Tiskane izdaje
Danes je že težko vedeti, kateri avto je terenec, kateri enoprostorec, kateri spet nekaj tretjega. In v kateri (velikostni) razred spada konkreten model. Honda HR-V je dober dokaz takšnega mešanja in križanja.
Hondini predstavniki so na predstavitvi govorili o praktičnosti, športnosti in varnosti. Prvo nedvomno drži. HR-V je glede na zunanje mere praktičen, pravi prostorski čudež. Na zadnji klopi je več prostora kot v običajnem, približno 30 cm daljšem karavanu nižjega srednjega razreda. Tudi spredaj se niti voznik niti sovoznik ne moreta pritoževati zaradi utesnjenosti, še največja drobna zamera se nanaša na premajhno površino za levo stopalo. Visok položaj sedenja bo verjetno všeč predvsem starejšim. Tudi prtljažnik je večji, kot bi pričakovali v tako »majhnem« avtu, in ima uporabno dvojno dno. Žal pa nekaj nakladalnega roba. Honda je obdržala svojo zasnovo zadnje klopi, pri kateri se sedalni del dvigne (nazaj) navzgor, kar ustvari širok prostor za prevažanje višjih stvari. A se zdi odprtina zadnjih vrat nekoliko ozka.
Obljube o športnosti so že bolj dvomljive. HR-V se sicer pelje zgledno, lepše premaguje luknje in grbine kot kateri od manjših tekmecev in z odzivnim dizelskim motorjem tudi spodbuja malo bolj dinamično vožnjo. Toda nekaj nagibanja v ovinkih je, višina naredi svoje. Z bencinskim motorjem pa je ta honda sploh prej prijeten potovalni kot dirkaški ali razbijaški avto. Pri znamki ga ne označujejo za izrazito terenskega, verjetno z razlogom. Pri njem se namreč ne da dobiti štirikolesnega pogona. Zapeljali smo se sicer po nekoliko zasneženih klancih in jih prevozili brez težav, podobno gladko je šlo po gozdnih kolovozih, razdrapanih od hudournikov, a večjih podvigov se vseeno ne bi lotevali.
Za varnost, ki so jo prav tako poudarjali na predstavitvi, se HR-V neizpodbitno trudi skrbeti. Že pri srednji ravni opreme so vsi »pomočniki«, kar jih je pri tem modelu na voljo. Tako smo dobivali redne odmerke opozoril o prečkanju sredinske črte, še posebno če na avtocesti prej nismo vključili smernika. Mogoča so tudi opozorila o nevarnosti naleta, na zaslonu ob merilnikih vidimo znake omejitev in mogoče je nastaviti omejevalnik hitrosti v povezavi z njimi. Žal ta ni pretirano uporaben, saj ne ve, da križišče ali tabla za konec naselja razveljavita omejitev in se ne izključi. Infozabavni sistem temelji na že nekoliko preživeti različici androida, a uporabnik tega niti ne bo opazil, in večina funkcionalnosti deluje brezhibno. Le upravljanja pomembne vloge tipke za možnosti (nad tipko nazaj) se je treba navaditi.
Oba motorja sta zgledna. Bencinski (1,5 litra, 96 kW in 155 Nm) lepo teče in v povezavi s šeststopenjskim ročnim menjalnikom – na voljo je tudi z brezstopenjskim samodejnim – porabi komaj kaj več od sedmih litrov na 100 km, kar je ugodno. Kot rečeno, pa mu manjka nekaj živahnosti in poskočnosti. To ima 1,6-litrski dizel z osmimi kilovati moči manj, a zato z obilico navora (300 Nm). Je tudi prijetno tih in lepo uglašen s prav tako šeststopenjskim ročnim menjalnikom (samodejnega pri dizlu ni). Porabo zlahka ohranjamo pod šestimi litri.
Hondi je s HR-V uspelo sestaviti prepričljiv paket, ki mu manjka samo nekaj več terenske odločnosti. Ob nikakor nizki ceni pa lahko zamerimo le še to, da so dnevne LED-luči, dodatno zatemnjena stekla, vzdolžna strešna nosilca in samozatemnilno vzvratno ogledalo na voljo šele v najdražjem paketu opreme.
