Tiskane izdaje
ozneje sem ugotavljal, da so bili resnično težavni le prvi kilometri, ko sem z najetim avtomobilom – zavestno sem izbral takega s samodejnim menjalnikom, saj te vsaj ta razbremeni v nenavadnem položaju, ko je volan na desni, prestavna ročica pa na levi – z letališča moral pripeljati do središča Pertha, glavnega mesta Zahodne Avstralije.
Je pa res, da je eno voziti kar se da previdno in počasi (večinoma je promet omejen na hitrost med 70 in 100 km/h) in po levi, drugo pa imeti tisti pravi občutek za avtomobil. Tudi po dveh dneh so bili moji občutki za volanom na desni, milo rečeno, nenavadni – kot da bi vozil avtobus ali nekaj podobnega. Nisem si znal predstavljati, da bi peljal hitro ali da bi, če bi bilo treba, tako ali drugače »lovil« vozilo. Je pa pri mojem privajanju na vožnjo po levi odigral pomembno vlogo tempomat. Na neskončnih ravninah, ko je navigacijska naprava kazala, da bo naslednji resnejši ovinek čez 215 kilometrov, in ko ti ni povsem jasno, kako se boš srečal z naslednjim cestnim vlakom, road trainom, je tempomat neprecenljiv pripomoček.
Kraljestvo terencev
Ima pa promet tam spodaj več obrazov. Zahodni, osrednji in severovzhodni del celine, vedeti moramo, da je kar 70 odstotkov Avstralije bolj ali manj puščavskih, je kraljestvo terencev. Tukaj postane jasno, zakaj Toyota proda toliko land cruiserjev in Nissan patrolov … Tako rekoč vsako vozilo, ki ga srečaš, je opremljeno za taborjenje v divjini, na strehi je zložljiv šotor, pa ribiške palice, neredko tudi čoln. Vitel je skoraj del obvezne opreme ...
Proti bolj razvitemu in poseljenemu jugu, z velemestoma Melbourne in Sydney na čelu, vse skupaj postaja bolj evropsko oziroma ameriško. Je pa hitro jasno, da so Avstralci ljubitelji avtomobilov. Na mestnih ulicah vidiš vse: od lamborghinijev in ferrarijev do številnih porschejev, BMW-jev, MB AMG-jev in seveda avstralskih holdnov, ki so večinoma športne limuzine s šest- in osemvaljniki, nekateri tudi z več kot 500 konji. Tako mi še zdaj ni jasno, kje se znorijo, saj na cestah skoraj ni nikogar, ki bi resneje kršil hitrostne omejitve. Celo smernike uporabljajo presenetljivo pogosto.
Na dobrih 3500 kilometrih, ki sem jih prevozil po zavidanja vrednih cestah, sem doživel le eno slabšo izkušnjo – Sydney. Najprej se je začel promet gostiti na osempasovni vpadnici, in verjemite, ni najbolj prijetno peljati 100 km
h vštric z dvema mackoma, ki imata kromani maski visoki skoraj dve nadstropji in vsak po kakšnih 55 koles. Z bližanjem mestnemu središču kopnita tudi potrpežljivost in vljudnost domačih voznikov. Čeprav sem bil iz Queenslanda, tako je vsaj sporočala registrska tablica na najetem RAV4, je to vedno manj učinkovalo. Stiskali so me z vseh koncev, da bi prišel z levega na skrajni desni vozni pas, je bila zgolj želja …
Vse je napisano
Tamkajšnja prometna ureditev mi je sicer sčasoma postala všeč. Saj ne zaradi vožnje po levi, te se pač privadiš, ampak zaradi prometnih znakov oziroma opozoril oziroma navodil. Vse je napisano, tako da se težko izgovarjaš, da »nisi vedel«. Keep left je na vsakem križišču, opozorila o največji dovoljeni hitrosti, ki je na avtocestah skromnih 110 km
h, opozorila pred road traini, se pravi neskončno dolgimi tovornjaki, ki v dolžino lahko presežejo 50 metrov, opozorila o uporabi varnostnih pasov, o utrujenosti in nujnem počitku, ne nazadnje o tem, da je na avtocesti za običajno vožnjo levi vozni pas (pri nas torej desni) in da je desni le za prehitevanje. Nenehno pa se vrstijo tudi opozorila na nevarnost srečanja s kenguruji in še nekaterimi živalmi … Žal je to očitno premalo, saj ob cestah leži na desetine trupel.Ima pa omejitev hitrosti na 110 km/h tudi nekaj negativnih stranskih učinkov. Tovornjaki so namreč le malo počasnejši (če sploh) in tako se vsi vozijo 110 km/h in se lahko zaplete, ko se promet zgosti in prehitevaš 45-metrski tovornjak kakšni dve minuti …
Zdaj, ko sem spet doma, pa si ponavljam – vozi desno. Navada je železna srajca.
