Preizkusili smo: Ford mondeo hibrid

Včasih se zdi, da je svet avtomobilizma vendarle krenil v novo smer, proti alternativnim pogonom. Ford je hibridnega mondea nekaj časa skrival pred slovenskimi kupci, a zdaj je ena redkih srednje velikih limuzin, pri katerih ima bencinski motor podporo elektrike, končno na voljo.

Res je, še dodaten korak naprej bi bil, če bi bil mondeo priključni hibrid. A v realnem življenju je težav z »običajnim« hibridom, pri katerem se baterija polni zgolj z regeneracijo in odvečno energijo, bistveno manj. Mondeo nas je prepričal vsaj z dvojim: varčno vožnjo po mestu (poraba okrog 4 l/100 km) in inteligentnim razporejanjem energije na relacijskih vožnjah.

Osnovni pogon je 103-kilovatni bencinski motor s tako imenovanim atkinsonovim ciklom. Ve se, takšen agregat ima ugodnejšo porabo, a tudi manjšo zmogljivost, še zlasti pri nižjih vrtljajih. Zato mondeu še kako prav pride dodatnih 35 kW, ki jih zagotavlja elektromotor. Ta namreč poskrbi za bolj smelo speljevanje in bencinskemu motorju lepo pomaga tudi v zahtevnejših razmerah, ko potrebuje dodaten navor. Z mondeom smo se popeljali po zares različnih cestah, a vseeno nam ni uspelo povsem dojeti, kako in kdaj se odloči preklopiti na elektriko.

Prenos moči poteka prek brezstopenjskega menjalnika, kar med običajno vožnjo ne bi smelo motiti, čisto drugače pa je, ko od avtomobila zahtevate nekaj več – naj bo to hitro pospeševanje pri večji hitrosti ali med vožnjo v strmejše klance. Motor takrat začne tuliti, na kar se je treba navaditi, moteče glasno pa vse skupaj postane le med enakomerno hitro vožnjo v kakšen avtocestni klanec. Lahko pa se vam bo zgodilo, da se bo v igro vključila elektrika, in potem bo vožnja precej bolj tiha, celo začutili boste, da ste dobili nekaj dodatnega zagona. A kot rečeno – na to, kdaj se bo vključil električni pogon, ne morete vplivati.

Na avtocesti se boste tako nemalokrat tudi pri hitrosti 130 km/h peljali na elektriko (še zlasti po klancu navzdol), kar blagodejno vpliva na porabo goriva. Nasploh se zdi, da se hibridni mondeo najlepše in najbolj varčno počuti na odsekih, kjer so pogoste omejitve hitrosti, na cesti pa je veliko vzponov in spustov. A tudi med potjo do Berlina, ko smo njegove zmogljivosti na krajših odsekih lahko preizkusili do konca (največja hitrost je 187 km/h), je bila poraba s 6,4 l/100 km povsem zgledna. Vozniku je lahko v pomoč poseben prikaz načina delovanja motorja, pa tudi grafikon dosežene porabe goriva, tako da se nekako priuči načina vožnje, ki avtomobilu najbolj ustreza. V testno različico je bil vključen tudi dobro delujoč radarski tempomat, ki smo ga s pridom uporabljali, pa čeprav v mestu tik pred ustavitvijo zahteva posredovanje voznika. Tudi sicer je bil avtomobil nabit z opremo, med drugim so svetli usnjeni sedeži spredaj sedečima omogočali masažo.

Ob ugodnejši ceni (zaradi izdatnega popusta) se hibridni mondeo zdi precej pametna odločitev za vse, ki se vsaj polovico poti prevozijo po mestnih vpadnicah in mestih. Ima pa vendarle eno dovolj veliko hibo: prtljažni prostor. Vanj sicer ne gre tako malo prtljage, kot se zdi na prvi pogled (383 litrov je uradni podatek), pomaga lahko tudi sredinska odprtina na naslonih zadnjih sedežev za prevoz daljših kosov, a oblika prtljažnika je, milo rečeno, nenavadna. Takoj na začetku je običajno globok, nato pa se dno občutno dvigne, zato lahko v zadnji del naložimo zgolj srednje velike kovčke. Ni odveč pripomniti, da moramo imeti za dostop do prostora tik za sedeži dolge roke ali vsaj malo akrobatske spretnosti. Lažje bi bilo, če bi bil hibridni mondeo petvratni ali celo karavanski ...

Vsemu navkljub je med daljšim preizkusom pustil dober vtis. Prava potovalna limuzina ima dovolj dobre vozne lastnosti, za povrhu je še precej varčna. Vozniku ni treba skrbeti za napolnjenost baterije, zadoščajo obiski na bencinski črpalki. Med dvema točenjema goriva je brez težav mogoče prevoziti od 600 do 700 kilometrov.