Živahno muzejsko življenje

V muzejih in galerijah skoraj povsod po svetu si močno prizadevajo zadovoljiti obiskovalce, in jih v svoje prostore privabiti čim več. Večina se lahko pohvali z odlično sodobno arhitekturo ter izbrano gostinsko ponudbo, da o t.i. »gift shopih«, muzejskih trgovincah s presentljivo raznoliko ponudbo, niti ne govorimo.

Leta 2002 se je vodstvo muzejske četrti na Dunaju (MQ Wien) odločilo, da bi popestrili razsežno muzejsko ploščad, ki povezuje različne muzeje, muzejske trgovine in delavnice, saj je znano, da se obiskovalci muzejev in galerij po vsem svetu zelo radi zadržujejo na trgih oziroma dvoriščih pred stavbami. Odprti prostori predstavljajo pomemben, če ne kar ključni del tistega kar bi lahko imenovali dobra muzejska izkušnja. Muzejska ploščad predstavlja trg oziroma piazzo, arhitekturno formo, ki so jo v življenje spravili Italijani, danes pa jo arhitekti radi dodajo muzejskim ali galerijskim novogradnjam, če le lokacija (in investitor) to dopuščata.

Piazza je forma, kjer se dogaja vse in nič. »Piazza je prazen prostor brez funkcije. To Evropejci razumejo,« pravi italijanski arhitekt Renzo Piano. Prostor brez funkcije ti dovoljuje, da si »zraven«, da si del trenutka. Po njegovem mnenju je največja pomanjkljivost modernega življenja, da nikjer ne sme biti praznega prostora. Oblikovanje praznega prostora je za arhitekta poseben izziv zato, ker gre za nekaj ne povsem predvidljivega, saj trgu funkcijo dajo šele ljudje, ki ga uporabljajo. »Ni se treba truditi dati funkcijo vsakemu kotu. Lahko samo čakaš, gledaš in uživaš,« pravi Piano.

V primeru dunajske muzejske četrti posebne dileme o prostoru ni bilo, saj gre za povezovalno, hkrati pa zaprto dvorišče, ki kot takšno ponuja vse možnosti za izkoriščenje velikega praznega prostora na prostem. Vodstvo muzejske četrti je leta 2002 za zimsko sezono naročilo novo muzejsko pohištvo, in sicer stojnice za božični sejem, na katerih bi ponujali punč, kuhano vino in druge tople zimske napitke. Obrnili so se na dunajski arhitekturni biro PPAG Architekten.

V biroju so se odločili za montažno pohištvo, sestavljeno iz posameznih elementov, ki bi ga bilo mogoče uporabiti še za kaj drugega kot za stojnice. Ime Enzi se je rodilo spontano, pravzaprav je prišlo kar v paketu z naročilom – vodja urada za stike z javnostmi v muzejski četrti je bila tedaj Daniela Enzi. Njen priimek se je zdel kot nalašč za poimenovanje muzejskega uličnega pohištva oziroma sestavljive klopi, ki so jo razvili v biroju, saj je bilo kratko, lepo zveneče ter je spominjalo na gorsko rožo encijan čudovite modre barve, barve, ki so jo arhitekti hitro posvojili in prve klopi pobarvali modro.

Izkazalo se je, da je Enzije mogoče pozimi uporabljati za stojnice, poleti pa jih enostavno obrnejo in spremenijo v udobne klopi na katerih lahko obiskovalci ležerno posedajo ali poležavajo. Geometrijsko zasnovane klopi omogočajo številne kombinacije ter postavitve, in čeprav je bil projekt najprej zasnovan za zimsko sezono, so se Enziji pravzaprav šele poleti izkazali za pravo uspešnico. Topla plastika iz katere so klopi izdelane, omogoča, da ljudem ni treba sedeti na mrzlem asfaltu ali kamnu, zato jim pod zadnjice ni treba polagati časopisov in muzejskih prospektov. Muzejska četrt je s postavitivjo tega sodobnega in pisanega kosa pohištva dobila nekakšen trendovski imenovalec, ki je zlasti všeč generaciji mladih.

Ulično pohištvo Enzi se je izkazalo za zadetek v polno. Poskrbelo ni le za dvig kakovosti dunajskih muzejev, temveč tudi za rekordne številke obiska. Od leta 2007 imajo obiskovalci vse večjo vlogo v sooblikovanju estetske podobe muzejske ploščadi, saj s pomočjo glasovanja vsako leto izbirajo novo barvo sestavljivih klopi. Za zdaj imajo na sezmanu 25 razpoložljivih barv. Nenehno razmišljajo o izboljšavah – material je odpornejši in ga je mogoče reciklirati. Izjemna prilagodljivost uličnega pohištva Enzi je njegova največja prednost. S pomočjo plastičnih elementov, katerih osnovna oblika spominja na klešče morske rakovice, je mogoče oblikovati tudi različne notranje prostore, stolpe, labirinte in igrišča, vendar jih imajo obiskovalci najraje preprosto položene kot klopi.

Navdušenje ljudi je biro PPAG spodbudilo, da razmisli ne le o novih načinih rabe tega duhovitega uličnega pohištva, temveč tudi o razvoju novih modelov – za potrebe drugih javnih skupnosti, za otroška igrišča, strešne terase, vrtove in tudi za domačo dnevno sobo, za kar so pripravili enzi v mehkejši, blazinasti razičici in manjših za stanovanja primernih dimenzijah. Enzi je lep primer, kako pohištvo »s ceste« postane del domačega okolja, dnevne sobe, otroške sobe, kuhinje, jedilnice. Njegova funkcija pa v obeh okoljih ostaja enak – povezovanje in zabava.