Ljudem ne moreš pomagati, če vidiš, da drsijo v norost

Ponosna mati treh sinov in potujoča učiteljica joge Aleksandra Tanasić je razpeta med Novo Zelandijo in Slovenijo. Življenje dojema kot izmuzljiv tok, ki se ves čas giblje. Naša bistvena naloga je le usmerjanje in predajanje energije, ki jo imamo na voljo. Odgovorno, a toplo in duhovito, nikoli resno in dolgočasno.

Kje trenutno prebivate?

Več kot desetletje smo živeli v mestecu Paekakariki blizu Wellingtona, zdaj smo v Aucklandu. Nekaj mesecev na leto preživim v Sloveniji, tu živijo moji starši, veliko tudi potujemo in obiskujemo bližnje. Pogosto me spremljajo otroci, z njimi smo potovali, ko je imel eden leto in pol in drugi šest mesecev. Ilija, sin, mi včasih reče: »Ampak mami, ti nimaš hiše, avtomobila ali česa podobnega!« Ne, mu odvrnem, imam veliko žigov v potnem listu in ogromno časa. Resničnega časa, ki ga preživljam z otroki in ljudmi, ki jih imam rada. Vedno nekaj ostane, tudi če vse pozabiš, se spomin zapiše v notranjost.

Koliko spontanosti je bilo v vaši odločitvi za selitev na Novo Zelandijo?

Ko sem v Opatiji končala študij turizma, sem si izobraževanje močno želela nadaljevati v tujini. Odšla sem leta 1997, takrat se je na območju Jugoslavije dogajalo veliko hudega. Ko se začne vojna, si z vseh strani bombardiran z različnimi informacijami, vsi govorijo le o tem. Stara sem bila 28 let, nisem se želela pogovarjati o teh stvareh, ljudem ne moreš pomagati, če vidiš, da drsijo v norost. Norost mora miniti, tukaj nimaš moči, da bi kaj spremenil. Nekateri ljudje so šli na žarišča in se borili za pravičnost. Ne vem, kaj je prav in kaj ni, čutiš v sebi, jaz sem morala oditi. Ko se mi je odprla možnost za magisterij na Novi Zelandiji z vizumom za stalno bivanje, sem odletela.

Je težko pognati korenine na toliko različnih koncih sveta?

Sem le ženska, sebi se ne zdim nič posebnega, mogoče se komu zdi moje življenje zanimivo, zame je običajno. Če v življenju nimam dinamike, se ne počutim dobro. Z ljudmi je enako kot z rastlinami in živalmi, nekatere lahko uspevajo samo v točno določenem okolju, celo na enem samem kraju, druge povsod. Nekaterih ljudi ne moreš postaviti na drugo celino in pričakovati, da bodo tam lepo živeli, morda bodo preživeli, a ne bodo obrodili sadov. Če hočeš biti ploden v življenju, je tudi to pomembno, kakšni ljudje te obkrožajo in v kakšnem okolju bivaš. Nihče ni otok, tudi če se ne pogovarjaš z ljudmi, čutiš njihovo energijo, izpostaviš se in včasih ustavljaš pri malenkostih. Imamo izbiro, ali nečemu namenimo pozornost ali ne. Neoliberalni kapitalistični pristop me izredno razburja, ta vsiljivost informacij in manipulacija!

Nova Zelandija je bila prva država, ki je ženskam podelila volilno pravico.

Ljudje na Novi Zelandiji so zelo sproščeni in prijetni, ne obremenjujejo se z malenkostmi. Nič ni nenavadnega, če gospodinja tri dni pozabi mokro perilo v košari, tega Evropejka ni sposobna. Všeč so mi tamkajšnje ženske, zelo prijazne so in izkazujejo veliko zanimanje za sočloveka, potrebujejo pa svoj čas, da se odprejo. Nekoč so me vprašali, kako sem, in sem jim po balkansko podrobno razložila vse svoje težave in radosti, prijatelj me je kasneje zgrožen opozoril, da je vprašanje pravzaprav le vljudnostna fraza. Temu se nasmeješ, se vzajemno nekaj novega naučiš in spoznaš sočloveka. Za Maorce velja, da umrejo za zemljo in žensko, sicer se razburjajo veliko redkeje kot Balkanci. Ko je mož prvič videl mene in moje sorodnice, kako se odločamo, kaj bomo skuhale za kosilo, se je umaknil, bil je prepričan, da smo sredi največjega prepira! Pri njih vpitja ne poznajo, ker bi se prehitro stepli. Pri nas se po prepiru usedemo in v miru pojemo!

Kulturne razlike v partnerstvo gotovo prinesejo še več okoliščin, v katerih je potrebna potrpežljivost.

Takšna kulturna povezava je neverjetna, ker se tudi o lastni kulturi naučiš stvari, ki jih prej nisi opazil. Več ceniš, nekatere stvari spremeniš. Kaj sploh je tradicija, kdaj se je točno začela, kako lahko to določimo? Je časovno del moje kulture? Prostorsko? Pri meni tukaj ni stalnic, kaj torej to pomeni zame? Velikokrat razmišljam o tem. Multikulturnost obenem omogoča spoznanje, kako podobni smo si v svojem bistvu. Maori so izredno povezani z naravo, te povezave ne bi nikoli spoznala in doživela tako, kot sem jo z bivanjem na Novi Zelandiji. V tebi se nekaj zbudi, kar je prej spalo, to je tako čudovito! Možnost, da se končno izraziš. Ne idealiziram nobene kulture, religije ali naroda, moja edina institucija je narava. Pred njo se počutim ponižno, ne s strahospoštovanjem, temveč z iskrenim spoštovanjem.

Kako ste se seznanili z jogo?

Nekatere stvari te preprosto privlačijo. Mene privlači tisoč stvari, ne razumem, kako je ljudem lahko dolgčas. Seveda je vse odvisno od energije, verjamem, da se rodimo z energijo, ki se v življenju ne spreminja. Mogoče malo niha v različnih obdobjih, a v bistvu ostaja enaka. Joga mi je pomagala pri dojemanju sebe, me ohrabrila za odkrivanje in sprejemanje sebe v popolnem smislu. In me navdihnila, da to delim z drugimi. Pomembno je, da prepoznaš, kakšen si, in to usmerjaš. Raje imam besede vztrajnost, predajanje in usmerjanje kot disciplina, red in trma. Prve imajo veliko mehkejši pomen. Besede so tako zanimive, nekatere nase pritegnejo toliko pomenov, ki lahko temeljijo predvsem na slabih spominih, težko z njimi označimo kaj, kar ima čisto perspektivo.

Katerim besedam se še izogibate?

Ne verjamem besedam, kot je recimo oprosti. Kaj mi pomaga beseda, če mi ne poveš, kako boš zadevo zdaj ali naslednjič popravil. Pokaži mi, da znaš drugače razmišljati. Enako je z zahvalo, pretirano navajanje otrok, naj se ves čas zahvaljujejo, je odveč, saj ni iskreno. Včasih vidim zahvalo v njihovih očeh, kar je dovolj. Obstajajo drugi načini izražanja čustev, ki niso le vljudnostne fraze. Vsi potrebujemo bližino, posebno otroci! Svoje sinove zvečer pogosto masiram in tako izvem marsikaj, kar bi mi drugače ostalo skrito. Vprašanja, kako je bilo v šoli, težko obrodijo zanimiv pogovor. Ne verjamem v besedo zaupanje, kot jo razlagamo mi. Če nekomu zaupaš, že imaš pričakovanja. Sinovom rečem, da jih imam rada, ampak jim ne zaupam, ker so samo ljudje in ljudje se spreminjamo skozi čas, vedno te lahko nekdo razočara. A to je tvoje razočaranje, ker si nekaj pričakoval. Verjamem v ljubezen, vsak ima svojo interpretacijo te besede. Včasih si želim, čeprav govorim več jezikov, da bi poznala še kakšno besedo za kakšno stvar, saj te, ki jih poznam, ne morejo izraziti vsega, kar čutim. Seveda imamo tudi telo, ki nam omogoča izražanje čustev.

Pri vadbi joge veliko omenjate mehkobo gibanja in naravne danosti, ki jih ima vsaka ženska.

Nekoč sem videla dokumentarni film, ki je prikazoval perice, ki so v potoku prale perilo. To je bilo nekaj tako lepega, njihove obline, in položaji, v katerih so delale. Bile so neverjetno lepe in ženstvene! Hkrati so točno vedele, kako morajo prati, da jih ne bo bolela hrbtenica, naravno so poznale svoje telo in načine, kako ga je treba uporabljati. To je smisel moje joge skozi dan, da se naučimo uskladiti lepoto svojega telesa, ga naredimo prožnega in odprtega. Čeprav nismo perice, so lahko med vsakodnevnimi opravili naši gibi lepi in naravno usklajeni s telesom. Telo ni prevozno sredstvo, ki le prenaša glavo z možgani, je naš edini dom, ki zahteva nego. Ne le od zunaj, temveč tudi od znotraj! Čez dan potrebujemo premore, tudi če so čisto majhni. Telesne, mentalne, za oči, kar koli, le da pretrgamo tok nenehnega drvenja. Zato ljudje obožujejo kavo in cigarete, s tem se umirjajo in spočijejo, ni toliko zaradi okusa ali učinka. Spomnim se, ko sem gledala svojega sina, ki se je igral z vlakcem, usta je imel sproščena, oči popolnoma prevzete, meni se je zdel neskončno lep. Zame je bila to meditacija! Ne mantranje ali osredotočanje, ampak njegova popolna prevzetost bitja. Po otrocih bi se morali več zgledovati, ker so neresno odgovorni.

Zakaj tako drvimo?

Všeč mi je citat Charlieja Chaplina, ki pravi, da je v ožjem pogledu življenje tragedija, a v širšem komedija. To je pogled s toplega balona, ki bi ga morali ponotranjiti. Včasih se preveč spuščamo v globino in podrobnosti, analiziramo in pozabimo na pogled od zgoraj. A vendar situacije, kjer sta potrebni globina in potrpežljivost, jemljemo površno in prehitro, kot da ne bi bile pomembne. Smrt je najboljši opomnik, to se pokaže ob katastrofah, ki ljudi pretresejo in zbudijo. Biti zavesten pomeni zavedanje, da si ves čas v transformaciji in prehodu, naš rok bivanja na Zemlji je omejen. In to je dobro.

Po končanem magisteriju ste desetletje preživeli v družbi sinov. Kako velika sprememba je, ko človek iz dinamičnega življenja, polnega projektov in potovanj, prestopi v umirjeno domačnost gospodinjenja in skrbi za otroke?

V življenju so različna obdobja, v enem potuješ, v drugem preživljaš čas s partnerjem in podobno. Ko enkrat začutiš željo po otroku in se stvari zgodijo, se vzbudi tudi želja po preživljanju časa z njim. Sama sem izredno uživala v nosečnosti, počutila sem se tako ženstveno. Zadnjega sina sem na svojo željo rodila doma, to je nekaj najlepšega, kar sem doživela. Nikoli nisem razmišljala o redni zaposlitvi, ker nisem videla smisla v tem, želela sem se izraziti, ne dokazati. In v določenem obdobju sem to lahko storila edino v času z otroki. Vseeno ni minil statično. Vsako drugo leto smo potovali, na letalu so me ljudje, samo s tremi majhnimi fantki, starimi leto, tri in pet, gledali kot čudo! Skupaj smo sestavljali vrt, gojili kokoši, kuhali, ustvarjali igrišča, najrazličnejše stvari. Na Novi Zelandiji ni delovne dobe, način dela je veliko bolj prožen in to mi je všeč. Seveda gredo s tem z roko v roki tudi manjše potrebe in pričakovanja, če se odločiš, da ne boš delal polni delovni čas na primer. Svoje potrebe sem zavestno osredotočila na njihove in jim dala prednost. Nismo imeli dragih oblek in podobnega razkošja.

Vseeno je to velik zalogaj, marsikatera mati ima težave že z enim otrokom.

Ni, saj nikoli nismo doživljali izbruhov jeze, histerije, trme in pretepov. Vedno sem našla zaposlitve, naj bo to risanje, štetje letal ali igre z rokami. Pomembno je otrokom dati odgovornost in občutek pripadnosti. Eno leto sem jih šolala doma, matematiko smo se učili s pomočjo ristanca, tovornjakov in kock, skratka med igro. Vse teme, naj bo Vojna zvezd ali kaj drugega, ki so jih zanimale, sem navezala na učno snov. Ni bilo vedno lahko, to zahteva veliko dela, a vendar ne delamo tistega, kar je lahko, temveč kar je prav. Otroci potrebujejo čas, da so lahko glasni, živahni in divji, a ko je čas za umiritev, ne popuščaš. To ne pomeni, da morajo sedeti v tišini čisto pri miru, igrivost je treba preusmeriti na pravilen mehek način, ne nadzorovati in zaustaviti. Jeza in žalost sta v redu, ne moreš biti vedno srečen in umirjen, to ni človeško! Čustva je treba znat izraziti, več bi se lahko o tem naučili v šoli in podobnih institucijah. Človek se ves čas spreminja, njegovo telo, hormoni in življenje. Tudi v meditaciji ti bije srce! Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Lahko pa negativno obračaš v pozitivno in poiščeš pot, na kateri se učiš živeti s stvarmi, ki jih ne moreš spremeniti. To ne pomeni vsega, kapitalizem je izredno usmerjen v stalne spremembe, ki ves čas zahtevajo denar in izvirajo iz nezadovoljstva. To ni isto, od tistih pravih sprememb v človeku ni zaslužka, na to bi se morali osredotočati. Z negovanjem resničnih življenjskih vrlin in vrednot.

Ne le domače šolanje, tudi šolski sistem je na Novi Zelandiji precej drugačen od nam poznanega.

Osnovna šola, ki jo obiskujejo moji sinovi, je izjemno prilagodljiva. Podpirajo multikulturnost, učencem omogočajo daljše izostanke od pouka, da lahko obiščejo sorodnike ali druge domače države. Vedno poiščejo pot, kako bi učenec snov drugače predelal, morda prej ali kasneje, veliko lahko naredijo učenci sami. Pristop je popolnoma drugačen, ne poznajo ocen, k pouku nesejo le kopalke in malico. V šolo ne nosijo kupa knjig, strošek šolskih potrebščin je 25 dolarjev letno, kupujemo le zvezke s črto in tiste brez pa še kakšen svinčnik in barvice. Knjige, ki jih potrebujejo, dobijo v knjižnici, v ponedeljek dobijo natisnjeno snov za teden vnaprej in to je vse. Na govorilnih urah učitelji izpostavljajo otrokove dobre plati, razmišljajo, kako bi jih lahko dodatno razvili. Na pomanjkljivosti opozorijo z iskanjem rešitve. Otroci imajo tudi bralne prijatelje, vsakemu, ki se v prvem razredu uči brati, dodelijo bralnega prijatelja iz zadnjih razredov, s katerim čez leto vadita branje. To omogoči medgeneracijsko povezljivost, otroci spoznajo še koga drugega kot starše in vrstnike. Tudi starši so lahko prostovoljno vključeni v šolo, to omogoča že omenjeni prožni sistem dela. Dinamika in izbira, to je tisto, kar otroci potrebujejo.

Razvijate vadbo joge, namenjeno otrokom.

Cilj vadbe je otrokom pomagati ohraniti tisto, kar že imajo, a nato med odraščanjem izgubijo. Otroci se tako lepo gibljejo, se plazijo in prekopicujejo. V šolah in doma vseeno veliko sedijo, kar ni naravno za njihovo telo. Tudi med učenjem lahko integriramo krajše premore in dinamično učenje. Obstajajo različni načini, kako sedeti za računalnikom, držati telefon v rokah ali pravilno stati. Kako lahko pomagamo otrokom, da ne uničujejo svojih lepih teles? Predstavljam učenje, ki ne zatre prvinskih potencialov v bitju. Učenje in delo sta lahko naporna, seveda, a zakaj bi morali zraven trpeti?! Življenja ni treba jemati resno, temveč odgovorno. Naučiti se je treba prepoznati, katere bolečine so naravne in katere si sami umetno ustvarimo. Najlepše, kar lahko otroku daš, je sposobnost, da ima rad življenje z vsemi čutili, ki so mu dana, in to deliti z drugimi. In smo spet pri usmerjanju energije!

Kje najdete svoj mir?

Pomaga mi samota, ne osamljenost, kjer se napolnim z energijo. Sem zelo ekspresivna, stvari ne morem opraviti napol, zato se velikokrat razdajam. Nato se zavlečem v jamo, kot žival, in se obnovim. To je razkošje, zmožnost biti sam. Tudi otroke je treba naučiti samote, ne naučiti, ker to že znajo, temveč jim omogočiti, da to ohranjajo in razvijejo. Joga me je naučila, kako čez dan upočasniti s telesom, govorico in dihanjem. Dobro se je naučiti sprejeti svojo naravno energijo in se nehati truditi, da bi bili kdo drug. Izjemno rada kuham, obožujem barve, okuse in vonje, zelišča in vrtnarjenje! Seveda imam tudi zelišča, ki smrdijo, življenje ni narejeno tako, da vse diši. Pomembno je, kako se spopademo z okoliščinami, ko stvari niso v redu. Ljudem za silvestrovo nikoli ne zaželim sreče in zdravja, želim jim življenjsko moč, da bi ovire, ki bodo prišle, uspešno premagali.