Tiskane izdaje
Bo dal starejši Slovenec oglas za star in iztrošen avtomobil, recimo za rover 75. Seveda ne bo nobenega resnega kupca, potem pa: ´Alo, imaš rover? Kje si? Zadnja cena?´ Slovenec je zgrožen in izključi telefon, on že ne bo posloval z nekim strašnim Balkanom. Ampak Balkan kar vztraja in še kliče: ´Koliko Ljubljana od Zagreb? Jaz iz Romunija, pridem jutri.´ Slovenec spet zapre in celo popolnoma izključi telefon za ves dan. Ko ga spet vključi, pozvoni: ´Alo, mi tu. Kje ti je avto?´ In nič ne pomaga, da menca: ´Počakajte malo, se nismo nič zmenili za ogled, nimam časa, ne morem pred večerom ...´ ´Moraš prej, zvečer ni mogoče opraviti formalnosti. Mi smo v BTC, v bifeju, saj veš, imamo črn jaguar z zagrebško registracijo ... Alo?´ je Slovenec prekinil. Prepoten je in razmišlja: ´Romuni! Cestni roparji, goljufi, tatovi ... Speljali me bodo na samo in zaklali. Kateri nož naj vzamem s seboj? Naročim varnostnika? Ah, tvegal bom, saj ga ne bodo kupili: pokrov motorja se ne odpre, barva je oluščena, umazan je, tehnični pregled mu vsak čas preteče. Čez četrt ure bom nazaj ali v nebesih.´
Spozna jih na sto metrov, kot svizci med čokolado so. Trije so, vsi imajo južnoameriško-balkanske brke, dva imata ogljeno črne lase in oči, tretji je siv. Eden je zelo vitek, star točno med trideset in šestdeset, nosi brezhibno črno obleko in prav nobenega zlata, na svoj način je zelo prefinjen, markanten, nedvomno šef. Niso samo Romuni; še huje, romunski Cigani so! Šef vpraša: ´Koliko žena imaš?´ ´Nobene.´ ´Slabo. Koliko otrok imaš?´ ´Eno.´ ´A. Koliko vnukov?´ ´Štiri.´ ´Bravo! Čestitam!´ Vstanejo, da gredo pogledat rover. Natakarica zgrožena priteče, ampak šef ji začasno da stotaka, naj je ne skrbi. Med pešačenjem reče šef pričakovaje: ´Dizel?´ Slovencu je jasno, da gre za osnovnošolsko nižanje cene. Šef je kot razočaran, ampak naj mu ga vseeno pokaže. Sede, vžge motor in rover s kadečimi se gumami požene do konca parkirišča. Slovenec se poslovi od roverja, toda šef prestavi vzvratno in ga v istem slogu vrne: ´Klima dela, radio dela? Dober je. Dam ti 600?´ Zdaj se Slovenec začne bolje počutiti: če barantajo, ne kradejo. Nič jih ne zanima, kaj je pod zataknjenim pokrovom, nič oluščena barva. In Slovenec ohrani dovolj živcev, da pridejo na 750, kar je manj od ´zadnje cene´, a celo malo več od njegovih pričakovanj. Opravijo formalnosti, šef plačuje iz levega žepa, rover dobi rumene, carinske tablice. Denar je pravi, na AMZS ga v celoti preverijo. Med postopkom se šef izkaže z znanjem zgodovine: vaš kralj Matjaž in Drakula sta bila brata. Drakula je dobil sloves krvosesa zato, ker je znal izvajati transfuzijo in jo je naredil kralju Matjažu. Slovenec zastopi balkanščino bolj za silo, zato ne razume dobro, kaj sta imela z vsem opraviti še Bajazit in Sulejman veličastni. Šef pove tudi, da ima v Zagrebu podjetje in pokaže cel kup hrvaških dokumentov. Roverja ni kupil za preprodajo, ampak nečaku – temu, ki je z njimi in se zna podpisati samo s tiskanimi črkami, ampak malo govori grško. Vozi pa samo šef, zato bodo prišli po rover čez nekaj dni, zdaj morajo še v Selo, kje je to? Slovenec ne ve, Selo se imenuje kar nekaj krajev. Po več telefoniranjih se izkaže, da gre za Celje. Vrnejo se v bife, spijejo enega in poračunajo s pomirjeno natakarico. Vstanejo, šef reče nekaj kratkega debeli, stari Ciganki v šestnajstih pisanih krilih, ki ves čas spodobno sedi tri mize proč. Ona, šefova mati, vstane in sede z njimi v jaguar, ki je še bolj razsut od roverja, saj so ga zjutraj kupili od zagrebškega rent-a-car podjetja. Na krožišču jih Slovenec usmeri proti Celju in izstopi: vizontlatašra, bok, zdravo, larevedere! Slovenec stoji zmeden na križišču, beli rover stoji na parkirišču, črni jaguar vroče odtrepeče v Celje. Kaj meniš, a? Še imam domišljijo, ne?´
Klinc, pa taka domišljija! Kusturica je samo zamenjal roverjevo barvo, vse drugo se je čisto zares in natančno tako zgodilo meni.
