Tiskane izdaje
Odlika nove, lahko bi rekel fluidne zunanje podobe, ki se tudi v limuzinski izvedbi izteče v skoraj kupejevski zadek, pa ni le v mamljenju pogledov. Z njo je novi E videti manjši, kot je v resnici; s 492 centimetri dolžine je namreč za štiri centimetre presegel predhodnika. Podobni občutki se nadaljujejo v potniški kabini, kjer so – še posebno v skoraj najbogatejšem paketu opreme exclusive, ki ga je imelo testno vozilo – vgrajeni kakovostni materiali.
O ergonomiji in odličnem sedenju na sprednjih sedežih, ki sta nastavljiva na vse mogoče načine, ogrevana in hlajena, skoraj nima smisla izgubljati besed. Je pa omembe vredna (žal doplačljiva) digitalna inštrumentna plošča, ki se pod ravnim steklom razteza od voznika tja čez polovico armaturne plošče. V resnici je razdeljena na dva dela, na inštrumente, namenjene vozniku, in velik »cinemaskopski« zaslon za prikazovanje (pre)številnih menijev – od navigacije do nastavitev vozila in njegovih sistemov; ob tem pa je na primer pravi podvig prilagajanje njene svetlosti, kar smo nekoč naredili s preprostim gumbom ... Obliko inštrumentov lahko voznik spreminja (na voljo so tri možnosti) glede na izbrani vozni režim, ki je lahko ekološko varčen, udoben, v dveh stopnjah športen ali nastavljen po individualnih željah. Jasno je, da se s tem spreminjajo tudi nastavitve volanskega mehanizma, prestavnih razmerij devetstopenjskega samodejnega menjalnika in trdote zračnega vzmetenja; za nameček slednje omogoča dvig karoserije za nekaj centimetrov – če morate prepeljati kakšen višji pločnik ali neravnino.
Nekaj besed je treba nameniti še sedenju na zadnjih sedežih in prtljažniku. Prav gotovo je odlično poskrbljeno za najmanj dva potnika, ki si lahko po lastnih željah nastavita tudi klimatsko napravo. Je pa res, da je prav pri sedenju na zadnjih sedežih še vedno precejšnja razlika glede na razred S. V E-ju je prostora dovolj, ne pa preveč, še posebno ne, če se spredaj peljeta dolgina. V nobenem primeru pa ni majhen sicer klasičen limuzinski prtljažnik, ki se odpira in zapira s podporo elektrike. Je pa s 530 litri prostornine zaradi zaobljenega zadka nekaj litrov manjši kot pri predhodniku.
Čeprav je 220 d šibkejši od dveh dizelskih agregatov, ki sta na voljo, bi se motili, če bi ga podcenjevali. Gre za povsem nov štirivaljnik s prostornino 1950 ccm, ki razvije največjo moč 143 kW (194 KM) in ima največji navor 400 Nm. Že od zunaj se sliši skoraj nedizelsko, v potniški kabini pa sploh ni mogoče ugotoviti, da ni tihi bencinec. Odličen je v vseh voznih režimih, lahko je prijetno lenoben (ECO), lahko presenetljivo živahen, ko se odziva na pritisk na pedal za plin, kakor da bi bil precej večji šestvaljnik. Da to niso zgolj moji občutki, ne nazadnje priča podatek o največji hitrosti 240 km/h in pospešku z mesta do 100 km/h v 7,3 sekunde. Tudi vodljivost in lega tega mercedesa s klasičnim zadnjim pogonom sta odlični, morebitne voznikove napake pa učinkovito korigira elektronika. Poraba goriva je razumljivo precej odvisna od izbranega voznega režima, v našem primeru se je gibala med slabimi sedmimi in osmimi litri; lahko pa bi bila za kakšen liter drugačna v obe smeri.
Poglavje zase so infozabavni in asistenčni pripomočki, s katerimi je bil testni primerek dobesedno (pre)obložen. Kaj naj omenim? Vsekakor sistem drive pilot, ki je nov korak k avtonomni vožnji. Preprosto povedano, s kamero in več radarji nadgrajuje »stari« sistem radarskega tempomata. Z njim mercedes E samodejno prilagaja hitrost vozilu pred seboj tudi do velike hitrosti, to prav tako obvlada v počasni mestni koloni, ustavi za vozilom pred seboj in sam spet spelje, če ne stoji več kot pol minute. Na dobro označenih cestah sam opravi manjše popravke smeri. Če voznik več kot nekaj sekund ne drži volana, ga na to opozori, če še to ne zaleže, pa samodejno ustavi. Koristen je tudi sistem 360-stopinjskega nadzora okolice, ki med drugim vključuje kamero za vzvratno vožnjo in še eno za vožnjo naprej. Jasno je, da ima navigacijo in sistem za prepoznavanje znakov (ta včasih nekoliko zamuja oziroma ga je treba uporabljati »po pameti«), projicirni zaslon, odlične LED-luči, internetno povezljivost (apple carplay in android auto) in, v tem primeru ga ne morem izpustiti, resnično vrhunski avdiosistem (3D-prostorski zvok Burmester), ki te zapelje, da pozabiš na svet okrog sebe.
Je pa težava v tem, da so številni od teh priboljškov na voljo le za doplačilo. To seveda pomeni, da se na prvi pogled ugodna cena za osnovno različico mercedesa E 220 d lahko povzpne kar na dobrih 100.000 evrov. Ali drugače, v testnem primerku je bilo doplačljive opreme za natanko 82.946 evrov; je pa res, da je bil ta avtomobil kot nekakšen laboratorij na kolesih in bi marsikaj zlahka pogrešal. A kljub tej boleči ugotovitvi, ki ni zgolj Mercedesova posebnost, lahko brez zadržkov zapišem, da je zdaj razred E spet pripravljen na tržni spopad z BMW-jem serije 5, audijem A6 in najnovejšim volvom S90.
Drugo mnenje
Pri novem E-ju s tržno izjemno zanimivim agregatom 220d nedvomno izstopa dvoje: žametno predenje agregata, ki je skoraj identično kot pri hišnem šestvaljniku izpred nekaj let in ga zmoti le stres ob vsakokratnem zagonu pri vključenem sistemu start-stop, ter premišljeno in poenostavljeno upravljanje sicer nepregledne množice asistenčnih sistemov. V tem pogledu je E dokaz, da je mogoče imeti na dosegu roke vse zdaj obstoječe tehnikalije, pa to ne zahteva množice stikal ali neskončnega brskanja s prstom po zaslonu, občutljivem na dotik. Andrej Brglez
