimi člani (Sava, Istrabenz, Krka Zdravilišča in Zavod za turizem Ljubljana), nadel ime Triglav. Ustanovili so ga zato, da bi pritegnili nizkocenovnega letalskega prevoznika na brniško letališče in privabili nove turiste z različnih trgov.
Podobno tudi drugod po svetu
Po vsem naštetem ni več dvoma, kaj nam Triglav pomeni. A takšne gore – denimo Fidži na Japonskem, McKinley v ZDA, Kilimandžaro v Tanzaniji, Mont Blanc v Franciji – imajo tudi v drugih državah in kulturah podobne, skoraj enake pomene, opominja Miro Kline. »Imajo močan pridih magičnega, božjega, svetega, nedosegljivega, nedostopnega in so najpogosteje domovanje bogov, torej nekaj, kar vzbuja domišljijo številnih generacij ljudi vse od njihove naselitve v bližini takšnih krajev. Triglav, ta vesoljna gora, je dobila ime po troglavem staroslovanskem božanstvu: tri glave so trije obrazi in vsak izmed njih prinaša enega izmed naslednjih pomenov – podzemlje, zemlja in nebo ali voda, zemlja in zrak,« še pojasnjuje. Prav zato po njegovih besedah vsi tisti, ki imenu podjetja, izdelka ali storitev pripojijo še Triglav, skušajo v ljudeh vzbuditi nekaj starih, prvinskih asociacij, povezanih s kakovostjo izdelka oziroma storitve, torej vrhunsko, trdno, nedostopno in podobno. »Enakovredni imeni Zavarovalnici Triglav, ki je zagotovo eno od značilnih domačih imen korporativne znamke, sta denimo Mont Blanc, ki ga uporablja švicarski proizvajalec pisal in podobnih prestižnih izdelkov, ter japonska sveta gora Fidži, ki jo uporabljata tako Fuji Bank kot tudi proizvajalec fotografskih pripomočkov Fuji Film,« spomni sogovornik.
Po njegovem mnenju ima Triglav oziroma »znamka Triglav« velik potencial tudi zunaj naših meja, saj je to staroslovansko ime, ki je razširjeno vse do Baltika in Urala, torej v smeri trgov, na katerih se je Zavarovalnica Triglav pred leti že začela uveljavljati. »To je poleg odločnosti lahko tudi eden izmed razlogov, zakaj se pojavljajo kandidati za prevzem tega podjetja in ga nameravajo z njegovo močno znamko razširiti na velik geografski trg srednje in vzhodne Evrope,« še ugiba. Jernej Repovš pa meni, da Triglav kot simbol v verbalni ali/in grafični obliki zunaj Slovenije nima takšnega emotivnega naboja, kot ga ima med prebivalci Slovenije, zato je v tujini nekoristen. »Ta vrh v Julijcih je že pri sosedih bolj ali manj nepoznan in ni umeščen v pozitivno pomensko strukturo, kakršno smo zgradili v Sloveniji,« je še prepričan Repovš. •
