Adrenalinska preizkušnja na ledu

Potrebnih je bilo le nekaj ur, da se je virus razširil med nami. Nekateri so celo zboleli za akutno obliko porscheitisa. A če sem odkrit, smo se vsaj nekoliko okužili vsi, ki smo bili izpostavljeni temu zahrbtnemu virusu.

Na Finskem, globoko v polarnem krogu, v bližini smučarskega Levija namreč Porsche vsako zimo pripravi vozniško preizkušnjo v zimskih razmerah – predvsem po ledu.

V zasneženi neskončnosti Laponske je Porsche že pred nekaj leti našel skupni jezik z lokalnimi oblastmi in na nekaj deset kvadratnih kilometrih gozdnate in močvirnate pokrajine začel urejati zimsko testno središče. Zdaj je to resnično velik kompleks, sestavljen iz treh infrastrukturno povezanih, a hkrati ločenih preizkuševališč. Vse skupaj se tam dogaja od novembra pa do pomladi, ko tako daleč na severu vladajo dovolj nizke temperature in nimajo težav z vzdrževanjem ledenih cest in poligonov.

Sicer pa v tem »Porschelandu« vlada izjemna urejenost in disciplina. Čeprav bi morda nekateri okoljevarstveniki protestirali, češ da preizkušanje avtomobilov in skrb za okolje ne gresta z roko v roki, to povsem ne drži. Ko pomladi sneg in led izgineta, za avtomobili ne ostane praktično nič, razen nekaj objektov, vključno z restavracijami in upravnimi stavbami. Inštruktor Lars, ki je vodil našo skupino, je med drugim tudi prosil kadilce, da med »čik pavzami« ogorke spravijo v prazne plastenke in jih odložijo na ustreznih mestih. Tako močvirje, v sicer kratkem neledenem delu leta, lahko nemoteno živi svoje življenje.

Zakaj po ledu?

V teh zimskih dneh pa je ledeni oklep najmočnejši. Tako številne poligone z najrazličnejšimi konfiguracijami ovinkov in šikan, med drugim tudi velik krog s premerom skoraj 200 m, skrbno polivajo z vodo, zatem pa zgladijo s posebnimi vozili. Taka podlaga, na kateri bi brez težav igrali hokej, seveda zahteva, da so avtomobili obuti v ježevke, te so imele na vozilih, ki smo jih vozili, od 1,5 do 4 mm dolge žebljičke. Seveda takšne podlage niso izbrali naključno. Zaradi izjemno nizkega trenja, lahko namreč fizikalne zakonitosti, ki vladajo avtomobilom, preizkušajo pri bistveno nižjih hitrostih, kot na primer na zgolj mokri, da ne rečem suhi podlagi. Poleg tega je morda še največja prednost tovrstnega zimskega preizkušanja tudi ta, da ob vseh poligonih ni niti enega jarka, stebrička ali kakšne druge ovire – edina »ograja« je mehak sneg. Zato nihče ni zaskrbljen, kako bo kdo izpeljal kakšen ovinek in če mu bo uspelo uloviti podivjani cayenneov, caymanov ali turbov zadek. Vse kar se lahko zgodi, je klic po walkie-tolkie: »We have a situation for cayenne …« kar pomeni, da se morajo vsi tečajniki ustaviti in počakati, da asistenčno vozilo »izletnika« potegne iz sneženega objema nazaj na gladko podlago in se učna ura lahko nadaljuje.

Tako smo dodobra spoznali razliko v obnašanju vozil z zgolj zadnjim pogonom, kjer je seveda največja težava podkrmiljenje oziroma uhajanje zadka, in 520-konjskega štirikolesno gnanega 911, ki mu je treba z odločnim dodajanjem plina pomagati, da se potegne iz ovinka. Nesporno pa je tudi spoznanje, da ima največ težav z ledeno podlago terenski cayenne, pri katerem ima kljub odličnemu štirikolesnemu pogonu odločilno besedo velika masa. Zato sva v kategoriji Porschejevih SUV-ijev s kolegom Andrejem dala prednost manjšemu, okretnejšemu in agilnejšemu macanu.

Podobne kampe imajo številni proizvajalci avtomobilov, a brez posebnega obotavljanja lahko zapišem, da je Porschejev v vrhu po organiziranosti oziroma profesionalnosti in nenazadnje zaradi avtomobilov, ki so na voljo. Tako smo od zgodnjega jutra do poznega popoldneva, začeli in končali smo v mraku, vozili caymana GTS (250 kW/340 KM) z zadnjim pogonom in sredinskim motorjem, 911 turbo S (383 kW/520 KM) s štirikolesnim pogonom, pa, kot rečeno, oba Porschejeva SUV-ija – cayennea turbo (383 kW/ 520 KM) in macana turbo (294 kW/400 KM). Za češnjo na torti pa nam je bil za nekaj krogov po ledenem dirkališču na voljo še Timo Bernhard, Porschejev dirkač v razredu GT, predvsem na vztrajnostnih dirkah. Popeljal nas je s hibridnim porschejem 918 spyder, z bencinsko-električnim štirikolesnim pogonom in več kot 850 konji in za povrh še s povsem dirkalnim GT 3 cup.

Užitek in učenje

Seveda je v ospredju adrenalinski užitek, ki ga občutiš, ko se ti (če se ti) posreči v enakomernem in nadzorovanem drsenju prepeljati skozi dolg ovinek ali celo zaporedno kombinacijo dveh ali treh ovinkov … A to ni preprosto, hitro ugotoviš, kako težko je že enakomerno in seveda ravno prav močno, a hkrati nežno pritiskati pedal za plin, kako moraš vozilu z volanskim obročem dati vedeti, v katero smer naj pelje in kako pomembna je koncentracija, saj odloča vsak gib in pogled.

Ko se je preizkusni dan na ledu prevešal v večer pa je bilo tudi vedno bolj jasno, kaj pomeni vozniška, da ne rečem dirkaška kondicija. Čim več krogov je bilo za nami, vedno pogosteje smo slišali: »We have a situation …« in Lars je stoično, a do konca profesionalno odgovarjal: »Nič hudega, odlično vam gre, cayenne že prihaja …«