Tiskane izdaje
Legendarni ford mustang je po več kot petdesetih letih, kolikor obstaja, v svoji šesti generaciji prvič uradno zapeljal na evropski avtomobilski trg. Bo divji vranec, ki je eden najbolj prepoznavnih simbolov cestne svobode z druge strani velike luže, ogrožal lokalne športnike?
Ključne značilnosti enega najbolj slovitih ameriških avtomobilov ostajajo nedotaknjene. Zdijo se kot religija s tremi apostolati: velik motor, brutalno obnašanje in oblika s poudarki vznemirljive vulgarnosti. Temeljna zaveza je napenjanje mišic. Vzburjanje se začne z dolgim motornim nosom. To je vaba, ki se ji ne upre noben pogled. Fordov konjič iz ameriških prerij ugaja, čeprav ni in ne bo nikoli tako imeniten, kot znajo biti italijanski ferrariji. To je vendarle ljudski športnik, ki ga dobiš v njegovi domovini za precej manj denarja kot pri nas.
Notranjost je klasična, a ameriško udobna. Zasnova armaturne plošče naj bi spominjala na tiste pri letalih. Morda res, čeprav težko opaziš kaj izrazitega, razen merilnika hitrosti z napisom »ground speed«, ki se uporablja v fazi doseganja zadostne hitrosti za vzletanje. Vse drugo spominja na romantične čase. Digitalnih merilnikov in podobnih novotarij ni. Celo parkirna zavora ima še vedno štrlečo ročico. Dobiš pa v roke lepo oprijemljiv in ravno prav pokončen volanski obroč. V prijetnem spominu ostajata tudi prednja sedeža. Nista dirkalni školjki, njuna oprijemljivost je korektna, a nič vrhunska. Sta pa zaradi zajetnosti na daljših potovanjih nadpovprečno udobna. Čisto drugače je z zadnjo klopjo. Dostop je neroden in sedi se utesnjeno, čeprav bolje kot v marsikaterem športniku podobnega kalibra. Da je mustang bližje filozofiji gran turismo kot agresivni športnosti, dokazuje 408-litrski prtljažnik, ob katerem res ne gre pisati o potovanjih z zgolj zobno ščetko, spodnjicami in kreditno kartico.
Nič evropski ni motor. Atmosferski osemvaljnik je z veliko delovno prostornino daleč od podhranjenosti, ki bi klicala po turbopolnilniku ali mehanskem kompresorju za lažje dihanje. Petlitrski velikan pridela ob polnem plinu 310 kW (421 KM) in 530 Nm navora, potegne do 100 km/h v 4,8 sekunde in doseže 250 km/h. Pogon je razumljivo zadnji, vmesni člen pa je šeststopenjski ročni menjalnik s spodobnimi, a ne tako natančnimi ali hitrimi gibi, kot smo vajeni v Evropi. Pri mustangu gre za staro šolo, zato odpadejo primerjave z visokofrekvenčnimi evropskimi hard core športniki. Ford ni tako eksploziven. Pa tudi poraba je ameriška, zato ne razumeš, kako da ima avtomobil s 1720 kilogrami in tovarniškim povprečjem 15,5 litra zgolj 59-litrski rezervoar.
Je pa novodobni mustang precej drugačen glede podvozja. Minili so časi, ko si lahko pikro pripomnil, da spominja na lojtrni voz. Zdaj se je toga prema zadaj poslovila in zadnji kolesni par podpirajo neodvisno vpeta prečna in vzdolžna vodila, s katerimi se mustang pelje ubogljivo in dovolj stabilno, da ga ne zmede vsaka zaplata gladkega ali mokrega asfalta. Mišičnjak je po tej plati naredil največji korak naprej, čeprav drži, da je eden najbolj atraktivnih fordov še vedno predvsem avtomobil za paradiranje in razkazovanje, ostro cestno atletiko in premijsko kakovost izdelave pa prepušča evropski konkurenci.
