Tiskane izdaje
Nekdanji X-type je bil kot nočna mora. Najcenejši jaguar je s konstrukcijsko genetiko iz forda mondea, precejšnjo nezanesljivostjo in izborom materialov pogorel v merjenju z nemško elito. Zdaj je tu novi, malenkost večji in postavljaški XE.
Dejstva kličejo po spoštovanju – 75 odstotkov karoserije je izdelane iz lahkega aluminija, nekaj jekla je rezerviranega le za nosilno konstrukcijo vrat in zadek. V tem pogledu so nemški tekmeci korak zadaj. Podvozje je zasnovano po zakonitostih lahke gradnje, vse je novo in nič posodobljeno ali prenovljeno, z zadnjo prostorsko premo vred. A to cenijo le tehnično naravnani kupci, druge večinoma prevzame oblika. Marsikaj deluje manj zadržano in bolj veličastno kot pri bližnji konkurenci. V spominu ostane prefinjena zmes elegance in čvrste postavnosti, ki ju mačka najbolj izrazito kaže s prednjim delom in širokimi rameni. Nekaj atraktivnosti se izgubi le ob prehodu strehe v zadek, kjer bolj razburjajo različice z vrha motorne ponudbe.
Notranjost je ubrana na bolj klasične tone. Vse je stvar okusa, a kanček britanske imenitnosti bi si tu in tam vendarle želeli. Med odpiranjem vrat se pokaže precej gole pločevine. Nekaj detajlov bi si zaslužilo več pozornosti oblikovalcev. Vrtljiv gumb, s katerim sprostiš pomikanje volanskega obroča med nastavljanjem položaja, v primerjavi s konkurenco težko prepriča, vendar ni moteč. Je pa XE oblikovno prečiščen in povsod uporabniško logičen.
Volanski obroč lepo sede v roke, prednja sedeža razvajata s prijetno kombinacijo udobja in čvrste bočne opore, upravljanje avdiosistema, potovalnega računalnika, navigacije in drugih elektronskih pritiklin ne zahteva odpiranja knjige z navodili. Enako velja za velik vrtljiv gumb samodejnega menjalnika, ki se dvigne iz sredinske konzole po zagonu motorja. Rešitev je estetska, a med prestavljanjem v vzvratno prestavo manj praktična kot običajnejši vzvod menjalnika, nameščen ob volanu. Nobene drame ni na zadnji klopi. To je prej družinski kot poslovni rabi namenjena limuzina, zato ne gre iskati prostorskih presežkov za dolge okončine.
Pri tako lepih in imenitnih avtomobilih se upravičeno vprašamo, ali jim dizli pristojijo. Pragmatičen odgovor je preprost: prav toliko kot podobno velikim tekmecem oziroma raje za odtenek manj. Mačka se zdi kot ustvarjena za kakšen melodičen bencinski biturbo šestvaljnik. Dvolitrski dizel je s 132 kW (180 KM) le približek mokrim sanjam. Nobleso zamenjuje racionalna varčnost in tako v prostem teku in med speljevanjem ni mogoče preslišati dizelskega hropenja. Več spoštovanja vzbuja štirivaljnik v povezavi z osemstopenjskim samodejnim menjalnikom na odprti cesti. Tam teče precej bolj umirjeno in zlahka izpolnjuje želje po veliki potovalni hitrosti ob minimalnem naporu in spodobni porabi goriva.
Bolj kot slednje pa ostane v spominu vodljivost. Tu je XE natančno takšen, kot se od jaguarja pričakuje. Še več, v marsičem obuja spomine na čas kot rezilo ostrih lotusov. Odziv na vsak, še tako majhen pomik volana je hipen in zvezen. Vse skupaj spominja na igro, ki jo ob pogonu na zadnji kolesi zlahka spremeniš v huliganski ples z natančno predvidljivim drsenjem zadka. Več nasmeha na obrazu lahko med jaguarji zdaj pričara le XF. XE je pač avto za dušo, ki ga pripelješ v domačo garažo iz drugačnih razlogov kot bolj dolgočasne, pa čeprav ponekod malo bolj dodelane nemce!
