Preizkusili smo: Kia niro EX champion

Avtomobili s kombinacijo elek­tričnega in bencinskega motorja so dandanes že kar lepo razširjeni na cestah, vendar so večinoma zgolj ena od izpel­jank znanega modela ali posebneži, ki že z obliko razdvajajo potencialne kupce. No, kia niro je s tega vidika nekaj res posebnega: dostopna je samo kot hibrid, oblikovno pa se stap­lja z razredom kompaktnih športnih terencev.

Pri niru pogonski sklop sestavljata 1,6-litrski bencinski motor GDI z največjo močjo 77 kW in električni motor, ki mu pomaga z 32 kW dodatne moči. Na to, kdaj bo aktiven eden ali drugi (lahko pa tudi oba skupaj), voznik ne more prav dosti vplivati. Še zlasti v hladnem vremenu se elektromotor kar potuhne, večino poti boste, vsaj na začetku, opravili na bencinski pogon, ki sicer deluje pohvalno tiho in mirno. Ko pa sistem ugotovi, da je vse v redu, se tudi z več­jo hitrostjo peljete na elektriko. Bencinski motor prevladuje med vožnjo po avtocesti, kar seveda pomeni večjo porabo goriva. Med testom nam jo je nekajkrat uspelo znižati tudi pod 6 l/100 km, se je pa, posebno ko je bilo hladno, vrtela tudi vsaj liter više. Normna poraba je s 4,4 l/100 km kar nekaj manjša.

Niro izstopa tudi zaradi prenosa moči prek dvosklopčnega samodejnega menjalnika. Deluje dobro, prestavlja mehko, za električni pogon ga seveda ne potrebujemo. V primerjavi z brezstopenjskim menjalnikom CVT je večinoma ugodno tišji, ni pa tako med vožnjo v avtocestne klance, ko iz najvišje šeste kdaj prestavi tudi v četrto prestavo.

Osebno sem bil presenečen, ker za zagon ni dovolj zgolj pritisk na gumb, ampak je treba dobesedno zavrteti ključ, ko se oglasi nekak­šna melodija, ki voznika opozori, da je avtomobil pripravljen za premik; tako zaigra tudi, ko avto ugasnete. Med vožnjo je niro, ki v opremi EX champion stoji na 18-palčnih kolesih, dovolj odziven, na cesti stoji suvereno in se ne nagiba. K temu zagotovo pripomorejo tudi dokaj visoka osnovna teža (več kot poldrugo tono) in baterije, ki so shranjene v dnu pod zadnjimi sedeži.

Notranjost je spodobna, a ne revolucionarna. Na sredinski konzoli je pričakovano zaslon, ki ima diagonalo 20,3 cm in se upravlja na dotik. Vgrajena sta navigacijska naprava in prikaz kamere za vzvratno vožnjo, zanimiva (in podobna kot pri sportageu) je tudi grafika merilnikov, informacij med njimi in možnosti nastavitev pa je vendarle manj, kot bi smeli pričakovati. Sistem za zaviranje v sili je na voljo šele pri najvišjem opremskem paketu EX vision, zato smo pri podatku o oceni Euro NCAP upoštevali rezultat za izvedbo brez varnostnega paketa.

V 4,355 metra dolgem avtomobilu je povsem dovolj prostora za štiri potnike, v sili tudi za pet, prtljažnik, katerega vrata se odpirajo sorazmerno nizko, ima uporabnih 373 litrov prostora. S podiranjem naslona zadnje klopi v skoraj ravno dno (razmerje 60:40) lahko prostor povečamo do 1371 litrov.

Pod črto je kia niro zanimiva alternativa, ki pa bo težko postala množična izbira. Cenovno je hibrid postavljen nad sportagea, ki je nekoliko večji. Pri odločitvi bi lahko pretehtala večja gospodarnost. Ta se je vsaj tokrat zdela odvisna tudi od vremenskih razmer, saj je na uvodni predstavitvi novosti v toplejšem delu leta hibridni sklop deloval še bolj varčno.