Mar mislite, da res poznam ženske? Pojma nimam.

Sin lokalnih fotografov. Učitelj finskega jezika in književnosti. Tommi Kunninen, ki ga je finsko bralno nebo izstrelilo z neznansko hitrostjo. Nikoli si ni želel postati pisatelj. Pisal je pač, ker je potreboval hobi. A lepe reči imajo ponavadi svoje življenje. Iz zgodb je nastal roman, on pa hodi naokoli še vedno malce prestrašen, da ga ne bi kdo uščipnil in mu rekel, da so bile vse to samo sanje.

Roman Križišče štirih poti pisatelja Tommija Kinnunena, sicer učitelja finščine in književnosti, je nemudoma obveljal za enega najboljših prvencev zadnjega desetletja in več mesecev vztrajal na vrhu finske knjižne lestvice. Prevajajo ga v 14 jezikov. Knjiga, ki govori o štirih ženskah, je izšla februarja lani. Z založbo so načrtovali, da bodo prodali 1000 izvodov, zdaj pa je v delu 14 prevodov!

No, najbrž ne bom prva, ki vas bo to vprašala, a vseeno: kako to, da tako dobro razumete ženske? Me smo se namreč že povsem navadile na to, da je dovolj, če nas moški ljubite.

Mar mislite, da res poznam ženske? Pojma nimam. (Smeh.) Prav imate, vprašanje dobim pogosto; kako je sploh mogoče, da tako dobro poznam ženski spol. A če se ozreva v zgodovino; številne so pisale romane, zakrinkane v moški psevdonim, pa to ni bilo nič čudnega. Nihče jih ni vprašal, kako je mogoče, da nas tako dobro razumejo. Sploh pa, mislim, da si nismo tako zelo različni. Poglejte, tukajle v kavarni je pred nama čudovit lestenec. Edina razlika med nama je, kako nama je glede na spol dovoljeno, da se odzivava na lepoto, ki je pred nama. To je vse. Konec koncev smo vsi rezultat kulture, v kateri smo odraščali. Notri, čisto notri v sebi, pa nas preganjajo ista čustva.

Dvajseto stoletje. Mestece na Finskem s križiščem štirih poti. Ob njem hiša, v njej sobe. Glasovi treh žensk in moškega, ki iščejo prava vrata, da bi izbojevali prostor za svoje sanje. Maria, neporočena mati samohranilka, ki postane ugledna babica in kot prva ženska v mestecu zajaha kolo. Lahja, njena hči, ki si želi moža, očeta za svoje otroke, in kljub negodovanju sokrajanov odpre lastni fotografski studio. Onni, njen očarljivi blagi mož, ki hrepeni po družini. Kaarina, Lahjina snaha, ki v hiši naleti na zidove zamolčanih besed in odpre vrata podstrešja. V ospredju so predvsem ženske, tiste, ki so bile res del vašega življenja. Knjiga je obenem družinska saga, ki se razteza v obdobju sto let.

Moja praprababica Maria je bila res moja velika vzornica. V Kuusamu je bila prva babica, na svet je spravila na desetine otrok, in sicer je bila izjemno slikovita ženska. Naša družina je polna zgodb o njej. Ko sem začel pisati, so se mi liki žensk pojavljali kar sami od sebe. Kar naenkrat pa sem ugotovil, da dejansko pišem o ženskah iz svojega življenja, svoje družine. Ko je bila pred leti na Finskem obširna debata o pravicah homoseksualcev, se mi je še posebno vtisnil v spomin stavek enega od poslancev: Veterani se v vojni niso borili zato, da bi se danes geji lahko poročali! Je bila vojna res »privilegij« heteroseksualcev? Ne bi rekel. Tako sem se odločil, da napišem knjigo, v kateri bo poleg žensk še vojni junak homoseksualec. Tako se je rodil edini moški – Onni.

Očarljiv je prizor, v katerem si ostarela Maria gola speče goro palačink in jih tudi s slastjo poje. Majavo hodi in se oprijema prečke, a se hoče za vsako ceno še zadnjič povsem sama posladkati.

Ja, ta prizor sem moral tudi sam sebi odigrati. (Smeh.) Knjigo sem v glavnem pisal ponoči in konec tedna. Nekoč, bilo je štiri zjutraj, sem se ukvarjal ravno s tem prizorom. Nisem se mogel spomniti, kako je to, pogoltniti hrano, kaj se dogaja potem, ko zdrkne po grlu ... Našel sem nekaj piškotov, a ni bilo dovolj. Vstal sem, šel k štedilniku, pripravil maso, segrel ponev ... In jih pečene nato vse pojedel. (Smeh.) Ko se je ponoči zaradi silnega ropota zbudil moj partner, je samo začudeno gledal. »Kaj je, mar še nikoli nisi videl palačink?!« sem ga vprašal. (Smeh.) Dobro je biti pisatelj. Med drugim dobiš dovolilnico, da se sredi noči do sitega nabašeš palačink.

In potem ste ravno tako čez noč postali objavljeni pisatelj.

Res je, da to ni bila moja želja. Pač pisal sem rad in občasno objavil kratke zgodbe. Potem pa sem se za štirideseti rojstni dan znašel v Avstriji. Za darilo sem dobil potovanje po avstrijskih gradovih, in ker sem z njimi kar malo obseden, sem se darila razveselil kot otrok. Videl sem jih 29! Sicer premalo, da bi me potešilo, a za nekaj časa bo. (Smeh.) Bili smo visoko v hribih, ko je zazvonil telefon. Bil je založnik; zanimalo ga je, ali lahko objavijo mojo knjigo. Najprej sem mislil, da gre za šalo. Pomislil sem na vse prijatelje, ki bi se lahko spomnili takšnega dobrega vica. A ni bila šala. Če sem iskren, še vedno ne verjamem, da sem izdal knjigo. Nimam občutka, da je bila to moja usoda, potreba, ki bi v meni ves čas tiho tlela. Potem pa se kar naenkrat znajdem v situaciji, ko moj hobi postane knjiga in se celo izvrstno prodaja! Sedim z vami v ljubljanski kavarni in govorim o njej ... Malce nadrealistično. Včasih se mi zdi, da se mi sanja in da bo kaj kmalu kdo podrezal mojo ramo in mi rekel: Tommi, zbudi se! Ko sem na kakšnem knjižnem sejmu in se čutim še vedno le tisto, kar sem v službi, torej profesorja finščine, je hecno, ko se kar naenkrat najdem v družbi finskih pisateljev, o katerih pripovedujem svojim učencem. In potem pride kakšen slaven pisec k meni in mi reče: Živjo, Tommi! Ko sem razlagal o tem svojemu kolegu v zbornici, profesorju fizike, sem mu rekel, da se takrat počutim tako, kot bi se on, če bi ga zdaj poklical Stephen Hawking in ga povabil na igro košarke. (Smeh.) Rokujem se z ljudmi, katerih slike visijo v moji učilnici! Včasih se počutim kot tiste mlade punce s pomponi na tekmi ali pa na kakšnem koncertu fantov, kot so tisti, kako jim je že ime, Backstreet boys? (Smeh.)

In potem se morate vesti normalno, v sebi pa gorite od navdušenja.

Ja, težka reč. (Smeh.) Včasih oprezam okoli sebe, si gledam čez ramo, ali kdo že vpije: Cesar je gol!

Ste učitelj v finski šoli, ki jo Slovenci še vedno kujemo v oblake. Kako je?

Sem seveda znotraj šolskega sistema in učitelji o sebi ne mislimo, da smo najboljši na svetu. A tisto, kar mi je pri nas res všeč, to moram priznati, je, da so si otroci med sabo enakovredni, ne glede na to, ali imajo učne težave, so invalidi ... Vsi smo skupaj v enem prostoru. Tako učenci dobijo občutek, da je na svetu res veliko različnih ljudi. Ne dajemo slepih v eno institucijo pa tistih, ki jim gre učna snov teže od rok, v drugo. Vsem pomagamo, če pomoč potrebujejo. Finski šolski sistem temelji na dialogu. Veliko sodelujemo z učenci doma in sami si postavijo svoje realne cilje, ocene, ki si jih želijo, potem pa skupaj premislimo, kaj morajo za to narediti. In če dobijo slabo oceno, govorimo tudi o tem – kaj se je zgodilo, da je bila slabša, in predvsem – v čem pa ste dobri?

Vse pogosteje slišimo, da šola ubija kreativnost in otroke v resnici uniformira, namesto da bi jih učila različnosti. So vaši otroci veseli, da hodijo v šolo?

Pubertetniki so. Ne bi bilo naravno, če bi z veseljem hodili v šolo. (Smeh.) A ko sem naše šolsko gradivo primerjal s tistim, ki sem ga imel moč videti v ZDA, nisem mogel razumeti, zakaj se morajo tam toliko podrobnosti učiti na pamet. Če recimo jaz otrokom dam test, imajo lahko ob sebi zapiske. No, knjig ne, a stvari, ki se jim zdijo pomembne, napisane na list, niso nič nenavadnega. Velikokrat rešujejo teste na spletu doma. Seveda s sabo v šolo nosijo učbenike, včasih tudi težke, a nemalokrat se zgodi, da je prav vsa snov naložena na njihovih ipadih.

Ko sem se nedavno pogovarjal z angleškimi prijatelji o poučevanju književnosti pri njih, so vsi potarnali, da so se morali kot učenci močno poglabljati v klasično literaturo, se učiti Shakespeara na pamet. Morda so ga takrat res obvladali, a ga potem nikoli več niso vzeli v roke. Mi si tega ne želimo. Seveda spodbujamo branje, tudi v šoli veliko beremo, vsega po vrsti. A nam ni tako zelo pomembno, da imajo otroci v glavi vso finsko klasiko s konca 19. stoletja, na primer. Ključno je, da berejo. Da imajo veliko zanimanj. Ponudimo klasike, prebiramo odlomke, a najbolj pomembno je, da najdejo literaturo zase. Lahko je to pesem, drama, roman, lahko je biografija kakšnega športnika. Če se le naučijo ljubiti knjige, potem lahko rečem, da mi je kot učitelju uspelo.

Kateri so vaši najslajši spomini na knjigo, na branje, na občutek, da se vam je z besedami odprl nov svet?

Branje nam je bilo vsem v družini zelo ljubo. Najtoplejši spomin imam na svojo sedemčlansko družino; vsak je v roki držal svojo knjigo ob nedeljskih večerih. A moj prvi spomin, ko še nisem mogel brati sam, je spomin na Medvedka Puja. Bil sem še res zelo majhen. Sedel sem na tleh, starejši brat je stal pri vratih, mama mi je brala Puja. Brat se je vse bolj približeval in napenjal ušesa. Mimo je prišla še starejša sestra, prav tako radovedna obstala. In nato je še najstarejša, šestnajstletnica, ki se je na petkov večer s prijatelji odpravljala na žur, prisedla. Vsi so prisedli, tudi oni, ki so prišli ponjo, da jo odpeljejo na zabavo. Na tleh smo bili tiho kot miške in poslušali mamo, kako bere Medvedka Puja.

No, če se zdaj poskušam domisliti, kateri lik ste, lahko z gotovostjo rečem, da niste Sova, kajti ona se le pretvarja, da zna brati. Tudi osel Sivček niste, ne zdite se tako čemerni. Kdo ste?

(Smeh.) Ko sem bil otrok, sem oboževal Pujska. A ta knjiga mi je še vedno tako zelo všeč zato, ker v njej nastopa medvedek, ki si upa občasno biti tudi neumen. Nima potrebe, da bi se pretvarjal, da je več, kot je. Sem samo majhen medvedek, pravi, z majhnimi možgani.

Je tudi za vas vsak dan najboljši dan, kot njemu?

Tudi. (Smeh.) Zdaj sem se spomnil! Nekoč sem bil pri babici, ki je imela staro zaprašeno polico knjig. Posebno me je vabila zbirka, ki sem se je smel dotakniti le z njenim dovoljenjem. Tako sem si nekega dne izbojeval tudi, da jo preberem. Pri desetih sem imel za sabo že vse Shakespearove drame. Bile so napisane v stari finščini iz 19. stoletja. Oboževal sem te drame! Še posebno Macbetha! Prekrasno!

Kako ste brali kot otrok? Ste se vsakič znova preselili z mislimi v okolje, v katerem se je zgodba dogajala?

Točno tak sem bil! Moji starši so nas otroke pogosto odpeljali v gledališče. Zame so bile Shakespearova drame, ko sem jih bral, vedno povsem svoj teater v moji glavi. Skrbno sem bral tudi vsa navodila v oklepajih, ki so mi govorila o ozračju zgodbe ... In, presenečeni boste, »požiral« sem tudi Pet prijateljev Enid Blyton. Ampak Anne mi je šla res na živce. Kakšna jokica! (Smeh.)

Kako vas gledajo vaši učenci zdaj, ko ste znan pisatelj?

Vseeno jim je! (Smeh.) Včasih rečejo, da se jim zdim kul ali pa da jim je mama doma pokazala mojo sliko v časopisu. To pa je tudi vse.

So mame na govorilnih urah prijaznejše do vas?

Nič se ne spremenilo. V šoli sem samo učitelj. Do svojih učencev sem strog in prijazen hkrati, se mi zdi. V razredu sem, čeprav se veliko pogovarjamo, jaz glavni. Pogosto razpravljamo o aktualnih dogodkih. Ni tako, da jaz govorim, maham s palico, v razredu pa mora biti grobna tišina. A avtoriteta mora biti.

Čudoviti so vaši opisi okolja in okoliščin. Stare blagajne, prvega hladilnika, že omenjenih palačink ...

Imam zelo dober spomin. Spomnim se vsega, kar se mi je zgodilo. Včasih so mi starši govorili, da si izmišljujem, da si ni mogoče zapomniti, kako sem bil oblečen, kaj vem, januarja pred desetimi leti. A moj vizualni spomin je res dober. Okolje nenehno vsrkavam na svoj trdi disk. Če me zdaj vprašate, ali bi vam lahko opisal sceno vseh predstav, ki sem jih v življenju videl, bi vam rekel: Ni problema!

Noro. Kaj pa Finke, kakšne so? Močne, upornice, strastne?

Starša sta bila oba fotografa. Ne spomnim se, da bi bile vloge med njima jasno ločene. Vse sta počela enako in skupaj. Čeprav ... Moj oče je recimo človek, ki mu kladivo in žeblji nikoli niso prinašali velikega užitka. In če je bilo treba na steno pribiti sliko, jo je vedno mama. Moj oče je tudi izjemno nežen človek. Zdaj ga ni več doma, ker je zaradi alzheimerjeve bolezni v domu upokojencev. A ko je še bil in smo otroci sedeli za mizo, je bil on tisti, ki nas je vsakič, ko je šel mimo, nežno pogladil po laseh. Moji stari starši po materini strani so bili kmetovalci. Oba sta spet delala vse. Finska je država, ki moškim dovoljuje, da so ljubeči in nežni. In ženske so vedno lahko uporabljale orodje, recimo. (Smeh.)

Ženske na Finskem so dobile volilno pravico leta 1906; drugi na svetu smo bili, prvi v Evropi. Tudi v finski literaturi je morje izjemno močnih žensk. Zdaj mi pride na pamet Hilda Käkikoski. Bila je ena od prvih, izvoljenih v finski parlament leta 1906. Tudi v delih velikega finskega pisatelja Anttija Eliasa Tuurija je veliko močnih ženskih likov. Kaj pa vem, morda je naša kultura pač takšna; temelji na sposobnih ženskah.

Kako gledate na očeta, ko vidite, da ugaša pred vašimi očmi?

Ko smo pred desetimi izvedeli za diagnozo, mi je sestra rekla: Zdaj je čas, da se začnemo pripravljati na dolgo poslavljanje ... Nisem vedel, kaj je hotela s tem povedati. Zdelo se mi je grozno. Saj je še živ, predvsem pa pri močeh! Danes jo razumem. Grozno je, ko ga gledam, še posebno zdaj, ko imam tudi sam otroka, dveletno hčerko. Ob njiju se nenehno sprašujem o svoji novi življenjski vlogi. V drugem romanu pišem ravno o tem, kaj pomeni biti oče. Alzheimerjeva bolezen je res ena najbolj groznih, kar jih je. Grozna tudi zato, ker sem bil v zadnjih dveh letih priča velikim prelomnicam svoje hčerke. Ko je prvič sama sedla, se začela plaziti, si dala žlico v usta, shodila ... Sočasno pa je moj oče vse te prelomnice, kako naj rečem, pozabljal? Na koncu spet vsi postanemo otroci. In biti roditelj svojemu očetu je prav tako posebna izkušnja. Bolezen nas prisili, da odrastemo, še preden pride naš čas.