Preizkusili smo: Hyundai i30 1.0 T-GDI impression

Prvi i30 je ugledal luč sveta leta 2007, drugi pet let pozneje. Zdaj stopa na prizorišče tret­ji hyundai golfovega razreda, ki je s tehničnim pečatom raz­vojnega oddelka iz nemškega Rüsselsheima, proizvodnjo na Češkem in predvsem navzočnostjo na evropskem trgu vse prej kot korejski.

Vse se začne s prvim pogledom: novinec deluje v primerjavi s predhodnikoma manj »azijsko«, bolj čvrsto, precej tradicionalno, izklesano in glede modnih novotarij nič predrzno. Našteto se zdi precej dober recept za dolgoročno všečnost, brez začetne evforije in drastičnega padca prodaje proti koncu. Z malo zadržka je mogoče celo reči, da bi bil i30 lahko golf s korejskim emblemom. Morda, sicer pa, le kdo si ne želi primerjave z najbolj znanim volkswagnom – če ne drugače, po prodaji. Na oblikovno drznost velja že zato pozabiti, naj gre za prednji del s tako imenovano kaskadno masko ali za odtenek bolj dramatičen zadek s črnim strešnim spojlerjem in zanimivo podobo svetilnih elementov. A je treba dodati: tu ni »italijanske oblikovne erotike«, gre za solidnost!

Pri 4,34 metra dolgem novincu več šteje prostornost. Zadrege so nam prihranjene. Naj gre za 395-litrski prtljažnik, ki prekaša golfovega, ali kabino. V primerjavi s starejšim bratom je novi i30 imenitnejši, oblikovno bolj dodelan in kakovostnejši, čeprav dizajn ne jemlje diha. Armaturna plošča je korektna, urejena in resna, le spodnji del bi bil lahko odet v manj trdo in boljšo plastiko. Tu je hyundai še vedno prej azijski kot evropski. Tudi po slogu in obliki nekaterih stikal – kot so tista na levi strani volana. To ni zamera, a niti presežek! Bolj kot na »šminki« je poudarek na racionalnosti, naj gre za prostornost, udobno sedenje, ergonomijo ali dejstvo, da deluje načeloma vse tako, kot se pričakuje. Kakšna pripomba se kljub vsemu najde. Radijski sprejemnik s funkcijo DAB se zdi danes samoumeven, a zgolj, če živiš v državi s kakovostnim digitalnim signalom. Pri nas ni tako, razen ponekod v prestolnici. Sprejemnik ima zato možnost delovanja na klasičnem frekvenčnem področju FM, vendar ga je treba vsakič aktivirati. Že res, da zadostuje nekaj klikov – a vsakič znova.

Prej majhen kot velik je litrski bencinski trivaljnik z 88 kW (120 KM). Tu ni presežkov, čeprav mu pomaga dihati turbopolnilnik. Stroj je ustvarjen za urbano in primestno okolje. Tam vleče pri manjši in srednji hitrosti uglašeno in lahkotno. Večja obremenjenost se občuti pri avtocestni hitrosti in zato je razpon porabe goriva pričakovano velik. Trivaljnik shaja pri umirjenem tempu s šestimi litri. Kadar je mestnih voženj več oziroma je noga težja, ne gre z manj kot osmimi ali devetimi litri na sto kilometrov. Za vse, ki prevozijo veliko kilometrov, bo verjetno dizel primernejša izbira. Ni pa zadreg s šeststopenjskim ročnim menjalnikom in podvozjem. Tu deluje i30 precej nemško. Gibi prestavne ročice so natančni in čvrsti, vožnja je udobna in zanesljiva, čeprav spremembe nekdanjega podvozja s prenovljenim sprednjim vpetjem tipa macpherson in zadnjo prostorsko premo niso bile drastične.

Med vožnjo lahko i30 resno diha za ovratnik bližnji konkurenci, tudi če ni tako vozniško usmerjen, kot je ford focus, ali udoben kot peugeot 308. Nobenih dvomov ni glede asistenčnih sistemov, saj ponuja večino tistega, kar se v tem razredu pričakuje, naj gre za samodejno zaviranje pri zaznavanju pešcev in kolesarjev, nadzor mrt­vih kotov ali pomoč pri ohranjanju voznega pasu. Hyundai i30 bo verjetno zelo dobro vozil ob boku najboljše evropske konkurence, čeprav je za nekatere okuse preveč oblikovno preračunljiv in morda rahlo anonimen. Vas to na kaj spominja?