Preizkusili smo jeep cherokee 2.0 multijet 170 AWD

Wrangler skrbi za srhljive terenske avanture, grand cherokee prinaša priokus limuzinskega potovalnega glamurja. Poleg tega je američan z italijanskim srcem dovolj drugačen od evropskih tekmecev.

Oblikovne drznosti in hkrati mod­nosti ni mogoče spregledati. Indijanec prezira uniformiranost in ni eden izmed mnogih mestnih terencev. Markantnost se začne z značilno masko s sedmimi režami in stopnjuje z ozkimi LED-lučmi, zabuhlim odbijačem in velikimi kolesnimi izrezi. V tem ni visoke mode v slogu range roverja evoqua, je pa veliko značaja. Manj odločen je zadek s kot likalna deska raztegnjenimi vrati in dvema izpušnima cevema, ki pa nista integrirani v odbijač, ampak štrlita izpod njega. Američan tako pusti rahlo mešane občutke, zato bo treba počakati na razsodbo mest­nih dam in gospodov.

Armaturna plošča in zasnova voznikovega okolja delujeta prijet­no, a ne izjemno. Tu ni sterilnosti, ne germanske prefinjenosti. Je zmes ameriške preproščine in evropske dekoracije z nekaterimi deli, oblečenimi v usnje oziroma nekaj temu podobnega. Kdor prisega na premijske rešitve, bo verjetno razočaran. Vse druge ta jeep laže prepriča in navduši, saj je v primerjavi z dosedanjimi, podobno velikimi ali podobno cenovno umeščenimi sorodniki manj plastičen, manj cenen in bolj čvrsto izdelan. Vtis je dober. Voznika pričakajo spodobno nastavljiv volanski obroč, udoben in dovolj oprijemljiv sedež in večinoma preprosto dosegljiva stikala. V spominu ostaneta tudi usnjeno oblazinjenje in 8,4-palčni TFT-zaslon z upravljanjem na dotik. Je pa ameriški pristop s pomešanimi stikali za različne sisteme na sredinski konzoli rahlo zmeden.

Bolj skromno je zadaj. V predelu kolen ni kakšnih epskih razsež­nosti. Nič pretirano družinski ni cherokee niti v prtljažniku. To ni avtomobil za goro počitniške prt­ljage! Prtljažnik je uradno 591-litrski, a je prostor zaradi plitvosti vse prej kot radodaren. Večina tekmecev ponuja več prostora in prilagodljivosti. Zbode ameriška aroganca. Ob pogledu na rolo in z njega viseče tri krpe blaga, ki zakrivajo režo med sedeži, se verjetno marsikateri nemški inženir nasmeji do solz. Daleč je Amerika … Ima pa jenki 77-litrsko odlagališče za manjše predmete v dvojnem dnu.

Motor in samodejni menjalnik ne zmoreta kakšne drame. Motor je Fiatov multijet s 125 kW (170 KM), a njegovo siceršnjo radoživost omejujeta sodoben štirikolesni pogon, ki opravi z večino amaterskih terenskih izzivov, in 1953 kilogramov suhe teže. Tega ne more spremeniti niti samodejni menjalnik z nič manj kot devetimi prestavami. Med običajno uporabo deluje naveza motor-pogon prijetno, le na pretirano odzivnost menjalnika ne gre računati. Vse se dogaja razmeroma počasi – tudi ročno prestavljanje s pomiki ročice naprej in nazaj. Cherokee doseže 192 km/h in porabi uradno 5,8 litra goriva na sto kilometrov, vendar je treba večinoma prišteti še dva. Je pa avtomobil prej udoben kot terensko surov. Neravnine blaži prijetno, na ovinkih ne sili k zibanju in med zaviranjem ne pokimava. Le kanček odločnosti v smislu natančnosti in komunikativnosti z voznikom ne bi škodil. Nissan qashqai in ford kuga recimo med hitro podeželsko vožnjo naredita boljši vtis, ko gre za družinsko uglajeno vzmetenje in športne občutke. Je pa cherokee preplav­ljen z varnostno elektroniko, čeprav vsa ni briljantna! Speljevanje na klancu je lahko kljub samodejni zavori grobo, počasne vzvratne manevre lahko brez razloga ustavi samodejni vklop zavor, ker sistem zazna neobstoječo oviro.

Kljub vsemu pomeni novi cherokee velik korak pri Jeepovem približevanju evropski avtomobilski filozofiji. Pri tem zna italijanski indijanec ugajati, pa naj bo z oblikovno privlačnostjo ali bogato opremljenostjo, čeprav mu za spogledovanje z najbolj premijskimi tekmeci manjka nekaj dinamičnosti in dodelanosti.