Preizkusili smo: Ford mustang V6 convertible

Fordovega legendarnega "mišičnjaka" smo zapeljali v njegovem domačem okolju
Objavljeno
26. februar 2016 15.50
Blaž Kondža
Blaž Kondža

Prostrana pokrajina, neskončne ceste, ki izginjajo na obzorju, in nežen vonj po morju te hitro prevzamejo. Za hip si dovoliš sanjati ameriške sanje, medtem ko šestvaljnik mirno prede in požira kilometre na atlantski magistrali US 1, ki teče od obmejnega kanadskega mesteca Clair na severu do najjužnejše točke ZDA, mesta Key West na Floridi. Splet okoliščin je pripomogel, da so me izposojevalci motorne pločevine namesto v brezobličen množični avtomobil posadili v pravi ameriški stroj – v belega kabrioletskega mustanga.

 

S Fordovim mustangom nisem prevozil vseh 3813 kilometrov uvodoma omenjene enice, ampak sem na njej vztrajal le nekaj deset kilometrov med Daytona Beachem in Cape Canaveralom, preden sem se bil primoran obrniti na zahod in se vrniti v svojo začasno ameriško bazo Orlando. Še bolj kot vožnja po atlantski magistrali mi je ostalo v spominu križarjenje po peščeni plaži Daytona Beach – seveda z odprto streho. Legendarna plaža je imela v razvoju avtomobilizma poseben pomen, saj je na njej pred 112 leti potekala prva dirka z avtomobili na ameriških tleh. Zgodovinski zapisi pravijo, da sta dva možakarja leta 1903 stavila, kateri ima hitrejšo »kočijo brez konj«. Pomerila sta se prav na kompaktnem in utrjenem pesku tamkajšnje plaže. Med najbolj znanimi pionirji, ki so na njej podirali hitrostne rekorde, je bil tudi Ransom E. Olds, pozneje ustanovitelj avtomobilskih znamk REO in Oldsmobile. Naslednjih 32 let so na plaži v Daytoni pred selitvijo v Utah podirali hitrostne rekorde, pozneje so jo kombiniral s cestami, zdaj pa dirkajo na tamkajšnjem dirkališču.

A pojdimo h kabrioletnemu mustangu, tega po plaži pač vozite odprtega. Platnena streha se preprosto, a kar elegantno zloži za zadnja sedeža. Zloženega platna pač ne pokrije kovina, kakor smo vajeni v številnih evropskih kabrioletih. Še več, čeprav streho odpira in zapira električni mehanizem, zahteva tudi človeško roko. Ročno moraš obrniti vzvod, ki jo odklene oziroma zaklene. Začetno navdušenje nad mustangom in floridskim vetrom v laseh je za hip minilo, ko sem obložen s kovčki odprl prtljaž­nik. Ta je sicer globok, a sem vanj lahko potisnil le 80-litrski kovček, nahrbtnik in še nekaj malenkosti, kabinski kovček pa je romal na zadnja sedeža.

Avtomobil je imel pametni ključ, in ko sem s pritiskom na stikalo zagnal motor, je globok zvok 3,7-litrskega bencinskega šestvaljnika v trenutku odpihnil razočaranje zaradi (pre)majhnega prtljažnika. Tristo neukročenih mustangov je bilo skritih pod motornim pokrovom in moč se je, kakor se za športnika spodobi, prenašala na zadnji kolesni par. Spoštovanja vreden je tudi navor – 380 Nm pri komaj 4000 vrtljajih v minuti. Je pa šeststopenjska avtomatika zelo hitro prestavila v najvišjo prestavo. Mimogrede, pri mustangu je v osnovni opremi šeststopenjski ročni menjalnik, samodejni je na voljo za doplačilo. Malce nenavad­no za ameriški trg, kjer je ročno pretikanje veščina, ki je ne obvlada vsak voznik. Ko smo že pri cenah, te se v Ameriki začenjajo pri 29 tisoč dolarjih.

Kljub močnemu motorju je bila poraba nekako sprejemljiva in je v povprečju znašala galono na 22,5 milje oziroma 10,45 litra na 100 kilometrov. Ko že omenjam gorivo: v ZDA je bistveno cenejše kot pri nas, saj za galono (3,78 litra) ne­osvinčenega bencina računajo 1,66 dolarja (0,40 evra na liter), na servisih pa so točilne pištole za bencin črne in za dizel zelene – Evropejec se hitro zmoti, če ni pozoren. Še dobro, da je imel mustang Fordov sistem easy fuel namesto zamaška posode za gorivo, drugače bi hitro nastala velika zagata.

Ameriški prometni predpisi o omejitvi hitrosti so sila strogi. Na večini cest je hitrost omejena na 55 milj na uro (88,5 km

h), na avtocestah, ki jim pravijo »highway«, je ta malo višja, a še vedno daleč od evropskih omejitev. Najhitrejši odseki na moji poti so dovoljevali 75 milj na uro (120 km/h), zato se vsa moč motorja ni mogla pokazati – razen pri naglem in hrumečem pospeševanju s cestninskih postaj, ko smo se tako rekoč izstrelili. Ob pogledu na merilnik hitrosti, kjer je pisalo »ground speed«, torej talna hitrost, sem se spraševal, ali ima ta avto tudi kakšno povezavo z istoimenskim lovskim letalom iz 2. svetovne vojne.

Mustangova notranjost in voz­nikov delovni prostor sta tipično ameriška, kjer je poudarek na praktičnosti. Brez obveznih držal za pločevinke seveda ni šlo – le kam bi drugače postavili pollitrski kozarec kokakole iz restavracije za hitro prehrano in obvezno skodelo ameriške kave. Da sedim v legendarnem mustangu, sta mi sporočala svetleči konj v galopu sredi volanskega obroča in pomenljiv napis »Mustang – Since 1964« (po slovensko: Mustang, od 1964) na sovoznikovem delu armaturne plošče. Spredaj se sicer sedi udobno – dovolj tudi za dolge etape, prostor na zadnjih dveh sedežih pa je le skopo odmerjen. Košarkarju ekipe Orlando Magic bi se zadaj slabo pisalo.

Decembrske temperature na Floridi so bile bližje našim poletnim kot zimskim, zato je bila učinkovita klimatska naprava nujni del opreme avtomobila. Mustangova je učinkovita, pa čeprav ročna. Za še več stika z naravo pa sem preprosto zložil streho. Pri odprti strehi ni bilo zagate zaradi mrtvega kota pri vzvratni vožnji in menjavi voznega pasu. Ko je dvignjena, to rešujejo vzvratna kamera in zunanji ogledali, ki sta imeli vgrajeno še zrcalce za pokrivanje mrtvega kota.

Vožnja z vetrom laseh: tam do 55 milj na uro je bilo vrtinčenje zraka ob odprti strehi še znosno, pri večji hitrosti pa bi si želeli kakšne protivetrne mrežice, kot jo poznamo iz evropskih kabrioletov. Seveda brez bejzbolske kape in kreme za sončenje vožnjo po floridskem soncu odsvetujem.