Tiskane izdaje
Prav imate: tucson je kot kompaktni športni terenec prišel na trg že leta 2004, a ga je pet let pozneje zamenjal ix35. Modelsko oznako so zdaj z imeni spet naredili bolj poetično, avtomobil je še vedno oblikovan z mehkimi potezami, a ima režečo masko, ki ga naredi bolj resnega. No, možatega.
Med vožnjo ne boste občutili trde roke. Tucson je od ix35 podedoval prijazno mehkobo – tako pri vgrajenih materialih kot občutku med vožnjo. Motor, 1,7-litrski dizel, je zmerno zmogljiv, prav tako ne kaže nobenih teženj po grobem pospeševanju, se pa zelo dobro odziva že pri nizkih vrtljajih, kar olajša vožnjo navkreber. In tudi takrat ni grob kot kakšni drugi dizli.
Ker je pri tem motorju pogon vedno speljan na sprednji kolesni par, je takšen tucson kljub 17,2-centimetrski oddaljenosti od tal predvsem salonski terenec, pravega brezpotja se z njim ne boste lotevali. Poraba goriva se na testu ni približala obljubljenim 4,6 l/100 km, nam pa jo je uspelo brzdati okrog kakšnega poldrugega litra več.
Voznikov delovni prostor so dodelali, med merilniki vrtljajev je zaslon z najpomembnejšimi informacijami, a njegova zasnova je, recimo tako, malce nerodna: nekatere stvari se ponavljajo, kaj boste tudi pogrešali. Denimo to, da pri nastavitvi tempomata še vedno ni natančnega podatka o hitrosti. Podobno lahko rečem za zaslon infozabavne naprave na sredinski konzoli, kjer bi si želel še kakšne nastavitve več, prav tako se zdi kar (pre)velik, če ga ne izkoristite z doplačano navigacijsko napravo za 650 evrov. A vmesnik je preprost in intuitiven, verjamem, da bo to večini najbolj pomembno.
V testnem avtomobilu je bil dodan 1340 evrov vreden paket safety, ki med drugim vključuje sisteme za nadzor mrtvega kota, opozarjanje na prečni promet, preprečevanje naleta, a tudi pomoč pri ohranjanju vožnje po voznem pasu. Med vsakodnevnimi potmi vas lahko razbremeni med križarjenjem po podeželski cesti ali avtocesti, saj dejansko samodejno obrača volanski obroč – sicer pa ga je bolje izključiti, ker je celo v najšibkejšem načinu precej agresiven in zahteva dodatno pozornost pri zavijanju.
Vsekakor pa je tudi s tem sistemom Hyundai dokazal, da lahko sledi zadnjim dosežkom sodobne tehnologije in da je še na enem področju najmanj dohitel konkurenco. Vse drugo pri tucsonu je pač tako, kot pričakujemo od kompaktnega športnega terenca: sedi se nekoliko više, preglednost je tudi zaradi kamere zadaj dovolj dobra, prtljažni prostor pa spodbudno velik in povečljiv s podiranjem zadnje klopi (razmerje 60:40), ki se zloži v ravno dno.
