Tiskane izdaje
1 – Smerniki so odvečen del opreme današnjih avtomobilov. Tako bi lahko sklepali po tem, kako malo voznikov jih še uporablja ... V resnici so smerniki ob vseh najsodobnejših asistenčnih sistemih še vedno eden odločilnih varnostnih pripomočkov. Seveda je pomembno, da smernik vključimo pravočasno, se pravi, vsaj nekaj deset metrov preden bomo spremenili smer oziroma zavili v križišču. Če to naredimo takrat, ko že zavijamo, je skoraj tako, kakor da ga ne bi vključili – voznik za vami ni pravočasno dobil informacije, ki jo nujno potrebuje. Pa je potreben le en klik.
2 – Telefoniranje in pisanje sporočil med vožnjo je tudi eden izmed vzrokov za nevključevanje smernikov, pa kljub vsemu, to ni glavna nevarnost, ki jo povzroča. Če med vožnjo uporabljamo mobilni telefon, ne le da ne moremo pravilno držati volanskega obroča, prestavljati in vključevati smernikov, predvsem so naše misli nekje drugje in ne na cesti. Vsi smo že dohiteli neobičajno počasno vozilo, in ko smo ga prehiteli, v njem videli zasanjanega voznika (in še večkrat voznico), ki se, kot da bi bil v domači dnevni sobi, pogovarja po telefonu … Nevarnost, ki jo povzročajo »telefonisti«, je zelo podobna tisti, ki jo povzročajo vinjeni vozniki, saj raziskave kažejo, da je voznik, ki telefonira, enak vozniku, ki ima v krvi 0,8 promila alkohola. Na to nevarno razvado na teh straneh opozarjamo že nekaj let, šele v zadnjem času so se proti njej začele boriti tudi ustrezne institucije, žal pa še vedno ne proizvajalci avtomobilov.
3 – Meglenke, seveda vključene, so manj nevarne, a za druge voznike kar se da moteče. Čeprav že izraz meglenke jasno pove, da gre za luči, ki nam pomagajo pri vožnji v megli, se je v zadnjih letih močno razpasla razvada, ali bolje rečeno, zloraba meglenk tudi v povsem jasni noči ali, še bolj moteče, v dežju. Seveda voznik, ki ima vključene meglenke, z njimi ne vidi nič bolje, saj osvetljujejo le zelo ozek pas pred vozilom, kar koristi le pri počasni vožnji v megli. Podobno velja za zadnje meglenke, ki so koristne le v zelo gosti megli, večinoma pa le motijo voznike, ki vozijo za takim vozilom. Dodatna težava je, da neredki vozniki ob vklapljanju luči sploh ne vedo, da so hkrati prižgali tudi sprednje in zadnje meglenke …
4 – Varnostna razdalja, predvsem v dežju in pozimi. Seveda imam v mislih prekratko varnostno razdaljo, ko se na mokrem cestišču – da ne govorimo o ledu in snegu – zavorna pot podaljša za nekajkrat, voznik za vami pa tišči v zadek vašega vozila in ob tem v vzvratnem zrcalu neredko vidite, da celo telefonira ... V takih primerih včasih pomaga, če vključimo varnostne utripalke in tako voznika za seboj opozorimo, da nekaj ni v redu. Dodatna težava so »skakači«, vozniki, ki takoj zapolnijo praznino, ki nastane ob upoštevanju kolikor toliko varne varnostne razdalje … Žal se zaradi premajhne oddaljenosti med vozili v slabih vremenskih razmerah zgodi veliko prometnih nesreč, tudi verižnih trčenj s katastrofalnimi posledicami. Nejeverne Tomaže prepriča šele preizkus na poligonu varne vožnje – seveda, če pridejo do njega.
5 – Vožnja čez sredinsko črto, predvsem v ovinku, je na prvi pogled nedolžna, a v resnici nevarna razvada. Včasih imaš občutek, da nasproti vozeči preprosto ne vedo, kako široko je njihovo vozilo. Neredko lahko opazujemo tudi voznike pred nami, ki dosledno vozijo čez neprekinjeno črto in »pokrajšajo« vsak ovinek. Ta navada postane razvada in marsikdo tako krajša ovinek, tudi kadar nasproti pripelje drugo vozilo. V najboljšem primeru je rezultat takšnega tesnega srečevanja kakšna kletvica, neredko pa poči, še posebno kadar pripeljeta nasproti dva »skrajševalca« …
6 – Vožnja po prehitevalnem pasu na avtocesti. Tudi ta razvada, ki je na naših avtocestah postala že kar običaj, na prvi pogled ni posebno nevarna, vsekakor pa spravlja ob živce pravilno vozeče, ki imajo pravico prehitevati počasnejše, ki pred njimi vozijo po desnem voznem pasu. Vozniki, ki ne glede na gostoto prometa stalno vozijo po levem, se pravi prehitevalnem pasu – kot po pravilu so to samozavestni vozniki zmogljivih avtomobilov –, s tem onemogočajo oziroma odvzemajo pravico do pravilnega prehitevanja drugim.
Poleg prehitrih in nestrpnih voznikov, ki si neredko vzamejo pravico do prehitevanja še s pobliskavanjem z dolgimi lučmi, so enako nadležni počasni prehitevalci, ki vozijo po prehitevalnem pasu le malo hitreje (neredko na tempomat) kot tisti, ki želijo pravilno prehitevati z desnega voznega pasu. V tujini na avtocestah to razvado poskušajo preganjati z napisi, ki nevestne oziroma pozabljive voznike opozarjajo, da je levi vozni pas namenjen le za prehitevanje. Pri nas takšnega napisa še nisem videl …
7 – Zadrga oziroma izmenično vključevanje vozil ob zoženju z dveh v en vozni pas je preprosta in učinkovita rešitev – če jo upoštevajo vsi vozniki. Žal praviloma ni tako. Predvsem v mestih je uporaba »zadrge«, ko se z dveh voznih pasov v enega izmenično vključuje po eno vozilo, nujna. Večinoma se na takih točkah promet zgosti, ne pa povsem ustavi. Ustavi se šele, ko nekateri vozniki ne morejo počakati na sosednje vozilo z drugega voznega pasu, ampak hočejo izsiliti prednost.
Čeprav zakonitost zadrge načeloma velja tudi na avtocesti, pa se v gostem prometu zaradi nediscipliniranih voznikov praviloma izkaže za slabo rešitev. Kljub pravočasnim opozorilom na zoženje cestišča čez, recimo, dva kilometra in kljub gosti počasni koloni namreč nekateri pogumno prehitevajo že stoječa vozila in tik pred zoženjem tiščijo v en vozni pas. Tako seveda zgolj podaljšujejo zastoj za seboj in, kar je verjetno še huje, imajo za norce voznike, ki so se pravočasno razvrstili za vožnjo po enem voznem pasu … Učinkovita rešitev je le prisotnost policije, ki pa je, kakor vemo, v takih primerih ni nikjer.
8 – Prehitevanje kolone vozil, čeprav je očitno, da zaradi gostega prometa ne boste hitreje na cilju, je značilno početje praviloma mlajših razgretežev, ki imajo na starem golfu ali BMW-jevi trojki več izpušnih cevi. Prehitevajo za vsako ceno vedno in povsod, tudi ko je vsem drugim udeležencem v prometu jasno, da zaradi gostega prometa s prehitevanjem treh, štirih ali več vozil … ne bodo prišli na cilj niti minuto prej. Praviloma moramo takšne brezobzirneže in posledice njihovega početja s pasivno vožnjo reševati drugi vozniki. V tem primeru največkrat pomagata le potrpežljivost in pregovor, da ne vedo, kaj delajo.
9 – Počasneti, ki brez razloga vozijo počasneje od še dovoljene hitrosti; kakor sem že omenil, so med njimi vedno številnejši »telefonisti«. Takšni vozniki niso nič manj nevarni kot prehitri prenapeteži. Praviloma se za njimi vleče kolona vozil, v katerih so vedno bolj nervozni vozniki, in pogosto se zaradi takšnih počasnetov ustvarijo nevarne situacije. Neredko so počasni in »previdni« vozniki tudi posredni povzročitelji nesreč, a vedno ostanejo nekaznovani in se celo jezijo, ko jih vozila, ki so obtičala za njimi, začnejo prehitevati ...
10 – Slabo nastavljeni žarometi, ki slepijo nasproti vozeče voznike, so postali stalnica na naših cestah. Upam si trditi, da ima slabo nastavljene sprednje luči skoraj četrtina vozil in na žalost so med njimi tudi številni tovornjaki in celo avtobusi. Morda slabo nastavljeni žarometi niso visoko na lestvici prometnih nevarnosti, so pa zanesljivo zelo moteči, podobno kot že omenjene meglenke. Bojim se, da je številnost »razšlampanih« žarometov tudi posledica daljšega oziroma predolgega intervala, ko moramo zapeljati vozilo na tehnični pregled.
