Preizkusili smo: DS5 sport chic blueHDi 180 EAT6

Vpadljiva, razkošna stvaritev, ki ji lahko oprostimo kak neracionalen spodrsljaj

Objavljeno
05. februar 2016 14.22
Bruno Kuzmin
Bruno Kuzmin

Je pred kratkim prenovljeni DS5 res čistokrvni haute couture oziroma high end avtomobilska moda, kot si to želi biti? Po temperamentu in slogu gotovo! To je oblikovno prefinjen in hkrati muhast »citroën«, čeprav gre po novem za samostojno znamko, poimenovano zgolj DS. Vse skupaj se zdi kot modni eksperiment, v katerem se pojavljajo prispodobe s Chanelom, Louisom Vuittonom in špansko Zaro.

Zgodba o bipolarnosti, mešanici visoke in ljudske mode, se začne znotraj. Marsikdo pohvali izjem­no lepa in v slogu Vuittonovih izdelkov dodelana prednja sedeža z doplačanim usnjem fauve. Res sta elegantna, čeprav »estetsko zbodeta« s podaljškoma sedalne površine, kjer je vmesni del iz blaga, ne usnja. Čudovita je pred sovoznikom prefinjeno usločena armaturna plošča. To je ekstravaganca, ob kateri privzdigneš klobuk in potarnaš le nad veliko analogno uro. Pa ne zaradi čislane analognosti, ampak prosojne plastike, na kateri se svetloba preveč blešči. Iz konteksta silijo še analogno-digitalni merilniki – tistemu za vrtljaje bi se bolj podal kazalec kot rdeče lučke. Si predstavljate damo, ki stopi k DS5 in začne odpirati prtljažnik z daljincem ali nad registrsko številko skritim gumbom? V obeh primerih se vrata brez zunanjega ročaja pomaknejo navzgor le za centimeter. Prste je treba poriniti daleč pod prtljažni rob in si jih morda celo umazati.

Seveda obstaja lepša plat. DS5 je avtomobil, ki ga vzljubiš – naj gre za drugačnost, izvirno notranjost ali tridelno panoramsko streho s tremi električno pomičnimi mrežastimi zastori. To je haute couture, imenitno umeščen v karoserijo z markantnim prednjim delom (po novem brez Citroënovega emblema in z oznako DS), ozkimi stranskimi stekli in proti zadku v slogu kupeja začrtano streho. V primerjavi z manjšim DS4 je DS5 bolj praktičen, saj ni sledu o nerodnem odpiranju drugih bočnih vrat s fik­snimi stekli. Le okrnjeno vzvratno preglednost je treba vzeti v zakup. Zaradi v ozka pasova oblikovanega zadnjega stekla je preglednost brez kamere slabša. Te pa miniaturni brisalec, ki se zdi kot modni dodatek, pripravi do smeha.

Precej salonski je dvolitrski dizel s šeststopenjskim samodejnim men­jalnikom. Kombinacija je ustvarjena za ležernost, čeprav se dizel ne upira močnejšemu plinu, ob katerem tudi samodejni menjalnik ostaja artikuliran in nič grob. Francoz s 133 kW (181 KM) in 400 Nm navora v vseh razmerah vleče suvereno. Le redko mu zmanjka sape – tja do največje hitrosti 220 km

h. Štirivaljnik dopolnjuje sliko s solidno porabo goriva, ki jo večinoma vzdržuješ pod sedmimi litri – tovarna piše o povprečju 4,3 litra. Pohvaliti pa je treba DS5 še po eni plati. V primerjavi z nekdanjim modelom se pelje bolj suvereno, opazi se dodelano podvozje. Na uničenih slovenskih cestah je vzmetenje in blaženje na trenutke glasno, a je občutek vodljivosti in lege dober, čeprav francoz ni tako športen, kot bi sklepali po podobi.

DS5 je drugačen in brez dvoma najbolj modno obarvan član družine, ki nadgrajuje ponudbo običajnih citroënov. V marsikaterem pogledu je kot visoka moda: nalezljivo zapeljiv, pomanjkljivo priročen in ne izjemno racionalen. Lahko bi rekli, da je ustvarjen za ljubezen, le na zahtevnejši način.