Tiskane izdaje
Najstarejša revija za otroke Ciciban, ki je pred dnevi zakoračila v 71. leto izhajanja, se z vidika prvih korakov v čudoviti svet literature, ilustracije in poljudne znanosti zdi kot tisti medvedek, ki malčku pomaga, da zmore zaspati sam v svoji posteljici.
Toda Cicibanova rojstnodnevna jubilejna zbirka raznovrstnih pripovedi, ugank in pesmic z naslovom Medvedi in medvedki na okoli 250 straneh ni nastala iz tega miselnega utrinka, temveč iz dejstev, ki so jih skozi leta nakazovale Cici Vesele šole; te so se začele ravno z medvedi in medvedki, nadaljevale s čebelami in čebelicami, mucami in muckami, žabami in žabicami in tako naprej po drevesnem deblu različnih živalskih vrst z najrazličnejšimi vprašanji in odgovori. Kot pripoveduje Irena Matko Lukan, nekdanja dolgoletna urednica Cicibana, pozneje tudi Cicidoja (in aktualna urednica otroškega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga), so se v uredništvu ravno skozi Cici Veselo šolo zavedeli, koliko zgodb je nastalo o posamezni živalski vrsti; največ prav o velikih in malih brundajočih kosmatincih.
Zamisel, da jih spravijo med debele platnice in jih cicibanom podarijo ob častitljivem jubileju, pa se je rodila pred kakšnimi sedmimi leti. »Medvedek je ena najbolj priljubljenih otroških igračk pa tudi Slovenci imamo do medvedov prav poseben odnos. Kot kažejo pripovedi in pesmi, je medved v našem kolektivnem spominu nekaj toplega, očetovskega, mogočnega, priljudnega, ljubkega ...« poudarja sogovornica. Tudi pesniku in umetnostnemu zgodovinarju Miklavžu Komelju, ki je knjigo med bralce pospremil s sklepnimi besedami, se zdi, da že sama beseda medved zveni kot drobna pesmica. »Že v tej besedi je želja, da bi bil medved prijazen. Če bi vprašali etimologe, ki raziskujejo izvor besed, od kod ta beseda, bi povedali, da je bil za naše prednike medved strašno bitje, ki si ga niso upali neposredno imenovati, da ga to ne bi priklicalo, zato so o njem raje govorili kot o tistem, ki jé med. To ljubko ime je že zaklinjanje strašne zveri, da bi bila prijazna,« pojasnjuje.
Velika zakladnica
Prva Cicibanova antologija je izšla pred desetletjem – za 60. rojstni dan, h kateremu so voščili dobesedno tudi z naslovom zbirke Vse najboljše, Ciciban!, kot druga se je pred dvema letoma izvila An, ban, Ciciban. Že za pripravo prve je odgovorna urednica Slavica Remškar s sodelavkami pregledala vse letnike Cicibana in izbrala tiste najbolj dragocene. Ob tem pa so se zavedele, kako velika zakladnica je nastala v šestih desetletjih. Med platnicami Cicibana in Cicidoja se je po nenapisanih zapovedih, ki jih je začrtala ena od ustanoviteljic Cicibana, urednica Kristina Brenkova, rojevala in se še rojeva večinoma izvirna literatura in ilustracija znanih slovenskih avtorjev. Skoraj vsak pomemben ustvarjalec za otroke piše oziroma riše tudi za Cicibana, marsikdo je tu objavil svoja prva dela.
Ko so v uredništvu pred tremi leti resneje listali za jagodnim izborom, so sklenili, da bi ta moral zajeti najbolj slavne medvedje prigode, napeve, uganke in podobe, zato je med platnicama z medvedki vseh velikosti in barv Jelke Reichman najti prav takšne; od slovenske ljudske Hvaležni medved, ruskih ljudskih Trije medvedi, Medved išče pestunjo ter Maša in medved do Starega meda Otona Župančiča, Kosovelovih Medvedkov sladkosnedkov in Pikija Jakoba Kajetana Koviča. Tu je celo kanček Medveda Puja, ki pa več kot današnjim otrokom verjetno pomeni njihovim staršem in starim staršem. A izbor se ni razširil prav na vse najslavnejše knjižne medvede, temveč se je ustavil pri načelu, da Medvedi in medvedki vendarle ostanejo knjižnica in galerija Cicibanovih avtorjev. Filigransko uredniško delo je vodila tudi misel, da bi bili zastopani vsi pomembni slovenski literati in likovniki, ki so se s peresom ali barvicami dotaknili dobrodušnih kosmatincev, a pregled pokaže, da so jih nekateri vendarle raje vpletali v svoje ustvarjalno delo kot drugi. In poleg mnogih ljudskih pripovedi so med njimi pisatelji in pesniki Anja Štefan, Miroslav Košuta in Kajetan Kovič ter ilustratorji Marjanca Jemec Božič, Ančka Gošnik Godec, Jelka Reichman, Zvonko Čoh in Marjan Manček. Čeprav se njegov Modri medvedek ni skotil prav zaradi Cicibana, je s svojo radostjo, radovednostjo, odprtostjo, sočutnostjo pa tudi modrostjo že vrsto let njegova maskota, saj predstavlja pravega cicibana. Pa tudi cicidojčka.
Pogosteje medvedje prigode
»Ker knjiga želi biti tudi nekakšen sprehod skozi letne čase in različne avtorje, pomembne Cicibanove ustvarjalce, je bilo treba pobrskati za medvedjimi prigodami tudi tistih, ki jih niso tako pogosto ustvarjali, denimo Andreja Rozmana Roze, Svetlane Makarovič pa tudi pisateljev Cvetka Zagorskega, Majde Koren, Nataše Konc Lorenzutti ...« Ko je bil izid knjige dokončno potrjen, so v uredništvu s to mislijo pogosteje objavljali besedila z medvedjo tematiko, pri katerih pa so za upodobitev dobili priložnost predvsem mladi likovni umetniki, med njimi Tanja Komadina, Hana Stupica in Maja Kastelic, ki so s tem dobili vstopnico tudi v jubilejno knjigo. V sodelovanju z urednico glasbenih strani v reviji Ciciban Katjo Virant Iršič pa je nastala še spremljajoča priložnostna zgoščenka Ples za medvede in medvedke.
»Mnogi medvedi in medvedki v tej knjigi so pravzaprav igrače, ki oživijo. In ko igrače oživijo, so resnična živa bitja,« pravi Miklavž Komelj. Vsakdo ima gotovo svojega najljubšega kosmatinca, zato se bodo predstavnikom različnih generacij med listanjem in prebiranjem tega medvedje velikodušnega poklona oči zasvetile na različnih straneh. A ves ta vrtiljak medvedjih pesmic, pravljic in ugank se zdi tako veselo pisan, kot ga opisuje pesnitev Anje Štefan in prikazujejo plešoči medvedki Marjana Mančka: »En medvedek, dva medveda, petdeset medvedov, le veselo, le poskočno še v brlog sosedov.« •
