Tiskane izdaje
Eden najnovejših vrtov, ki jih je uredila naša najstarejša arhitektka Juta Krulc (rojena leta 1913), zdaj lepša ljubljansko Židovsko stezo in je tako rekoč uvertura v predstavitev njenega dela, pravzaprav življenja z vrtovi, kakor sta avtorici Barbara Šubic in Špela Kuhar (v sodelovanju z Jutino hčerko Majo Kržišnik) poimenovali razstavo njenih originalnih načrtov vrtov in risb rastlin ter fotografij vrtov, ki jih je posnela Polona Mlakar Baldasin.
Čeprav Juta Krulc slovi kot ena največjih poznavalk okrasnih rastlin pri nas in njen življenjski opus obsega okoli štiristo zasnov večinoma zasebnih vrtov in zasaditev, je v širši javnosti še precej neznana ustvarjalka. Zgovorno je že dejstvo, da je v skrbno urejeni časopisni dokumentaciji najstarejši članek star komaj dvanajst let. Tudi umetnostni zgodovinar mag. Gojko Zupan, ki je razstavo pospremil s strokovnega stališča, se strinja, da so ji mediji tudi tedaj posvetili pozornost bolj zaradi fasciniranosti nad njeno gibkostjo v častitljivih letih in morda prav zaradi njene skromnosti in osebne zadržanosti bolj kot ne prezrli njen pomen za naš kulturni prostor. Šele pri njenih stotih letih so jo pri reviji Jana nominirali za Slovenko leta 2013, knjiga o njenem delu je bila spisana že pred desetletjem, pa še zdaj ni prišla med bralce. Prav zato je nastala razstava; da bi predstavila to izjemno ustvarjalko, ki nikoli ni izpostavljala sebe, temveč je v središče svojega ustvarjanja vselej postavljala naročnike in rastline, ki bi jim bile čim bolj pisane na dušo, ter se hkrati stapljale in spoštovale genius loci.
Naslednica velikih
Zupan navaja Juto Krulc kot naslednico velikih, od kraljevega vrtnarja francoskega vladarja Ludvika XIV. Andréja Le Nôtra (1613–1700) naprej, četudi ta pomemben mož nikoli ni krojil vrtov imenitnežev na naših tleh. A že njegov sodobnik Janez Vajkard Valvasor je popisal stotine vrtov naših dvorcev, kar kaže, da je zgodovina urejanja krajine na Slovenskem dolga že stoletja. Še v mladosti Jute Krulc so vrtove urejali ugledni vrtnarji; Britanec Cecil Pinsent (park gradu Brdo), Nemec Georg Potente (dvorec Strmol), Avstrijka Ilse Fischerauer (več vrtov na Štajerskem) ...
Nad rastlinami se je najprej navduševala iz knjig, med katerimi je bila usodna šolska botanična knjiga v nemščini s čudovitimi risbami, ki ji jo je podaril njen starejši bratranec. Od tedaj jo je imela vedno pri sebi, tudi ko sta z možem pred drugo svetovno vojno živela v Beogradu in nato v izgnanstvu na bolgarski meji. Že kot deklica je imela oko, ki je iskalo lepoto v naravi. Kamor koli so šli, je našla prav take rože, ki jih ne bi smela, je pred leti razkrila za naš časopis. Vsako nedeljo so z razširjeno družino hodili na izlete in na enem takih na Joštu nad Kranjem, ko je štela kakšnih osem ali devet let, je – medtem ko so starejši sedeli v gostilni, preostali otroci pa so se podili okrog – raziskovala, kaj raste okoli. Ko se je nejevoljni gostilničar pritožil, da je nekdo odkril blagajev volčin in ga vsega pretacal, se ni upala razkriti. Rastlino z drobnimi belimi cvetovi, ki jo je poznala samo iz knjig, si je pač morala podrobno ogledati. In to podrobno proučevanje je bil gotovo temelj, na katerih se je zgradila njena poklicna pot, ki jo je tlakovala še s spremljanjem strokovne literature, ogledi svetovnih vrtnarskih razstav, vrtov in parkov, med katerimi za popolne našteva vrt Ninfa južno od Rima v Italiji in Sissinghurst v Kentu v Veliki Britaniji, na seznam njej ljubih pa se uvrščajo tudi vrtovi belgijskega karjinskega arhitekta Jacquesa Wirtza in vrt princese Sturdza v Vasterivalu v Normandiji.
Rodila se je v Radovljici, živela pa je v Ljubljani. Njen oče, pravnik po poklicu, je pričakoval, da bo po končani ženski realni gimnaziji v Ljubljani sledila njegovemu poklicu, a se je vpisala na Oddelek za arhitekturo na Tehniški fakulteti v Ljubljani (današnji Fakulteti za arhitekturo) in leta 1937 kot ena prvih diplomirala pri profesorju Ivanu Vurniku z diplomskim delom Kopališče v Radovljici. Vurnik je svoje učence poučeval tudi o rastlinah in njihovem umeščanju v prostor, pri čemer je spoznala pomembnost povezanosti objektov in okolice ter odkrila, da je to tudi najbolj zanima. Vmes se je zaljubila v oficirja kraljeve garde Miroslava Krulca, s katerim sta se po koncu njenega študija poročila in zaživela v Beogradu. Tam je opravila tudi državni izpit za pooblaščenega inženirja ter do leta 1940 delala pri inženirju Mihajlu Nešiću. Leto dni pred začetkom druge svetovne vojne so Krulca premestili v vojaško enoto na srbsko-bolgarsko mejo, vojna pa ji je prinesla še težje čase.
Pot v vrtove
Šele po vojni so se ji zares odprle potke v vrtove, v katere je vstopila s svojimi natančnimi botaničnimi ilustracijami za Fenološki atlas Jugoslavije. Takrat je spoznala profesorja in botanika na tedanji Fakulteti za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo (zdajšnji Biotehniški fakulteti) Cirila Jegliča, pionirja krajinskega oblikovanja pri nas, ki je slavil predvsem naše avtohtone vrste. Postala je njegova asistentka pri predmetu Vrtnarstvo in pejsažna arhitektura in do njegove upokojitve leta 1957 sodelovala pri njegovih projektih, tudi pri načrtovanju arboretuma Volčji Potok v zasnovo, s kakršno se ponaša danes.
Juta Krulc se je že pred šestimi desetletji med prvimi pogumno, kot poudarja Zupan, usmerila v svobodni poklic. V 60. letih je uredila park Vile Tartini v Strunjanu, preurejala površine na posestvu Brdo ter na desetine družinskih vrtov po Sloveniji. Vselej jih je prilagodila prostoru in podnebnim omejitvam in bila je prva, ki je v slovenske vrtove začela nasajevati trajnice in trave. Pogosto tudi dobesedno, z lastnimi rokami.
Prvi vrt je oblikovala za pisatelja Josipa Ribičiča, ki je bil po njegovih željah bolj tradicionalen in z rastlinami, ki so bile v tistem času pri nas na voljo, je povedala v pogovoru za našo prilogo. To so bili še časi, ko so v vrtovih prevladovale rožnate vrtnice, španski bezgi, snežne kepe, jasmini in pušpani, med enoletnicami pa cinije in astre, tulipani so bili redki. V nasprotju z današnjimi vrtovi, ki vse prevečkrat posnemajo tuje zglede, so nekdanji vrtovi negovali tisto, kar je v njih že uspevalo, vanje pa so za povrh nasadili še kaj drugega iz okolice.
Dvignila bivanjsko kulturo
Na vrtu jo pomirja predvsem skladnost z okolico, hišo, naravo, ki ga obdajajo, vse tisto, kar so vselej znali upoštevati veliki arhitekti. Vse to se uresničuje tudi v njenem vrtu v Žireh, kjer živi skupaj s hčerjo, umetnostno zgodovinarko Majo Kržišnik, in zetom, akademskim slikarjem Tomažem Kržišnikom. Prepletajoče se izbrano zeleno in cvetoče rastlinje, ki ga je premišljeno umeščala, se zdi kot ena sama simfonija skladnosti, ki za nalašč in v nasprotju s slovensko zaplankanostjo nima ograje ter je verjetno tudi zaradi dostopnosti postala nekakšno hortikulturno središče malega gorenjskega kraja. Kržišnikov vrt je sprva zbudil radovednost krajanov, potem pa prinesel večjo skrb in zavedanje o pomembnosti izbire rastlin, ki rastejo v neposredni okolici hiš; v ureditev in zasaditev so ji namreč zaupali zavidljivo visoko število – okoli 30 vrtov – s čimer je vtisnila močan pečat Žireh in tako spet neslišno dvignila bivanjsko kulturo. Za njen dragocen prispevek so ji leta 2012 podelili občinsko priznanje in v galeriji Žiri razstavili njene načrte tamkajšnjih vrtov.
Med njene najljubše rastline se uvrščajo krvomočnice, ki jo navdušujejo s preprostimi oblikami cvetov čistih barv in tudi listi. »Ves videz rastline je privlačen, simpatičen in vedno dobrodošel na vsakem vrtu,« pravi. Čeprav je vselej upoštevala želje naročnikov, torej različnih posameznikov, pa njene vrtove druži, da so na prvi pogled preprosti, naravni in skladni ambienti, v katerih človek dobi, tako kot pravi tudi sama, »občutek, ko te objame lepota, ki je ne moreš popisati, ampak le občutiti«. A v resnici se v tej navidezni preprostosti skrivajo neštete plasti njenega obsežnega strokovnega znanja in predvsem čutenja, ki ubrano diha s prostorom in krajem. »Mlajše generacije zdaj potujejo k njej v Žiri in do Kržišnikovega vrta. Ta je njena eksperimentalna površina, laboratorij in nemi sogovornik. Ve, da se živi elementi v odprtem prostoru ne podredijo človeku; ta lahko samo pretanjeno so-komponira in so-biva z naravo,« je ob razstavi še zapisal Gojko Zupan. Vse to pa je dragocena dediščina, na kateri bi moralo sloneti in se nadaljevati delo vseh njenih naslednikov. Pri Centru arhitekture ji bodo posvetili naslednjo serijo izdelkov Darilo slovenske arhitekture.
