Moj polom je bil za druge navdih

Petra Škarja, sproščena in iskrena dama sredi dvajsetih, je v podjetništvu idejno neukročena.

Objavljeno
27. oktober 2014 11.13
Podjetnica Petra Škarja. V ljubljani 20.10.2014
Manca Čujež, Ona
Manca Čujež, Ona
V podjetništvu je idejno tako neukročena, kot so njeni kodri. Dovolj pogumna, da si upa biti drugačna, dovolj odločna, da je prisluhnila sebi in prestopila meje pričakovanj okolice, dovolj drzna, da se ne boji neuspeha. Ena najprodornejših mladih slovenskih podjetnic, avtorica zgovornih knjig Česar nas niso naučili v šolah in Ameriški milijonarji so spregovorili …, ki sta dozoreli ob dragocenih, a bolečih življenjskih lekcijah, je tudi vse bolj iskana predavateljica, ki zelo konkretno, a ne vsiljivo, nakaže smer, kako se pobrati po življenjskih padcih, kako si odpirati vrata tako poslovno kot zasebno. Spodbujevalka podjetnosti in unikatnosti med mladimi želi v Sloveniji ustvariti bolj podporno okolje za ustvarjalnost, živost in – srečo.

Katero dragoceno lekcijo vam je namenilo življenje, pa vas je ne bi naučila nobena šola, seminar ali knjiga?

Prva je bila huda prometna nesreča pri osemnajstih, ki me je prisilila, da sem se ustavila, in tako sem prvič v življenju razmišljala, kaj bi sploh rada počela. To je bila prelomnica, da sem se pri devetnajstih odločila za samostojno podjetništvo. Druga prelomnica je bil popoln življenjski padec pred petimi meseci, ko sva se razšla s partnerjem in sem čez noč ostala brez vsega, kar sem gradila zadnjih pet let – brez hiše, stanovanja, sanj o otrocih, družini. Obe lekciji sta bili takrat izjemno hudi, a nekaj najbolj dragocenega, kar sem kdaj dobila.

Kako ste miselno okrevali po prometni nesreči?

Prvič v življenju sem razmišljala s svojo glavo. Prej sem le sledila sistemu, zato tudi zdaj opozarjam na to, kako nas ta vodi in da smo le sledeče ovčke. Takrat sem bila zaradi pretresa možganov prisiljena biti nekaj mesecev sama s sabo, v tišini, v temi, in sem razmišljala, kdo sploh sem, kaj bi rada v življenju počela, kaj so moji talenti.

To je bila torej odskočna deska za podjetništvo?

Poškodba noge v nesreči mi je onemogočila odbojkarsko kariero, kar je bil šok zame. Nisem še vedela, kaj bi rada počela, vedela pa sem, česa ne bi – delala od devetih do petih za enega delodajalca in ga stalno prosila za dopust. Rada potujem, rada hodim v hribe, potrebujem to svobodo. Takrat sem sploh dojela, koliko mi pomeni svoboda, in da ni druge možnosti kot lastna pot, če hočem biti zadovoljna, srečna in izživeti svoje sanje.

Vendarle so bili vaši podjetniški začetki vse prej kot sanjski. Nadpovprečno uspešna gimnazijka, perspektivna športnica, odlični pravzaprav v vsem, česar ste se lotili, ste pri študentskem delu že zgodaj trčili ob spoznanje, da vsem šolskim dosežkom navkljub v podjetništvu ne pridete prav daleč.

Pri devetnajstih sem samozavestno odprla študentski s. p., saj mi je do takrat šlo vse, česar sem se lotila. V prvem podjetju, kjer sem tržila finančne izdelke, sem se prvič znašla na trgu dela in pogrnila. Bila sem med najslabšimi tržniki, niti približno nisem zaslužila za normalno preživetje, vsaj eno leto sem se izjemno mučila. Zato sem začela razmišljati, katerega znanja mi šola ni dala, a ga na trgu dela nujno potrebujem, da bom vsaj povprečna. Brskala sem, spoznavala ljudi, brala knjige, obiskovala seminarje, preizkušala sama, rezultat pa je bila knjiga Česar nas niso naučili v šolah. Vsakdo v podobnem položaju, recimo odličnjaki, lahko v njej najde uporabno znanje, za katero bi bila sama takrat hvaležna.

Kako so bližnji in okolica sprejeli vaše spoznanje in odločitev, da v praksi vseživljenjsko izobraževanje prekaša formalno izobrazbo?

Mislim, da tega še danes niso povsem sprejeli. Življenjsko poslanstvo moje babice in staršev je, da mi najdejo redno službo, in šele takrat bodo mirno spali. Tega jim ne zamerim, saj so navajeni drugačnega sistema, živijo v veri, da boš vse življenje srečen, če dobiš redno službo. Nekaj let jim sploh nisem povedala, da sem pustila formalno izobrazbo. Ker sem šla že zelo zgodaj od doma in nikoli nismo bili res tesno povezani, je bilo potem laže naznaniti, da sem izbrala svojo pot. Seveda mi starši želijo vse najboljše, a preprosto ne morejo razumeti takšnega življenja. Radi se imamo, ko pridem domov, a se ne pogovarjamo o poslu. Sprejeli smo, da ima vsak svoje življenje.

V močno oporo vam je bil partner …

Največji učitelj! Pri dvajsetih sem ga spoznala in še danes ga občudujem, kako uspešen podjetnik je, po mojem mnenju eden najboljših naše generacije v Sloveniji. On me je naučil, da sem živela podjetništvo in v njegovem podjetju osvojila osnovne veščine. Pred nekaj meseci, ko sva se razšla, sem to znanje usmerila v samostojno pot.

Načrtovala sta skupno prihodnost, si šla podjetniška obzorja skupaj širit v ZDA, pa se je vendarle zalomilo.

Oba sva rasla, ampak vsak v svojo smer, in po nekaj letih je bil razkol prevelik, zato sva se odločila, da nadaljujeva vsak zase. Ogromno sva dala drug drugemu, a ravno pred prelomnico, ali naj si ustvariva družino, ugotovila, da skupaj ne bo šlo.

Ko sta se po vrnitvi iz ZDA razšla, ste zapisali, da se vam je takrat podrl svet. Čez noč ste ostali sami, brez življenjskega in poslovnega partnerja, brez stanovanja, zgolj s psičkom, avtomobilom, nekaj tisoč evrov težkimi dolgovi, s porušenimi sanjami. Marsikdo bi obupal, vi pa ste se nepredstavljivo hitro postavili na noge. Kako?

Še sama ne morem verjeti. Tisti dan se mi je res porušil svet, nisem več vedela, zakaj živeti in kako. Vse življenje sem sanjala, da se bom poročila, imela otroke, dom, vrt, potem pa se ti čez noč vse sesuje. Ne vem, od kod mi vsa ta moč, a naslednji dan sem vstala in začela pisati, ker me to sprošča. Nisem se spraševala, kaj sem izgubila, ampak kaj znam, kaj imam, kaj lahko naredim, s kom in kdaj. Ko sem se vprašala, kdaj naj naredim, mi je kot nekdanji športnici švignil skozi glavo slogan podjetja Nike: Just do it! Samo naredi! Zaposlitev ni prišla v poštev, vrnitev k staršem prav tako ne, ker smo že toliko let živeli ločeno. Začela sem pisati knjigo Ameriški milijonarji so spregovorili … Končana je bila v nekaj urah, objavila sem jo na spletu, začela so se naročila, vse se je zgodilo izjemno hitro. Po enem mesecu sem že odplačala dolgove, imela odprt s. p., knjigo že skoraj prodano v tisoč izvodih. To je bil res nor val, podpora vesolja, ne vem, kako naj si sicer to razlagam.

Sami ste stopili v akcijo in se pobrali, zavestno odmislili podporo domačih ali prijateljev, tudi ko ste potrebovali le najosnovnejše, streho nad glavo.

Že od prej sem vedela, da po padcu večina ne more hitro vstati ravno zaradi tolažbe. Smiliš se drugim, crkljajo te, ti vse prinesejo pod rit, dobesedno, in udobje ti začne prijati. Zato se marsikdo ne pobere! Vedela sem, da bom še vedno slabe volje, a se ne bom sestavila, če grem v takšno cono udobja, zato sem sklenila, da na novo zaženem sama. Šele po enem tednu sem prijateljem povedala, kaj se dogaja, ko sem se finančno že pobrala.

Kako dolgo ste se pobirali osebnostno, čustveno?

Se ljudje sploh kdaj stoodstotno postavimo? Vse življenje razrešujemo čustvene zadeve. Zelo kmalu sem čustveno in osebnostno stabilno stala in gradila naprej. Preprosto zato, ker sem zaprla tista vrata in razčistila s seboj, a hkrati tudi ves čas delala hipnotične in psihološke vaje. Moja zgodba se od 95 odstotkov drugih zgodb razlikuje le po tem, da sem se hitro postavila na noge, a bodimo stvarni, ogromno jih ima precej hujši položaj, kot sem ga imela sama. Bila sem zdrava, imela sem napisano knjigo, vse potrebno znanje; res pa sem se pobrala hitro, medtem ko večina travmira mesece, leta, nekateri vse življenje.

Kako je dozorelo spoznanje, da je lahko padec večji blagoslov od prijatelja, ki te tolaži?

Po kakšnih desetih dneh sem na spletni strani in facebooku javno objavila, kaj se mi je zgodilo, da bi prijateljem in sodelavcem dala vedeti, naj me pustijo pri miru, saj delam. Ta prispevek se je začel neverjetno deliti po facebooku, v treh dneh je prišlo na mojo stran 3500 ljudi, prej morda petdeset dnevno, in začela sem razmišljati, kaj jih tako privlači. Nekaj, kar je bilo zame polom, je zanje navdih! Po desetih dneh so me že začeli klicati na različne seminarje, ali bi predavala o tem. Ugotavljati sem začela, da mi bo padec ustvaril novo podjetje in novo življenje. Takrat mi je postalo jasno, da sem potrebovala točno to za spoznanje, da moram združiti vse znanje in izkušnje in ustvariti to, kar sem vedno sanjala: pisati knjige, potovati in predavati. In to zdaj delam.

Zelo velikopotezno, pred kratkim ste nastopili tudi na Kitajskem in si izpolnili otroške sanje.

Učiteljica res nisem postala, kar sem si sicer želela kot otrok, ko sem pogosto vodila prireditve in uživala v nastopanju pred veliko ljudmi, sem si pa uresničila sanje nastopiti pred večtisočglavo množico. Ko sem v Šanghaju stopila na oder, sem doživela déjà vu, res je bilo noro doživetje, ko imaš pred sabo tri tisoč ljudi, vsi te gledajo in srkajo tvoje misli. Izid moje knjige na Kitajskem in javno predavanje sta sploh moj daleč največji poslovni dosežek.

Čeprav se zdi, da podjetništvo obvladuje (raz)um, sami vanj spontano vpletate čustva. Kako se vam v podjetniških vodah obrestuje srce postavljati pred razum?

Mislim, da je to bistvo. Ko si na tleh, ti razum odpove, takrat razumsko ne najdeš rešitve, ker si preveč obupan. Edina rešitev je, da ga utišaš in prisluhneš srcu, ki te vodi prve pol sekunde, ko ti nekaj pade na pamet. Razumsko je bilo neumno razmišljati o knjigi, saj s knjigo ni še nihče zaslužil – takšno je bilo moje prepričanje, a srce je reklo, naj poskusim. Ko slediš intuitivnim mislim, ki so vedno nezmotljive in nam hočejo dobro, čeprav so včasih skregane z logiko, malo vlagaš, a dobiš čudovite rezultate. Prepričana sem, da danes v ospredje prihajajo čustvenost, iskrenost, pristnost, pozitivne, močne vrednote. Če je bil včasih vrhunski podjetnik nekdo, ki je razumsko znal narediti dober poslovni načrt in vse preračunati, zdaj po mojem mnenju prihaja v ospredje tisti, ki je preprost, iskren, odprt.

V nekem pogovoru ste smelo napovedali, da boste ena tistih, ki bodo revolucionarno spremenili Slovenijo. Kako?

Zaljubljena sem v Slovenijo, želim živeti tu, a bi rada ustvarila bolj podporno okolje za ustvarjalnost, srce, iskanje rešitev, živost. Danes ljudje večinoma hodijo naokrog s sklonjeno glavo, pogovarjajo se o težavah, se prepirajo, iščejo krivce v politiki, povsod je sam negativizem. To moramo spremeniti! A lahko le tako, da spremenimo posameznike, tiste, ki si želijo sprememb na bolje, ko nas bo dovolj, pa se bo hitro obrnilo. Ljudje naj povedo svoje zgodbe, svoje sanje, naj se govori o tem. Zakaj je sramota povedati, kaj si želiš? Naj pokažejo svoje talente, naj povedo, kaj si želijo spremeniti v družbi. Bolj ko bomo odprti, iskreni, neposredni, bolj ko si bomo dovolili biti ranljivi, več ljudi bo videlo, da lahko pristopijo tudi sami. Vsi imamo talente, sanje in sposobnosti, a kot da večino omejuje neka ovira – le odstraniti jo moramo in si dovoliti biti, kar smo. Ljudje včasih le potrebujejo koga, ki verjame vanje. Potem si upajo, ustvarjajo, pokažejo svojo unikatnost!

Kot kakšno doživljate slovensko mladino?

Pasivno. Večina, zlasti na okroglih mizah, se brani, da to ni res, a to je že prvi znak, da sploh niso odprti za to spoznanje. Ko sva šla v Ameriko, sva potrebovala dolgo, preden sva spustila ego in si priznala, da sva omejena. To je bilo res močno izobraževanje. Nekaj let sem bila v vlogi delodajalke v podjetju in vidim, kdo prihaja na vodilna delovna mesta. Zelo izobraženi in mladi ljudje, a omejeni, pasivni, nesamoiniciativni, pričakujejo, da bodo plačani na število ur, kar je že zdavnaj mimo, ko iščeš ustvarjalnost, so šokirani, prav tako, ko morajo sami najti rešitev. Kot da čakajo varuha – to je bil vedno ali oče ali učitelj ali duhovnik –, ki ti govori, kaj narediti. Opravljajo naloge, so robotki, a tega ne potrebujemo več. Potrebujemo ustvarjalne ljudi, ki si bodo sami oblikovali pot. Mislim, da je še vedno večina takšnih, ampak v zadnjem času je občutiti – ali pa se sama gibam v takšnih krogih – čedalje več podpore ustvarjalnosti, unikatnosti, pogumu biti drugačen. Gremo v pravo smer! Ljudje si res želijo sprememb, a si velikokrat še ne upajo narediti odločilnega koraka, bojijo se mnenja okolice, mislijo, da so nesposobni. Včasih le potrebujejo spodbudo, da stopijo naprej, koga, ki jim pove, da verjame vanje, ki jih prepriča, da so sposobni, koga, na katerega se lahko oprejo, ko jih bo okolica zavrnila. Le to potrebujejo!