Preizkusili smo: Ford S-max vignale 2.0 TDCi 154 kW powershift

Prestižnejši poslovno-družinski enoprostorec.

Objavljeno
24. februar 2017 22.54
Boštjan Okorn
Boštjan Okorn
Prestižnejša izvedba forda S-maxa želi ugajati vsem, ki imajo radi prostorne avtomobile, a jim ni mar za križance, limuzine pa so jim preveč dolgočasne. Oznaka vignale tudi v S-maxu ne prinaša revolucije. Avtomobil odlikujejo podrobnosti, ki ga dvignejo nad povprečne, običajne enoprostorce.

Pomislekov glede kombinacije prostora in dobrih voznih zmogljivosti pri S-maxu nikoli ni bilo. A smo se radi spotaknili ob kakšno večjo zaplato sumljive (beri: trše) plastike na veliki armaturni plošči, ki je kvarila sicer dober vtis. No, v vignalu je kritike vsaj za polovico manj. Zgornji del armaturne plošče je namreč, enako kot obloga vrat, odet v usnje, žal pa je v spod­njem delu (torej v višini predala pred sopotnikom) plastika enaka kot v običajnem S-maxu.

Skoraj enak je ostal tudi volanski obroč (doplačano ogrevan in električno nastavljiv – ni zelo potrebno) z veliko tipkami, ki pa so vendarle razporejene dovolj intuitivno, predvsem pa so dovolj velike. S-max vignale ima za povrhu infozabavno napravo sync 3, ki je opazno bolj odzivna kot prejšnji sync 2 in omogoča preprost dostop do največkrat uporabljanih funkcij – tudi z glasom, če le zvenite dovolj angleško ... Posebej doplačljivi sta bili še navigacijska naprava in širokokotna kamera spredaj.

V testnem avtomobilu so razvajali tudi boljši sedeži, sprednja masažna, za svetlo usnje pa bo treba resno skrbeti, da ne bo prehitro prevladala kakšna druga barva. Sedežna površina je, kot smo nekako že vajeni v fordih, predvsem spredaj odmerjena manj razkošno, kot bi pričakovali glede na velikost avtomobila, v drugi vrsti so trije enakovredni sedeži in ogromno prostora tako nad glavo kot za noge.

V prtljažniku je vse enako kot v običajnih S-maxih, vignale se tega dela ni dotaknil. Plastika na robovih bi vas utegnila zmotiti, dno je za odtenek vdrto (zato podrta naslonjala zadnjih sedežev ustvarijo stopnico), na robu ni prestižne kovine, pač pa samo plastika. Prostora je za 700 litrov, žal razen kljukice na robu ni nobene uporabne rešitve za prevoz manjših kosov prtljage.

S-max je z najzmogljivejšim dvolitrskim dizelskim motorjem, ki ima največjo moč 154 kW, na cesti suveren tudi, ko je napolnjen, neposreden volanski mehanizem pa poskrbi, da kljub obaltnosti, ki jo boste zaznali predvsem v mestu, med dinamičnejšo vožnjo voznik z veseljem zapelje tudi v kakšen ovinek. Z doplačano možnostjo nastavitve vzmetenja bo vožnja vedno prijetna – za voznika, potnike ali pač vse. Dodaten nasmeh na ustnice zariše dober šeststopenjski samodejni menjalnik, ki se lepo ujame z motorjem, kar dokazuje tudi poraba – ta se sicer v povpreč­ju vrti okrog 7,5 l/100 km, a jo je mogoče spraviti tudi pod 7 l/100 km.

Skratka, S-max s pridevkom vig­nale ni izgubil ničesar pomembnega, pridobil pa je predvsem pridih prestižnosti. Ta bi bil sicer lahko vsaj za nekaj odtenkov močnejši in morda bolj usmerjen tudi v najnovejšo varnostno opremo – na seznamu doplačilne v testnem vozilu sta denimo preprečevanje naleta pri majhni hitrosti in opozarjanje na vozila v mrtvem kotu, ki bi v tak­šnem avtomobilu lahko bila standardna.