Pogonska enigmatika

Napovedovanje, kakšni stroji bodo poganjali avtomobile čez desetletje ali dve, se zdi zdaj prav tako nehvaležno, kot je bilo na začetku prejšnjega stoletja.

Objavljeno
26. oktober 2016 13.59
gbo*mercedes e
Bruno Kuzmin
Bruno Kuzmin

Takrat sta se za prevlado borila bencinski in električni avtomobil, ki jih je bilo v nekem obdobju na cestah bolj ali manj enako. Zaradi lažjega upravljanja, večje zanesljivosti in mirnega delovanja (brez občasnega pokanja in dimnih zaves) se je z električnim vozila celo žena Henryja Forda, ki je pozneje z industrijsko izdelavo prevesil tehtnico na stran avtomobilov z batnimi stroji in notranjim zgorevanjem.* Zdaj se na prvi pogled in sodeč po nemški ideji o prepovedi prodaje novih avtomobilov s klasičnim motorjem po letu 2030 zdi, da spremljamo reprizo bitke, le da z drugim zmagovalcem. Morda, a ni tako preprosto. Kdor misli, da bo industrijski kapital, ki je več kot sto let vlagal v infrastrukturo oskrbe avtomobilov z gorivom, počepnil pod takšnimi idejami, se moti. Enako velja za avtomobilsko industrijo, kjer so amortizacijske dobe precej dolga obdobja.

Pa ne gre le za bitko med elektriko in klasiko. Precej večja vojna poteka med dizelskimi in bencinskimi stroji ter motorji običajne in manjše delovne prostornine. Dizel, ki ga je v Evropi na piedestal postavil predvsem nemški Volkswagen (pri tem je bila ključna še francoska politično-industrijska naveza), izgublja zagon. Bo svetovni delež dizelskih motorjev še kdaj 20-odstoten ter evropski in indijski 50-odstoten? Bo nekoč pri nas tako, kot je zdaj v ZDA, na Kitajskem in Japonskem, kjer imajo dizlov manj kot dva odstotka? Kaj bo z bencinskim motorjem? Bo čez deset let še takšen, kot je danes, bo prostorninsko večji ali manjši? Majhni, a s prisilnim polnjenjem in tehnično sumljivo periferijo dodelani stroji, s katerimi nas prepričujejo bolj ali manj vsi proizvajalci, so verjetno le velika modna muha. Glede na skoraj neverjetno preseganje vsebnosti trdnih delcev in dušikovih oksidov v izpuhu teh motorjev ni »downsizing« nič drugega kot ekološka bomba.

V tej pandorini skrinjici je tudi alternativa, pri kateri naj bi bil velika odrešitev vodik. O njem slišimo marsikaj. A je tudi tu verjetno več politike in marketinga kot resnice. Le redki razumejo, zakaj stoji vodik v periodnem sistemu kemijskih elementov na prvem mestu in kaj pomenijo dejstva, da gre za najmanjši, najlažji, za shranjevanje zelo zahteven in vse prej kot reakcijsko umirjen element. Pri ameriški vesoljski agenciji, ki šteje med največje porabnike tekočega vodika, se zato marsikdo nasmehne, ko beseda nanese z njegove raketne na avtomobilsko rabo. Pogled v stekleno kroglo o avtomobilski pogonski prihodnosti je torej vse prej kot jasen, le o tem ni nobenega dvoma, da bo ključna vloga ostala v rokah kapitala, ne pa posameznikov ali lokalnih politikov z ekološko agendo.

* Clara Ford se je tako kot še veliko ameriških žensk pred stotimi leti vozila z električnim avtomobilom. Njen avtomobil znamke Detroit Electric letnik 1914 je z enim polnjenjem baterij prevozil 80 milj in dosegel največjo hitrost 20 milj na uro.