Z drugega zornega kota

Dejan Kos, Damir Islamović in Klemen Smrtnik iz oblikovalskega studia Desnahemisfera so polni energije in entuziazma. V štirih letih delovanja so sodelovali s podjetji Kolpa, Maremico, M Tom, mizarstvo Amek, Ringvid in Equa. Že med študijem industrijskega oblikovanja na akademiji sta Klemen in Dejan tuhtala, da bi bilo fino, če bi se čim prej lotila česa svojega, pri čemer sta bila tako zagnana, da diplomo še vedno pišeta. Damir se jima je pridružil takoj, ko se je vrnil s študija arhitekture na Floridi. Izhodiščna točka za akcijo je bila prenova stanovanja na Viču, ki ga je Dejan najel skupaj s svojo tedanjo punco, ko pa so se stvari nekoliko zapletle, je vskočil Klemen. To je bila predpriprava ali »test vzdržljivosti«, ki jim je kasneje, ko so resno zagrabili z Desnohemisfero, prišel zelo prav.

Dejan in Klemen sta se ob tej prenovi naučila veliko novega in ugotovila, da sta se sposobna, če je treba, lotiti marsičesa. Ko se je iz Amerike vrnil še Damir, ni bilo več kaj odlašati. Leta 2011 so ustanovili oblikovalski studio, za katerega si je Dejal izmislil ime Desnahemisfera. Hitro so dojeli, da dobro funkcionirajo skupaj, čeprav ali pa prav zato, ker so si po značaju tako različni. Dejan je bolj umetniški tip. Damir je sistematičen in premišljen; preden se česa lotijo, vedno naredi analizo, kako bi utegnile stvari potekati. Klemen pa je, kot sam pravi, najbolj tečen, kar je samo drugo poimenovanje za perfekcionizem, po katerem so prepoznavni. Nimajo težav s tem, kdo je avtor kakšne ideje ali kdo se je česa spomnil – običajno je tako, da eden začne in drugi dokonča. »Prepiri so izključno konstruktivni in so namenjeni napredku,« pravi Klemen.

So multipraktiki, prepričani, da je oblikovalski proces plodnejši, če ne veš vsega in se moraš kar naprej učiti česa novega. Njihov oblikovalski portfelj je zelo širok; v njem najdemo inovativen lonček za kavo (kultni goat mug), omarico za televizijski sprejemnik, spalnico, kopalno kad in umivalnik v enem, očala, transportni mestni voziček, pisalno mizo in stole, raztegljivo kuhinjo ... Na začetku so dobro sodelovali s slovenskim proizvajalcem kopalniške opreme Kolpa, vendar so bili nazadnje razočarani, saj prototipi, ki so jih predstavili na sejmu, nikoli niso šli v proizvodnjo. Vse skupaj je ostalo na ravni imidž produkcije in marketinga s ciljem pokazati ljudem neslutene možnosti nekega materiala. Sodelovali so z več slovenskimi podjetji, med katerimi lahko najbolj izpostavijo proizvajalca pisarniških stolov in opreme Donar ter podjetje Equa, ki jim je uspelo prepoznati potencial treh energičnih mladeničev.

»Če veš, kje so tvoje meje, se tam najbrž tudi ustaviš,« je prepričan Dejan. Po štirih letih slovenske prakse jim sicer nekoliko pojemajo moči, kajti preveč energije je treba vlagati v prepričevanje, da zmorejo, v birokracijo, v promocijo, v iskanje podjetij ... Vse preveč stvari se konča, še preden so se sploh začele, ker ni denarja. »Ko smo ustanovili svoj studio, smo se zavestno odločili, da bi radi delali v Sloveniji in tu nekaj naredili, čeprav bi lahko šli v tujino,« pravi Klemen. Ker so trmasti, še vedno vztrajajo.

Lani so ustanovili trgovino slovenskih izdelkov Brands of Friends na Čopovi ulici v Ljubljani, kjer imajo vsi slovenski oblikovalci priložnost, da predstavijo in prodajo slovenske izdelke – kako vse skupaj poteka, pa lahko te dni vidimo na ljubljanskem sejmu Ambient.

Njihov način razmišljanja je drugačen, pa ne zgolj zato, ker so še mladi. Svet je treba včasih postaviti na glavo, ker je to edino pravilo za tako opevano inovativnost, čeprav se morajo potem kar naprej bojevati s komentarji, češ, »tega pa nismo še nikjer videli«. Eden takšnih izdelkov, ob katerem so se najprej vsi držali za glavo, češ, kaj pa to je, je bil inovativni lonček za kavo, zdaj že skoraj kultni goat mug v obliki kozjega roga – izdelek, ki velja za drugi najuspešnejši slovenski produkt na Kickstarterju in ga izdeluje in trži podjetje Equa.

»O inovativnosti vedno govorimo zelo na glas, ampak Slovenci sprejmemo inovativne izdelke šele po tem, ko so že dve leti na trgu, ne strinjamo se s tem, da bi kakšno inovacijo sami splavili,« je o splošnem sprejemanju oblikovanja kritičen Klemen. »Zgodba za uspeh nikoli ni vnaprej napisana,« je prepričan Dejan, zato nima smisla brati biografij o uspehih raznih Stevov Jobsov, ker ti še tako odlično napisana teorija z vrstnim redom principov, po katerih je uspelo nekomu drugemu, ne bo nič pomagala. »Če hočeš postati zmagovalec, moraš misliti s svojo glavo,« pravi Dejan.

Ker so industrijski oblikovalci, vedo, da je njihova naloga ustvarjati uporabne izdelke za vsakdanjo rabo. To sprejemajo kot izziv, ker je probleme treba reševati, čeprav se tudi zavedajo, da so bili vsi najboljši stoli že narejeni ... Na njihovi strani je na srečo čas, ki nas spomni, da so celo najboljše stvari minljive in da se trendi menjajo, ker človek nenehno stremi k novostim. Težava današnjega časa, ki jo močno občutijo kot oblikovalci, je v »preveliki produkciji«. »Težko je narediti enako kakovosten izdelek, če jih narediš štirideset na leto, in ne le tri,« je jasen Dejan.

Množična potrošnja, ki zapoveduje množično proizvodnjo oziroma obratno, je za oblikovalca največja ovira. Ena od rešitev za oblikovanje je vračanje k obrtniškemu načinu dela, s katerim poskušajo upočasniti divji tempo, ki ga določa industrija, in življenje zasukati za nekaj obratov nazaj. •