Tiskane izdaje
Ob 10.20 se je na regionalni cesti v občini Ig zgodila huda prometna nesreča, v kateri so bile udeležene voznica osebnega avtomobila Š. A. (28), sopotnica Š. M. (24) in kolesarka A. L. (31). Voznica je kljub zaviranju zaradi neprilagojene hitrosti trčila v kolesarko, ki je pripeljala iz nasprotne smeri. Poškodovana kolesarka je po trku brez znakov življenja obležala na motornem pokrovu avtomobila. Voznica in sopotnica sta dobili lažje poškodbe: voznica je imela rano na čelu, sopotnica pa je tožila o bolečinah v desni podlakti.
Na srečo je v opisanem primeru prometne nesreče šlo le za praktično vajo z igro vlog, ki smo jo izvedli v Izobraževalnem centru Uprave RS za zaščito in reševanje na Igu in v kateri smo preverjali praktično znanje prve pomoči voznikov – očividcev prometne nesreče. Vlogo kolesarke smo dodeli večini dobro znani Ančki, modelu za učenje temeljnih postopkov oživljanja. Drugi dve udeleženki sta bili študentki – prostovoljki z imitiranimi poškodbami. Vlogo dajalcev prve pomoči so prevzeli štirje člani uredništva Delove priloge Na kolesih, ki so na svojo pobudo želeli preizkusiti, kako bi ravnali (dali prvo pomoč) ob nezgodi s poškodovanimi udeleženci.
Novinarje so k preizkusu znanja prve pomoči spodbudili rezultati raziskave, v kateri smo ugotovili razhajanje med izraženo pripravljenostjo za obnavljanje znanja in dejansko udeležbo na obnovitvenem tečaju prve pomoči. Od 1050 anketiranih voznikov motornih vozil iz Slovenije jih je kar 85 odstotkov pritrdilo, da bi se udeležili kratkega brezplačnega obnovitvenega tečaja prve pomoči; polovica bi to, storila, tudi če bi bil plačljiv. Približno 70 odstotkov vprašanih se je strinjalo, da bi moral biti obnovitveni tečaj prve pomoči za voznike motornih vozil zakonsko predpisana obveznost vsakih pet ali deset let.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Anketa je bila povod za eksperiment, v katerem smo 620 voznikov motornih vozil z različnih koncev Slovenije povabili na brezplačni obnovitveni tečaj prve pomoči. Na vabilo so se odzvali samo trije (3) odstotki povabljenih, in to kljub temu, da je tečaj potekal v njihovem kraju oziroma v bližini. Z raziskavo smo opozorili na nujnost obnavljanja znanja prve pomoči. Omenjena anketa je med drugim pokazala, da znanje prve pomoči ni najboljše, zlasti ne v primeru hujših poškodb.
Niso vedeli, kaj jih čaka
Štirje člani Delovega uredništva Na kolesih so se, kot rečeno, odpravili na službeno pot v Izobraževalni center na Igu, ne vedoč, kaj točno jih čaka na poligonu. Praktičnemu preizkusu je sledila krajša analiza in demonstracija nekaterih ukrepov prve pomoči.
Ob prihodu na kraj dogodka so »očividci« ustavili svoje vozilo in najprej ustrezno poskrbeli za lastno varnost, kar je ključen prvi korak načrta nujnega ukrepanja v primeru kakršnekoli nezgode. Prižgali so utripajoče luči, si nadeli odsevne jopiče in nato z varnostnim trikotnikom na eni strani ter odsevnim jopičem na drugi označili kraj prometne nezgode. Najbolj neugoden zaplet reševanja je, poleg slabšanja zdravstvenega stanja poškodovanih udeležencev, dodatna poškodba ali celo smrt človeka, ki priskoči na pomoč.
Eden izmed reševalcev je spontano prevzel vlogo organizatorja: prvemu kolegu je naročil, naj kliče 112, drugemu pa, da naj še dodatno označi in tako zavaruje kraj dogodka. Sam je s pomočnikom stopil do poškodovanih. Kadar je na kraju nezgode več očividcev, je organizacijski vidik za večjo učinkovitost pomoči zelo pomemben. Očividce, ki so prestrašeni in zmedeni, nemalokrat pa tudi pretirano radovedni, je treba smiselno usmeriti in jim dodeliti konkretne naloge.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Očividec, ki je klical 112, je »operaterju« v regijskem centru za obveščanje sporočil ključne podatke o nezgodi (kdo, kje, kaj, koliko in kakšne so poškodbe), operater pa je nato klic prevezal na službo nujne medicinske pomoči. Zdravstveni dispečer, ki je klic prevzel, je »aktiviral« ekipo nujne medicinske pomoči, ki se je z reševalnim vozilom nemudoma odpravila na kraj nesreče. Dispečer je očividcu dal dodatna navodila, kako naj nemudoma pomaga kolesarki.
112 za klic v sili
Številko za klic v sili 112 Slovenci dobro poznamo, približno 90 odstotkov jih namreč ve, kam poklicati ob nezgodi ali nenadnem obolenju. Slabše pa poznamo to številko kot enotno evropsko številko za klic v sili. V Sloveniji bo ekipa nujne medicinske pomoči za prihod na kraj dogodka potrebovala v povprečju devet minut, odvisno od oddaljenosti, gostote prometa in nekaterih drugih dejavnikov.
Najprej je prvo pomoč potrebovala kolesarka, saj ni kazala znakov življenja (bila je nezavestna in ni dihala). V takih primerih je nemudoma treba začeti temeljne postopke oživljanja, vsaj s pravilnimi pritiski na prsni koš (tako imenovano zunanjo masažo srca). Z vsako minuto se namreč možnost preživetja zmanjša za 10 odstotkov. Če ne začnemo oživljati, že po približno štirih minutah nastajajo nepopravljive okvare možganov, kar lahko vodi v smrt.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Poškodovano Ančko so reševalci, kljub mogoči poškodbi hrbtenice, pravilno takoj prestavili na tla, nato pa sta dva na njej zavzeto izvajala stiske prsnega koša in umetno dihanje in se med oživljanjem ustrezno menjavala (približno na minuto do dve). Opazili smo tudi nekaj pomanjkljivosti. Ustrezno mesto za izvajanje učinkovite zunanje masaže srca je na sredini prsnega koša, sami stiski pa morajo biti dovolj globoki (pet do največ šest centimetrov). S tem kri iz srca poženemo po telesu, da pride do možganov (in tudi do srčne mišice), jih oskrbi s nujno potrebnim kisikom, ki prepreči njihovo odmiranje in poveča verjetnost za njihovo ponovno ustrezno delovanje (ponovni zagon pravilnega delovanja srca). Temu mora zadostiti tudi primerna hitrost masaže srca (približno dva stiska na sekundo). Masažo srca je nujno izvajati brez vmesnih prekinitev, razen kadar izvajamo umetno dihanje in ali uporabljamo avtomatski eksterni defibrilator (AED). Zunanjo masažo srca in umetno dihanje izvajamo v razmerju 30 masaž in dva vpiha.
Zmedena, verjetno vinjena voznica
Voznico, povzročiteljico prometne nezgode, je dogodek razburil, k temu pa je gotovo pripomogla povečana količina alkohola v krvi, saj se je vračala z zabave; najpogostejša vzroka prometnih nesreč sta še vedno neprilagojena hitrost in vožnja pod vplivom alkohola. Voznica je po nesreči sprva poskušala navidezno mrtvi kolesarki Ančki dopovedati, naj se vendar odstrani z njenega avtomobila, saj se ji mudi, ker da jo doma že nestrpno čaka mož. Hkrati je zanikala krivdo za povzročitev prometne nesreče. Zanikanje je mogoča obrambna reakcija, ko se človek sooči z realnostjo, ki je preveč boleča, da bi jo lahko sprejel. Sovoznica, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je bolj zavedala resnosti dogodka: tiho je hlipala in tožila o hudih bolečinah v desni roki, ki je ni mogla premikati.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Za lažje poškodovani udeleženki so očividci poskrbeli tako, da so voznico pomirili in jo skupaj s sopotnico umaknili na varno, stran od avtomobila. Pri pogovoru z nestrpnima poškodovankama so pokazali veliko empatije in spretnosti v komunikaciji, kar smo na analizi posebej pohvalil. Voznici so obvezali rano na glavi, sopotnici pa so s trikotno ruto imobilizirali poškodovano roko. Obe poškodovanki so ogrnili z astronavtsko folijo in poskrbeli za njuno udobje. Potrebni material so vzeli iz kompleta za prvo pomoč za avtomobiliste, vendar pozabil na zaščitne rokavice, ki so prav tako dodane v kompletu. Za dobro oskrbo poškodovanega je treba vsebino kompleta tudi dobro poznati. Raziskava je pokazala, da Slovenci ne vemo najbolje, kaj vse mora biti v njem. S kompletom bi se morali seznaniti vozniki na vsakem tečaju prve pomoči.
Prva pomoč je improvizacija
Če povzamemo, Delovi novinarji so se v vlogi reševalcev na kraju prometne nesreče dobro izkazali! Bistveno je, da so pomagali poškodovankam, pri tem pa pokazali veliko zavzetost in iznajdljivost, kar je pomembna odlika dajalca prve pomoči. Prva pomoč namreč že po definiciji pomeni dobro improvizacijo. Po izvedeni analizi smo »reševalcem« pokazali temeljne postopke oživljanja (tudi z uporabo prenosnega defibrilatorja), nato pa so tudi sami vadili na modelu. Tako so v kratkem času obnovili znanje o prvi pomoči.
------
Sodelovali so:
- mag. Eva Dolenc, mag. zdr. nege, dipl. m. s.
- mag. Damjan Slabe, prof. zdr. vzg., Zdravstvena fakulteta Univerze v Ljubljani
- doc. dr. Uroš Kovačič, dr. med., Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani
------
Vtisi »očividcev«
Gregor Pucelj: Presenetila me je voznica
Že od samega začetka sem se zavedal, kako pomembna je lastna varnost, saj bi bili naši reševalski napori zaman, če bi tudi sami postali žrtve naslednje nesreče. Pomembno je bilo torej čim hitreje opozoriti druge udeležence v prometu, da je cesta pred njimi zaradi nesreče zaprta. Dobro sem se tudi zavedal, da je treba že po prvem ugotavljanju števila ponesrečencev in resnosti poškodb obvestiti center za obveščanje oziroma poklicati številko 112. Povsem nepripravljen pa sem bil na mlado voznico, ki se je ob trku s kolesarko (z nesrečnico, ki ni kazala znakov življenja, so se ukvarjali kolegi) udarila v glavo, tako da je krvavela in bila v šoku; lahko bi bila rana le površinska, lahko tudi kakšna resnejša poškodba glave ... Bila je zmedena, histerična, prepričevala je nesrečno kolesarko, naj se umakne s sprednjega dela njenega vozila, hotela je stran, klicala prijateljico. Voznica mi je tako nepričakovano vzela kar nekaj dragocenih minut, ko nisem mogel pomagati kolegom pri oskrbi drugih dveh ponesrečenk. In to me je presenetilo, čeprav bi bilo takšno obnašanje voznice ob pravi nesreči povsem realna možnost. Poleg zaigrane nesreče mi je bila všeč tudi poznejša demonstracija nekaterih najpomembnejših ukrepov. Predvsem spoznanje, da je pri nezavestnem najpomembnejša takojšnja masaža srca in da s tem v nobenem primeru ne moreš narediti dodatne škode. Ne nazadnje je bilo koristno spoznati, kako pravilno položiš nezavestnega človeka, saj se je doktrina v zadnjih 45 letih, odkar sem opravil tečaj prve pomoči, nekoliko spremenila.
Andrej Krbavčič: Ponavljanje za trajnejše znanje
Očitali so mi, da sem Ančki prepočasi masiral srce in da pri tem nisem klečal z obema nogama, le z eno. Razlog: Ančka je gumijasta, mrzla, popolnoma brezspolna in na pogled in otip manj živa od egipčanske mumije, moji koleni pa pri klečanju bolita. Nisem še videl bolj brezupnega primera ponesrečenca, in če ne bi bilo proti pričakovanjem navzočih strokovnjakov, bi Ančko spodobno prekril čez glavo. Tako pa sem zganjal bolj lenobno, a dolgotrajno srčno masažo, ki se je kljub temu izkazala za prevelik napor pri moji starosti in zdravju: v enem očesu sem staknil drobno krvavitev. Bolj zdravi in fit kolegi so se raje ukvarjali s poškodovankama normalne telesne temperature in spodbudnega videza. Ančke tudi nisem vprašal niti preveril, ali je pri zavesti, saj več kot očitno ni bila.Pri celotnem preizkusu sem bil vendarle prijetno presenečen, da se je pred skoraj pol stoletja pridobljeno in nikoli obnavljano znanje prve pomoči sproti vračalo in menda še niti ni popolnoma zastarelo. Bolje je pomagati nekako kakor nikakor. Inscenirana prometna nesreča in naše zmerno sprejemljivo ukrepanje sta mi potrdila, da bi občasno morali obnoviti znanja prve pomoči in prometnih predpisov, recimo ob podaljšanju veljavnosti vozniškega dovoljenja: izboljšujejo se postopki prve pomoči, na cestah se pojavljajo nove talne oznake in potreben bi bil tudi nazoren prikaz poslabšanja zbranosti in reakcij voznika ob telefoniranju. Tečaj bi bil brez izpita, toda udeležba bi bila pogoj za podaljšanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za zdaj pa si bom ogledal komplet za prvo pomoč, tam so tudi temeljna navodila.
Gašper Boncelj: Zarjaveli spomin
Ko smo lani objavili članek o prvi pomoči, sem v redakciji zinil, da bi bilo morda dobro, ko bi se v tem enkrat poskusili tudi mi. No, vsaj mislim, da sem bil jaz. Kakorkoli, ko je Gregor zadevo organiziral in je začelo kazati, da bomo res šli, sem se sem ter tja že zaskrbljeno zamislil, kako bo pravzaprav šlo. Še posebno ko so nam napovedali presenečenje z odigranim dogodkom. Malo me je grizlo, ali ne bi na hitro pogledal, kakšni so ti postopki, ki sem jih zadnjič in edinkrat vadil sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko sem ob vozniškem opravljal tudi izpit iz prve pomoči. Ampak potem le nisem nikamor pokukal, res ne bi imelo smisla. Strokovnjaki so nas po preizkusu pohvalili, da smo se še kar znašli. Dvomim ali to prav veliko velja zame. Andrej je začel masirati srce, mene pa so ves čas begala vprašanja (kako se prav dela?), ki kradejo dragoceni čas, poleg tega je eno od deklet v avtu začelo obupno klicati na pomoč. Zdi se mi, da sem veliko tekal sem in tja. »Ponesrečenki« sta odlično igrali in znali motiti že tako zapleteno situacijo. V resnici bi bilo še bolj zahtevno, se pa sprašujem, ali bi bil takrat paničen ali pač odločnejši – tokrat sem preveč razmišljal in mencal. Ob koncu vaje pa sem bil vseeno vesel, da smo se tega lotili. Zarjavel spomin je zdaj vsaj malo naoljen in upam, da bom v pravi praksi bolj vedel, kaj je res pomembno.
Blaž Kondža: Ko štejejo sekunde
Vozimo se po cesti. Sproščen klepet zmoti grozen pogled skozi vetrobran - razbit avtomobil in na njegovem motornem pokrovu nepremično ležeča kolesarka. Nič dobrega nas ne čaka, me prešine. Ko ustavljamo, instinktivno posežem po stikalu za varnostne utripalke, čeprav sedim na sovoznikovem sedežu. Da druge udeležence opozorimo, da gre zares. K sreči je šlo le za simulacijo prometne nesreče. Kljub temu smo ravnali, kakor da gre zares. Kolega Gašper in Gregor gresta mirit lažje poškodovano voznico avtomobila, kolega Andrej zaskrbljeno preverja, kako je s kolesarko. Vsaj zdi se mi tako, ko se napotim do prtljažnika in pograbim varnostni trikotnik, da zavarujemo kraj dogajanja. Adrenalin se sprošča, čeprav sodelujemo v simulaciji. Slišim Gregorjev glas, naj pokličem na 112. Čutim, kako se mi glas rahlo trese, ko se pogovarjam z dispečerjem. Kako bi se odzval, če bi šlo zares? Upam, da podobno. Neodzivno kolesarko - Ančko - previdno preložimo s sprednjega dela vozila na tla in začnemo oživljati. Kako že gre? Trideset masaž in dva vpiha se mi zdi, kolega Andrej in Gregor menita, da je razmerje drugačno. Prevzamem dajanje umetnega dihanja, pri čemer niti ne pomislim, da obstajajo posebne folije, ki preprečujejo morebitno okužbo. Ko sem sam opravljal tečaj prve pomoči pred dobrimi 20 leti, jih ni bilo. Pozabil sem tudi, da je treba ponesrečencu med vpihi stisniti nos. Spomnim pa se, da moram prej preveriti dihalno pot in nagniti njegovo glavo nazaj. Pod črto: človek ukrepa v upanju, da bo pomagal - kakor ve in zna. Zdaj sem se prepričal, da je znanje prve pomoči pametno občasno tudi obnoviti.
