Tiskane izdaje
Pripravljali so ga dolgo, zdaj pa je morda najresnejši tekmec Volkswagnovemu passatu le pripravljen. Ford mondeo je še vedno velik avtomobil srednjega razreda, ki pa želi pokazati več poleta kot v prejšnjih izdajah.
Mondeo se očem riše bolj zanimivo kot njegovi predhodniki, posebno v sprednjem delu, kjer z masko spomni na poteze nekdanje Fordove znamke Aston Martin. Tudi znotraj je nedvomno bolj atraktiven kot doslej, materiali so boljši, arhitektura armaturne plošče ima dovršene poteze. Na njej kraljuje velik večfunkcijski zaslon z jasno, očem prijetno grafiko, le prstni odtisi se poznajo bolj, kot bi si želeli. Za sredinskim delom armature je v spodnjem delu odprt prostor, ki daje ureditvi poseben pečat, ni pa to le oblikovna poteza sama zase, tam je mogoče tudi kaj shraniti in je očem dobro vidno. Veliko podatkov je tudi na merilnikih za volanom, na njem pa skoraj preveč tipk.
Na sprednjih sedežih si z nekaj nastavitvami, pri katerih nam je v testnem vozilu pomagala elektrika, zlahka najdemo ugoden položaj. Objameta nas dobro, nista pa to razkošna fotelja. Prijetno prostorno je zadaj, kjer sta bila nameščena stranska varnostna pasova, ki se med morebitno nesrečo napihneta (tega konkurenca pač nima), za otroška sedeža pa so lepo pripravili vodila za nastavke isofix. Prtljažnik je nekaj manjši kot pri predhodniku, a lahko sprejme kar nekaj tovora. Poveča se s podrtjem hrbtnega naslona sedežev v drugi vrsti, s čimer nastane ugodno ravno dno. Se pa naslon zloži v razmerju 60/40, škoda, da ne 40/20/40 kakor pri katerem od tekmecev, a mondeo se za to deloma odkupi z odprtino za prevoz daljših predmetov. Prtljažnik je lepo urejen, ima s kovino obložen rob, testni dodatek so bila posebna vodila in elegantna prilagodljiva aluminijasta pregrada. Prtljažna vrata je odpirala in zapirala elektrika, kar ni slabo, je pa to pospremljeno s posebnim zvočnim opozorilom.
Mondea je poganjal v tem trenutku najmočnejši dvolitrski dizel, ki mu glede odzivnosti ne gre niti malo prigovarjati, poln je svežine in poleta, se pa ob tem tudi ne razburja. Sistem start-stop je deloval dobro. Za prenos moči na sprednji kolesi je ustrezno gladko in hitro skrbel šeststopenjski dvosklopčni samodejni menjalnik. Poraba je bila solidna, ne pa izjemno dobra: potovalni računalnik je na relacijski vožnji prikazoval povprečje okoli 6,8 litra, v mestu 7,5. Pri natakanju goriva v Fordovem slogu nimate dela z odpiranjem kakega pokrovčka, ročko le prislonite in točite. Vzmetenje je ugajalo na hitrejših cestah, na kratkih neravninah med počasnejšo vožnjo pa je avto deloval trše, morda tudi zaradi 19-palčnih koles in nizkih pnevmatik. Je pa to prav tako problematika naših vse bolj zluknjanih cest. V mondeu je bilo veliko varnostne in drugače uporabne opreme, pohvalim sistema za zaznavanje drugih vozil v mrtvem kotu in pomoč pri vzdrževanju smeri, tudi pri parkiranju zna dobro pomagati. V takšnem potovalnem karavanu sem pogrešal le radarski tempomat, ki je sicer na voljo kot opcija.
Drugo mnenje
Oblikovno so z odrezanim sprednjim delom nedvomno zadeli bistvo trenutnega oblikovalskega trenda. V notranjosti navduši kot planiška letalnica široka in dizajnersko oblikovana sredinska konzola, veliko manj pa premajhna in preštevilna stikala na volanu. Velja poudariti nadpovprečno dobro lego na cesti, čvrst in neposreden volan ter hiter in mehko delujoč samodejni menjalnik. Andrej Brglez
