Andy Murray, zasluženo na vrhu

Rdečelasi Škot s svojimi jeznimi grimasami na igrišču nikdar ni bil ljubljenec množic. Dolgo je bil večni poraženec, vedno blizu, a hkrati tako daleč od pravih teniških legend, ki so osvajale največje turnirje in kraljevale na lestvicah. Imel je to smolo, da se je vzpenjal v eri Rogerja Federerja, Rafaela Nadala in Novaka Đokovića, četudi je po drugi strani prav zaradi njih postal še boljši in naposled kot del velike četverice obdobje zaznamoval tudi sam. Morda ne s serijo zmag, naslovov ali tednov na prvem mestu, bil pa je najbolj vztrajen »zasledovalec« in v tem pogledu tudi dosegel svojevrsten rekord: najdlje v zgodovini je bil št. 2, preden se mu je po sedmih letih in dveh mesecih (od avgusta 2009) vendarle uspelo prebiti tudi na prvo mesto.

Zdaj je kot trikratni zmagovalec turnirjev za grand slam in lastnik dveh zlatih olimpijskih kolajn med posamezniki član elitnega kluba 26 igralcev, ki so dosegli ta želeni teniški prestol. In ne glede na to, kako dolgo bo ostal na njem, je teniški svet dobil novega junaka. Britanci ga, še zlasti odkar jim je prvič po letu 1936 pomagal do zmage v Davisovem pokalu in Wimbledonu, slavijo kot enega najboljših športnikov v njihovi zgodovini. A ni bilo vedno tako. Dolgo je trajalo, da so mladeniča iz Dunblana, ki je za nameček še poudarjal, da je Škot, in ne Anglež, vzeli za svojega. Z zahtevno otoško javnostjo je začel na napačni nogi. Leta 2006, ko je že postal najboljši britanski igralec, so novinarji pograbili njegovo izjavo, da bo na nogometnem mundialu navijal za vse tekmece Angležev. Pribili so ga na križ in ga označili za nacionalnega sovražnika, četudi je bil stavek izrečen v šali, ko je le vrnil svojemu prijatelju in predhodniku Timu Henmanu zbadljivko o Škotih. »Z napačno izbiro besed ob napačnem času si lahko nakoplješ mesece in leta sovraštva,« je nekaj let pozneje dejal o nesporazumu, zaradi katerega se je še dodatno pomaknil stran od žarometov.

Dolgo mu tega spodrsljaja ni uspelo izbrisati. Lahko bi bolj priljubljen postal z uspehi, a v veliki želji in pod težkim bremenom pričakovanj je na igrišču mnogokrat izgubil živce in popolnoma popustil. »Ko sem bil še otrok, so me klicali BamBam, po liku iz Kremenčkovih. Če nisem zmagal, sem bil tako jezen, da sem razbijal naokrog,« je razkril. Naj je šlo za monopoli, nedobitno loterijsko srečko ali tenis, za učenje katerega nikakor ni imel najboljših razmer. Odraščal je v deževnem mestecu na Škotskem, z manj kot osem tisoč prebivalci, ki ga je leta 1996 zaznamovala strašna tragedija s strelskim pohodom enega od krajanov na tamkajšnji osnovni šoli. Umrlo je 16 otrok in učiteljica, med žrtvami pa bi lahko bil tudi tedaj 9-letni Andy, saj je bil s svojim razredom ravno na poti v telovadnico, kjer se je zgodil pokol. Hrup jih je opozoril, da je nekaj narobe; s sošolci so se skrili v ravnateljevo pisarno in ubežali najhujšemu. »Nikoli nisem zares govoril o tem, šele ko sem začel hoditi na turnirje in so me mediji začeli spraševati o tej temi. Tedaj sploh nisem vedel, kako hudo je bilo ... Šele ko sem odrastel, sem se začel bolje zavedati, kaj se je zgodilo,« se je zlomil, ko je o tragediji pripovedoval v dokumentarnem filmu The Man Behind Racquet. Danes si je mesto opomoglo, hude rane jim je s svojimi uspehi pomagal zaceliti tudi sam. Ljudje so slavili velikega junaka, ob njegovi zmagi v Wimbledonu je bil na Škotskem pravi državni praznik.

Tudi do te tako želene krone je moral skozi trnje. Leto prej je prvič igral v finalu turnirja na sveti travi in izgubil proti Federerju. V zahvalnem govoru ni mogel zadrževati solz, vendar je tedaj, kljub grenkemu porazu, ogrel srca britanskih navijačev. Niso ga več videli le kot vedno nezadovoljnega in jeznega Škota, temveč jim je razkril tudi bolj človeško, srčno plat. Končno so uvideli njegovo veliko željo in trpljenje zaradi porazov. Tisti poraz je bil prelomen, po njem nobeno razočaranje ni moglo biti hujše. In le 28 dni pozneje je že dobil prvo priložnost, da se oddolži zanj. V finalu olimpijskih iger v Londonu sta se s Federerjem vrnila na wimbledonsko travo in osvojil je zlato kolajno. Nekaj tednov pozneje je v New Yorku osvojil še svoj prvi turnir za grand slam, Wimbledon 2013 pa je tako ali tako dobil prav posebno mesto v britanski športni zgodovini.

Odtlej ga športna javnost gleda z drugačnimi očmi. Morda nikoli ne bo slaven in uspešen, kot so Federer, Nadal ali Đoković, zabavljač in ljubljenec množic po vsem svetu. Resen, preudaren in odločen, z lepo Kim Sears ob strani, je šel naprej po svoji poti. Ni se spremenil, ostal je zvest samemu sebi, a zdaj ljudje pač že bolj razumejo tudi njegov prikrit humor in spoštujejo njegove odprte nazore, povezane tudi z enakopravnostjo spolov in vključevanjem žensk v svojo profesionalno kariero. Ker je bila od nekdaj zanjo najbolj zaslužna mama Judy, zaradi katere je bil v očeh mnogih dolgo le jokavi mamin sinko, je bilo to zanj nekaj povsem običajnega. Toda mnogi so dvigovali obrvi, ko si je za trenerko izbral nekdanjo francosko teniško igralko Amé lie Mauresmo, ki si je za nameček ustvarila družino z istospolno partnerko. Ko se je tudi odločno zavzel za enakovredne nagrade deklet na turnirjih, je sam sebe celo označil za feminista. »Če biti feminist pomeni to, da se zavzemaš, da so ženske obravnavane enako kot moški, potem ja, očitno sem res. Nimam težav s tem, da bi se o tenisu pogovarjal z ženskami, navsezadnje sem začel igrati po zaslugi moje matere. Poleg tega sem od nekdaj lažje komuniciral z ženskami. Ko govorim o čustvih, o tem, kako se počutim, se lažje pogovorim z Amélie,« je pred nekaj leti zapisal v kolumni za L’Equipe in poudaril, da je bila Mauresmojeva večkrat deležna neupravičenih kritik, ki jih njegovi moški trenerji niso nikdar poslušali.

Vztrajnost se mu je izplačala. Tako kot je vztrajal vse tiste deževne dni na teniškem igrišču, ko so vrstniki igrali nogomet, je vztrajal tudi v lovu na št. 1. Dejal je, da niti ni verjel, da jo bo kdaj dosegel, a je poskušal vedno znova. Ta pot mu ni bila zapisana v zvezdah, krvavo se je boril, premagoval poškodbe in hladil živce. Dokler si ni mesta na teniškem vrhu sveta tudi pošteno prislužil.