Tiskane izdaje
Da spremljamo predsedniško kampanjo, kjer med napovedanimi kandidati najbolj zrelo delujejo poklicni komiki, je deloma kriv sedanji predsednik države Borut Pahor. Njegovo neustavljivo hrepenenje, da bi ugajal ljudskim množicam vseh starosti in modrosti, je po mnenju mnogih razvrednotilo predsedniško funkcijo na raven zabavljaštva. Pahor je ob napovedi vnovične predsedniške kandidature očitke odpravil s tezo: »Morda je v moji politični drži res nekaj, kar se imenuje populizem, a nikdar nič, kar se imenuje rasizem, nacizem.« Kralj zbiranja všečkov na družabnih omrežjih narcisizma ni omenil, je pa priznal, »da ni moralna avtoriteta in se to tudi ne trudi biti«.
Pred dnevi je, pod patronatom večnega otroka Aleša Primca in njegove stranke Gibanje za otroke in družino (GOD), v predsedniško tekmo vstopila tudi nesporna moralna avtoriteta Angelca Likovič. Težko se je odločiti, katera od njenih štirinajstih točk volilnega programa je boljša, zato jih na hitro povzemimo.
Angelca v prvi točki pove, da spoštuje deset božjih zapovedi, v nadaljnjih treh se zavzame za pravice mladih, delavcev in kmetov ter babic in dedkov. Vse lepo in prav in všečno. Zatakne se pri peti točki, kjer Angelca napove, da bo koroška dečka vrnila starim staršem. Očitno je Pahorjevo menjavanje vlog vzela precej resno in se namerava za kak dan preleviti v socialno delavko na primernem centru za socialno delo.
V šesti točki se Angelca zavzame za »rojstvo vseh spočetih nerojenih otrok«. Pri tem ne omeni, kako se bo zavzela za spočete in rojene, pa nič zato. V sedmi točki izrazi svoje odločno nasprotovanje »zoper evtanazijo bolnih in ostarelih«. O evtanaziji mladih in zdravih pa nič! V osmi obljubi nekakšno robinhoodovsko nacionalizacijo »nakradenega premoženja tajkunskih elit«, v deveti že krepi policijo in vojsko, da »bosta lahko učinkovito varovali naše ženske in otroke pred džihadističnimi teroristi«. Varovanje nikogaršnjih žena ali celo moških prepušča neznani instanci.
Deseta točka je nerazumljiva, enajsta prepoveduje »posvojitev otrok v razmerja dveh moških, dveh žensk, dveh transseksualcev in dveh queerseksualcev«. Lepo, Angelca je pripravljena dopustiti vsaj posvojitve v katero od drugih kombinacij razmerij, npr. razmerje lezbijke in transseksualca. V dvanajsti obljubi, da nas v času njene vladavine ne bodo čipirali. Lepo, karkoli je s tem že mislila. V trinajsti se pohvali z življenjem in delom po zdravi pameti. V štirinajsto točko se ji je zdelo nujno zapisati pojma »globoka država« in komunizem. Da vemo, kdo smo in kam potujemo.
Čeprav so Angelčina protislovja in nje nekonsistence mestoma zabavni, programske točke precej natančno opišejo ideološko pozicijo, ki jo zastopa. Nič novega sicer ni, da je globoko verna kristjanka, da je proti evtanaziji, splavu in da je goreča podpornica spoštovanja moralne avtoritete starostne skupine, ki ji pripada. Novost ni niti, da je sedanji predsednik zabavljač, nekakšen samooklicani »benigni« populist.
Angelčin primer je precej dober dokaz, kako »benigni« populist s svojim ravnanjem v peskovnik vabi tudi drugačne oblasti in pozornosti željne nastopače, ki so za pridobivanje všečnosti pripravljeni izkoristiti čisto konkretno stisko ljudi. Umestitev »osvoboditve« koroških dečkov v predvolilni program ni zgolj populistična, je tudi nevarna, saj priča o popolnem nerazumevanju pravne države, pristojnosti predsedniške funkcije, kaže pa tudi željo po avtoritarnem odločanju v konkretnih zadevah. Ali povedano bolj milo, z eno od točk Angelčinega predvolilnega programa: Angelca živi in dela po zdravi pameti. Žal pri tem pozablja, da mora predsednik države živeti in delovati po veljavnih zakonih ter upoštevati odločitve državnih institucij. Naj so mu po volji ali ne.
Kot smo omenili na začetku, je Pahor zgolj delni krivec za pretežno klovnovsko zasedbo na klopi letošnjih predsedniških kandidatov. Večji del krivde za obstoječe nerazumevanje političnih funkcij in njih pristojnosti nosi levica, ki se »benignemu« populistu nasmiha, ga ignorira ali pa živi v prepričanju, da je resnično benigen.
S takšnim ravnanjem k njegovi popularnosti pripomore tudi sama, saj spregleda dejstvo, da se za navidez benevolentno politiko ugajanja vsem skriva zelo realna politika izenačevanja vseh strani in prikrivanja strukturnih in konkretnih družbenih problemov. Na primer sistemskih anomalij kapitalizma, odnosa do migrantov, homoseksualcev in drugače verujočih.
Če bi se morali česa naučiti iz ameriških predsedniških volitev, je to, da se v igri populizma na poligonu postfaktične realnosti precej bolje znajde desnica, zato je treba proti vsakršnemu populizmu nastopati odločno in dosledno predstavljati dejstva. Drugače je samo vprašanje časa, kdaj bodo male Angelce všečnega Boruta izrinile iz peskovnika, okoli njega pa začele postavljati visoko bodečo ograjo.
